Nataša Živković, vsestranska umetnica, ki deluje kot performerka, avtorica, plesalka in pedagoginja, je v začetku maja v sklopu Praznika TRANSformacij (Zavod Maska in Mesto žensk) izvedla najbrž zadnjo izvedbo kultne predstave Sine, kar obeležuje tudi ta intervju. Svojevrstno pot v sodobnem plesu je oblikovala skozi sodelovanja s priznanimi koreografinjami, kot so Maja Delak, Mateja Bučar in Mala Kline itd., intenzivno pa se udejstvuje tudi na gledališki sceni, tako v neodvisni produkciji kot na institucionalnih odrih. V svojem bogatem žanrskem ustvarjanju oder razume kot radikalno prizorišče, ki nosi močan potencial za osebno ter družbeno transformacijo in emancipacijo.
Nataša, tik po majski izvedbi Sineta ste izrazili izjemno navdušenje nad slovenskim prevodom knjige Testo džanki avtorja Paula B. Preciada in omenili, da se močno najdete v njegovem citatu »Nasilje me je vzpostavilo«. Naj to misel uporabiva kot izhodišče za v vašem delu ves čas prisotno preizpraševanje patriarhata: v kolikšni meri je ravno družbeno, sistemsko ali celo ponotranjeno nasilje tisto, ki formira vaše performersko telo in umetniški izraz?
Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo. Če izhajam iz popolnoma bazične, osebne ravni: menim, da se kot subjekti zelo močno vzpostavljamo skozi upor. Vsi vemo, da psihoanalitična teorija pravi: »Ubij očeta.« O tem bi se dalo razpravljati, ampak skozi upor in nasprotovanje si med odraščanjem gradimo identiteto. Gradi se tudi naša pozornost do različnih vrst represij, ki nas obdajajo. Te omejitve in opresije lahko najdemo v družini kot prvi, izvorni celici življenjskega ekosistema, v katerega smo rojeni, nato pa še v vseh vzgojnih sistemih, ki marsikdaj uporabljajo problematične disciplinatorne prakse, ki naj bi vzgajale v dostojnost človeškega bitja.
Zdaj bom zelo osebna, mi je ljubše tako … Zanimivo, ampak kot otrok sem bila zelo introvertirana. Z mamo sva imeli zelo specifičen, ljubeče posesiven odnos in gledališče je bilo tisto, ki mi je pomagalo, da sem se izrazila. Ne bi želela oziroma ne mislim, da bi bilo pravilno reči, da je bilo gledališče zame samo nekakšen terapevtski proces. Zagotovo pa medtem, ko se izražaš, delaš z glasom in telesom, razvijaš svoje fizične in ekspresivne sposobnosti, nato pa stopiš na oder, kjer moraš pred drugimi nekaj pokazati … Vse to gradi samozavest, kar je proces, skozi katerega se vzpostavljaš.
Znotraj gledališča sem tako postopoma našla svoj jezik, skozi katerega sem reflektirala – če se vrnem k tvojemu izhodiščnemu vprašanju –, kdo sem v tem svetu, kakšen je svet okrog mene in na kakšen način se vzpostavljam, kakšno nasilje me obdaja in kako nanj odgovarjam. Nihče ne more zase reči, da živi popolnoma svobodno. Vedno so okrog nas mehanizmi, za različne osebe seveda različni, a vendar se vsi skozi te mehanizme in skozi upor proti njim vzpostavljamo in gradimo svoje identitete, tako na osebni kot, v mojem primeru, tudi avtorsko-umetniški ravni.
Moje otroštvo je potekalo v času osamosvajanja Slovenije in razpada Jugoslavije, v zelo burnem, problematičnem obdobju; poznamo situacijo izbrisanih … V tem procesu vzpostavljanja identitete ene majhne in mlade države, ki se upira starejšemu režimu in srbskemu nacionalizmu, so bile to pomembne vzporednice mojega odraščanja. Na primer: naš priimek je postal problematičen, sestra je imela med študijem težave zaradi družinskega priimka in se je preimenovala. Starši so me tedaj peljali na urad, kjer bi si priimek lahko spremenila, vendar sem v joku stekla iz sobe, svoj priimek, ki ga imam še danes, pa obdržala.
V tem smislu lahko rečem, da se identificiram s tem, kar pravi Preciado. Ravno zato sem razvila tudi interes za feminizem, saj sem začela opažati pritiske, neenakopravnosti in nespoštovanje žensk. Zdi se mi, da bi lahko vsak zase rekel, da ga je nasilje vzpostavilo …
Mislim, da bi to lahko rekel vsak, ki je dovolj samoreflektiran in iskren, saj to, da zmoreš kaj takega reči, zahteva tudi sposobnost prenesti posledice zavedanja, da si (bil) pasiven in/ali aktiven subjekt v procesih nasilja. Ampak tega res ne reče vsak.
Nataša: Da! Ta izjava bi lahko veljala za človeški subjekt, smo pa različno sposobni to prepoznati, začutiti … V zadnjem letu sem veliko brala Édouarda Louisa, ki je res nazoren primer tega stavka; gotovo bi se tudi on identificiral s trditvijo, da ga je nasilje vzpostavilo. V svojih delih tako pronicljivo vidi, opazuje in analizira, kako je sistemsko nasilje, določena francoska vlada, njegovega očeta prisililo, da je delal v tovarni s hudo poškodbo in se ob tem počutil kot zadnja smet – s tem razgali nasilje nad pripadniki različnih družbenih razredov. Tudi sama sem to malo doživela, saj je bilo v času tranzicije med ljudmi veliko občutljivosti glede tega, kakšen priimek imaš, in tudi med otroki je bilo veliko krutosti glede tega, ali je bil tvoj priimek na »-ič« ali »-ić«, ali so tvoji starši Slovenci itd.
Pogosto pa doživljam tudi nasilje na osnovi tega, kdo smo umetniki, kaj delamo, kakšni paraziti smo, kaj se sploh gremo in zakaj pričakujemo, da bomo za to, kar počnemo, prejemali denar. Gre za sodbe o vrednosti človeka in obliko razčlovečenja, saj se umetniškega dela še vedno ne dojema kot delo, ki bi bilo profitabilno. Dajva nadaljevati, v neskončnost bi lahko odgovarjala na to vprašanje (smeh).
Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo.
Nataša, vaša pot se je začela s klasičnim baletom na Srednji glasbeno-baletni šoli Ljubljana, za katerega splošno velja, da je zelo stroga, tudi nasilna disciplina. Je bila takšna tudi vaša izkušnja?
Slovenska baletna šola ni tako kruta, kot je recimo ruska, kjer plesalke_ci začnejo plesati zelo mladi, jih redno tehtajo itd. Kljub temu pa je tudi pri nas veliko patriarhalnih, konvencionalnih vzorcev, na primer glede tega, kako naj bi ženska zgledala, da naj bo graciozna, tiha, ubogljiva, da o teži in videzu niti ne govorim – ta pričakovanja so jasna. Ne pričakuje se nikakršen upor, samo delo, delo, delo, disciplina in poslušnost. To sem zelo dolgo avtomatično sprejemala in nisem reflektirala. Nato sem začela obiskovati gimnazijo, hormoni pa so v meni začeli prebujati neki pank, upor. Začela sem se drugače oblačiti, poslušati divjo oziroma alternativno glasbo in ob tem reflektirati svojo pozicijo na baletni šoli … (zamišljeno)
Ne bi rekla, da je to zgolj slabo. Kadar imaš tako ekstremno izkušnjo, naj bo to v športu, umetniški disciplini ali čemer koli, kar počneš res predano in zavzeto dan za dnem, ti to za poznejše življenje veliko da. Disciplina se mi zdi pomembna v življenju. Ampak pomembno je, kako, na kakšen način, zaradi česa …
Izobraževanje ste nadaljevali s študijem primerjalne književnosti in francoščine. Kako sta ta navidezno kontrastna svetova – rigorozna fizična disciplina baleta in tekstualna, teoretska širina literature – vplivala na vaš osebnostni razvoj ter sooblikovala vaš specifični odrski izraz?
Sprememba je bila postopna, nikakor nenadna, prej vzporedna. Gotovo sem v osnovni šoli prebrala največ knjig v svojem življenju, zato se mi je zdelo zelo logično, da grem študirat primerjalno književnost. V knjigah in zgodbah sem našla svet, v katerega sem se lahko zatekla, obenem pa so se mi v literaturi odpirali novi svetovi. Tudi humanistika me je zelo zanimala, želela sem se visoko izobraziti, nisem želela ostati zgolj na telesni ravni oziroma na ravni ukvarjanja s telesom. Prav želela sem si na Filozofsko fakulteto in si odpreti glavo. Biti deležna humanistične izobrazbe. Mislim, da je imela velik vpliv na to željo moja mama, ki je bila zelo družboslovno usmerjena. Super kombinacija se mi je to zdela.
… razvit um v razvitem telesu?
Ja, tako. Ampak razvit na različnih ravneh. Od nekdaj so me zelo zanimale vse oblike umetnosti, najbolj knjige in glasba. Zelo dobro sem igrala klavir, rada sem prepevala in na neki točki sem se morala odločiti. Nisem mogla hoditi na tri srednje šole, zato sem poleg Gimnazije Poljane sprejela odločitev za srednjo baletno šolo, ampak lahko bi bila to tudi glasbena šola in bi bila zdaj morda koncertna pianistka ali pa imela svoj bend. Res različne smeri so me zanimale, predvsem pa različni izrazi.
Kadar imaš tako ekstremno izkušnjo, naj bo to v športu, umetniški disciplini ali čemer koli, kar počneš res predano in zavzeto dan za dnem, ti to za poznejše življenje veliko da.
Žirija je ob podelitvi nagrade Ksenije Hribar zapisala, da se vam je baletna tehnična dovršenost »vpisala v telo, ki se je skozi leta ustvarjanja postopoma rahljalo«. Kako ste osebno doživljali to rahljanje telesa in umetniškega izraza? Je bil to zavesten upor proti baletni kodi ali naravna evolucija iskanja lastnega avtorskega glasu?
Začel me je zanimati sodobni ples, saj je bil bolj osebno, nepredpisano izrazen. V baletu je veliko izraznosti, ampak je zelo dogovorna, kodificirana, manj je ustvarjalnosti. Ko sem prehajala iz baleta v sodobni ples – naj prav telesno ponazorim: pri baletu ti je ves čas rečeno, da se odrivaj od tal. Za baletke velja, da so ves čas na prstnih konicah, kar simbolizira gracioznost, milino in lahkotnost – vse zelo stereotipne ženske atribute. V sodobnem plesu pa je veliko dela na tleh. Težo moraš spustiti, vertikalo razrahljati, da se lahko približaš tlom in se nato spet dvigneš. Govorim tehnično, ampak je zelo metaforično: kakšne smeri in gibalne kvalitete so ključne v določenih plesnih tehnikah in kaj vsaka simbolizira. Balet je res zelo kodificiran, stoletja zgodovinskega pomena so zapisana v vsakem gibu. Sodobni ples pa je ves čas v procesu preobrazbe. Vedno mi je bilo težko odgovoriti na vprašanje, kaj je sodobni ples, saj je nanj ravno zaradi nekodificiranosti forme neskončno odgovorov. Zelo zanimiv primer: Nižinski je bil genialen baletni plesalec, njegova koreografija Posvetitev pomladi pa je prvič v balet vključevala ženske, ki niso na konicah, temveč topotajo z nogami. Predstava je vsebovala ritualne, poganske elemente, kar je ljudi popolnoma razburilo; preveč prvinsko je bilo za takratna občinstva.
Kako sva do tega prišla? (smeh) Aha, ja, rahljanje. Dogajalo se je postopno. Od vsakega koreografa_inje sem se kaj naučila. Spomnim se, da je recimo name močno vplivala delavnica Matije Ferlina. Raziskovali smo, kako razbiti kodificiranost sodobnoplesnega jezika, ki vsebuje mnogo pričakovanih gibalnih vzorcev, kako priučene vzorce dekonstruirati. Torej, kako z dekonstrukcijo naučenega konstruirati nov, sebi lasten, nepričakovan in vznemirljiv izrazni jezik. To mi je gibalno gledano najbolj vznemirljivo – da ne zapadaš v vedno enake forme, politično pa to, da ima moje delo lahko neko izjavo, ne zgolj formo izvajanja. Včasih lahko tudi zgolj forma nosi politični potencial, marsikdaj pa ga ne, zato postane to gledat in delat – tehnični dolgčas. Ne me narobe razumeti – mislim, da ljudje lahko prepoznamo in začutimo vrhunsko izvedbo določenega umetniškega dela, to vsi spoštujemo. Včasih smo tudi utrujeni od političnega v umetnosti in si samo želimo poslušati en vrhunsko odigran komad ali gledati nekoga, ki brezhibno pleše. Govorim bolj v smislu zavedanja, da smo – hočeš nočeš – vsi družbena in politična bitja v določenem prostoru in času ter da lastno pozicijo v svetu tudi ozaveščamo. Meni je bližje umetnost, ki reflektira ranljivost in imperfektnost, detektira probleme in opozarja nanje – tudi skozi humor in parodijo –, kot pa umetnost, ki raje pozabi na realnost in nas odpelje v en lep, brezhiben, a nerealen svet. Hkrati je tudi to lahko zelo politično – iskanje utopij v distopičnem času –, a le, če je reflektirano.
Meni je bližje umetnost, ki reflektira ranljivost in imperfektnost, detektira probleme in opozarja nanje – tudi skozi humor in parodijo –, kot pa umetnost, ki raje pozabi na realnost in nas odpelje v en lep, brezhiben, a nerealen svet.
Vaš avtorski prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) iz leta 2009 je bil radikalna poteza – na oder ste postavili svojo mamo Elizabeto. Kako je ta odločitev, da intimno družinsko dinamiko prenesete v javni prostor performansa, spremenila vaš pogled na meje med umetnostjo in zasebnim življenjem?
Jasmina Založnik, ki je bila takrat na Mestu žensk, me je povabila, da naredim svojo prvo avtorsko predstavo. Bila sem zelo prestrašena, saj se mi je zdelo, da jaz pa ne znam in ne zmorem tega. Nato pa se mi je zazdelo, da bi bilo zanimivo delati z naturščikom, ki je moja mama, ki je na neki način prvi človek, ki ga zagledaš, ko prideš na svet, oziroma večinoma prvi pomembni drugi. Prvi obraz, s katerim se identificiraš v ljubezni, prva oseba, ki si ji popolnoma prepuščen v skrb in te neizogibno spremlja skozi življenje, če želiš ali ne. Svojih bioloških staršev si ne izberemo. Ta zelo kompleksen odnos se mi je zdel zanimiv za postavitev na oder. Moja mama je zelo usmerjala moje življenje in odločitve, preden sem se sama vzpostavila kot oseba – nekako je režirala moje življenje, nato pa sem naredila emancipatorno potezo in v tem procesu jaz režirala njo. S tem me je začela videti v drugačni luči, najin odnos pa se je prek profesionalnega sodelovanja poglobil in razvil v nove razsežnosti.
V vašem ustvarjalnem opusu sta tudi predstavi Zavoljoočeta (Via Negativa/Mesto žensk/Cankarjev dom) in Med dvema ognjema (Via Negativa/Festival Mesto žensk), s čimer ste zaokrožili nekakšno družinsko trilogijo. Zakaj je ravno družinska celica tako plodno in hkrati nevarno polje za vaše performativno raziskovanje? Kaj ste skozi te tri projekte ugotovili o lastni družini in svoji vlogi v njej?
Nataša: Uf, težko vprašanje … (zamišljeno) Po tem, ko sem delala z mamo, se mi je zdelo zanimivo, zakaj pa ne bi obdelala še očeta. Bil mi je zanimiv kontrast, saj je bila mama tako omniprezentna v mojem življenju, oče pa je bil popolno nasprotje. Sicer fizično prisoten, ampak v zelo klasični vlogi pravzaprav odsotnega očeta, saj se kot moški pač ne ukvarja z vzgojo oziroma se ukvarja karseda minimalno. To nasprotje se mi je zdelo zanimivo, prikazati sem želela, kako njega ni, četudi izpolnjuje to simbolno funkcijo. Očeta na odru ni. Vidimo samo njegov velikanski portret, ki pokriva celotno zadnjo steno. Tudi na predstavo ni prišel.
Ste to pričakovali?
Nehala sem pričakovati stvari od njega, samo še sprejemala sem jih. To se mi zdi tudi neki izraz zrelosti, da v nekem trenutku ne poskušaš več spreminjati staršev, čeprav lahko nanje še vedno vplivaš. Pri mami menim, da sem vplivala na njeno postopno emancipacijo. Recimo, da je nehala brati revijo Lady in začela brati Mladino ter se politično angažirati. Banalen, a zelo poveden primer, saj gre za popolnoma drugačno čtivo.
No, sledila pa je predstava Med dvema ognjema, ki sem jo naredila po tem, ko sem sama postala starš in sem to zanko mama–oče–jaz kot otrok zaključila s tem, da sem postala mama svojemu sinu. Obenem sem se takrat ločila od partnerja. Zanimivo se mi zdi, da se vedno, ko dobim priložnost delati kakšen avtorski projekt, težko izognem temu, da črpam iz osebnega življenja, kar pa poskušam postaviti na oder v univerzalnem jeziku, da vsebina predstave spregovori tudi drugim ljudem. Močno verjamem v slogan »osebno je politično« ter tudi »politično je osebno«. Bolj kot s terapevtskega vidika gre prej za – po Édouardu Louisu – osebno-politični vidik, pri katerem se politični konteksti odražajo v osebni zgodovini. V Med dvema ognjema preizprašujem koncept biološke družine, samo sebe ugledam v novi vlogi mame samohranilke in se sprašujem, ali sploh ob sebi potrebujem moškega itd. Moja reakcija se razdeli na dva glasova: na glas ženske, ki se postavlja v vlogo žrtve, in glas samostojne, ponosne in svobode željne borke.
Pri mami menim, da sem vplivala na njeno postopno emancipacijo. Recimo, da je nehala brati revijo Lady in začela brati Mladino ter se politično angažirati. Banalen, a zelo poveden primer, saj gre za popolnoma drugačno čtivo.
Menite, da bi predstave iz trilogije lahko igrali še danes?
Z mamo tega ne morem več izvesti, saj ni več med živimi. Zanimivo vprašanje sicer, nikoli nisem razmišljala o tem. Ja, vse predstave, ki sem jih delala, bi lahko ponovno izvedla. Mogoče bi mi bilo težko edino v Tihožitju, ki je moj komentar na balet – plešem v baletnih čevljih in fizično ne bi želela svojih stopal ponovno tlačiti v ta stopalni steznik. Nimam pa čustvenih ovir, idejno stojim za vsem, kar sem naredila.
Vaša izjemno uspešna predstava Sine, tudi prejemnica glavne nagrade na festivalu ACT v Bilbau, izhaja iz osebnega trenutka – ko vam sorodnica v Črni gori ljubkovalno reče »Sine!«. Kako ste ta hipni afekt transformirali v globoko antropološko in performativno študijo fenomena virdžin in burneš?
Inspiracija ni izhajala neposredno iz tega trenutka, temveč pozneje, med mojim razmišljanjem in analiziranjem uporabe jezika ter oblik naslavljanja. Dojela sem, da je pravzaprav res čudno, da si dekle ali ženska, pa ti rečejo »sine«. Več žensk, ki imajo sorodnike z Balkana, mi je po predstavi reklo, da nikoli niso pomislile na to, kako zelo bizarno je, saj je zanje to popolnoma vtkano v vsakdanje življenje. Jezik vse preveč jemljemo kot samoumeven, kar postane očitno na primer pri naslavljanju trans oseb. Zavesten trud, ki ga moramo vložiti, postane za nekatere prevelik napor oziroma lahko pride tudi do odpora do tega, da bi osebo videli in ustrezno naslavljali drugače. Tukaj uporaba jezika preneha biti samoumevna, temveč postane zavestna, stvar odločitve.
Moja zadnja predstava pred Sinetom je bila Zavoljoočeta, v kateri sem raziskovala očetovo poreklo, kulturo in družbo. Brala sem zgodovinsko-sociološko raziskavo o Črni gori in zasledila virdžine oziroma tobelije, kot se tam imenujejo. Takrat sem bila v mednarodnem raziskovalno-performativnem programu Performing Gender, kamor me je poslalo Mesto žensk, in to se mi je zazdelo kot zelo zanimiv vstop v raziskavo družbenega spola skozi ta fenomen.
Sine odpira vprašanja preživetja ženske v skrajno patriarhalnem svetu skozi nekakšen družbeni drag. Kritika je zapisala, da ta predstava moške gledalce »iz minute v minuto sramoti, in prav je tako«. Kako pomembno vam je, da performans ne ostane le estetski užitek, ampak da deluje kot neposredna družbena provokacija in ogledalo seksizmu?
To je bistvo. Zelo mi je pomembno, da je estetika posledica, ki je v vlogi podpore izjavi. Kar mene zanima, je najprej izjava, nato pa iskanje izraza zanjo. Obenem pa jasno ponazoriti, da izjava ni črno-bela, saj svet ni tak. Tam, kjer se zdi, da je, pa gre za problematiko, ki jo moramo osvetliti in razkriti njene nianse.
Zelo zanimivo se mi je zdelo, da so nekateri občutljivi moški tudi prišli do mene in mi eksplicitno rekli, da so se med predstavo zavedeli, da jih je sram, ker so moški. Bili so redki. To se mi zdi po drugi strani kar noro, ker primarno ne gre za to. Jaz lahko spoštujem moške in ženske in ne gre za sramotenje enega izmed spolov, gre za zgodovinsko umestitev ženskega spola in konstrukt patriarhata, ki mu daje mesto. V predstavi tudi pokažem, da je lahko tudi ženska zelo patriarhalno bitje, navedem tudi primer, ko virdžina sramoti ženske, ker so obrekljive, zavistne itd. Sine omogoča vpogled v to, kaj se zgodi, ko oseba prevzame družbeno vlogo drugega spola, a prevzame tudi vse stereotipne patriarhalne vzorce in zgodovino.
In še nekaj. Po ogledu odličnega dokumentarca Hiša z glasom o življenju burneš v Albaniji je režiserka v pogovoru dejala, da je izraz virdžina stvar patriarhalnega pogleda na te osebe. Da je izraz burneša ustreznejši, ker nanje ne gleda le skozi optiko devištva kot najsvetejšega ženskega aduta. No, pa smo spet pri zavestni uporabi jezika!
Jaz lahko spoštujem moške in ženske in ne gre za sramotenje enega izmed spolov, gre za zgodovinsko umestitev ženskega spola in konstrukt patriarhata, ki mu daje mesto.
Tristan Bargeld, ki ga kot članica kolektiva The Feminalz utelešate v tehnoburleski Tatovi podob (Zavod Emanat), je na lokalni neinstitucionalni sceni kulten lik. Kako bi Tristana opisali nekomu, ki Tatov podob še ni videl, ter kako sobivata on in Nataša?
Vedno sem v sebi čutila veliko zanimanje za androginost, mejnost, spolno nejasnost. Ta svoboda, pri kateri lahko nekatere vidike malo bolj poudariš in si hitro lahko viden kot nekdo drug. Drag me prav zato zanima, ker veliko pove o spolu, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, saj do njega vzpostavi distanco. Tristanova prva točka je bila nekako pol moški, pol ženska na komad Big Spender, seveda s spremenjenim besedilom. S hrbtom sem bila obrnjena proti občinstvu, pela sem na neki način v bolj ženski vlogi, ko sem se obrnila, pa bolj v moški. Preigravanje spolnih vlog in stereotipov torej.
S Tristanom sobivava že kar nekaj časa, Tatove podob igramo že trinajst let. Tristan je včasih tudi ženski drag, na primer v točki Vampirka. Pokriva cel diapazon, od moškega raperja prek naivne frčafele do ženske, ki te bo požrla. Samo ime je sestavljeno iz imena Tristan, ki mi je bilo vedno všeč, vsebuje pa tudi nekaj, kar je triste – žalostno v francoščini. Bargeld sem si izposodila pri Blixi Bargeldu – vedno sem bila fenica skupine Einstürzende Neubauten, kar pomeni porušene novogradnje. Ker se mi zdi, da se v življenju vedno nekaj ruši, zgradi, pa spet zruši; konstantno smo v tem osebnem in zgodovinskem procesu. In hkrati – Bargeld – kdo pije, kdo plača … Tudi zabavno v kontekstu burleske in kabareta, ki sta žanra, ki sta se razvijala v barih in klubih.
Tehnoburleska zahteva specifičen humor, parodijo in igro s klišeji spola. Kaj vam osebno prinaša ta kolektivna, bolj satirična forma v primerjavi z vašimi resnejšimi, konceptualnimi solističnimi projekti?
Zelo pomembno se mi zdi uporabljati humor, parodijo, vse te oblike, ki so obravnavane kot neresne, čeprav so lahko zelo resne in velike oblike umetnosti, za obravnavo resnih vprašanj, tem in zagat. Omogočajo sproščenost, s katero se občinstvu po navadi bolj približaš. Nepretencioznost je zelo pomembna in mi je zelo dragocena. Veliko se tudi učim iz teh izkušenj in včasih so mi velik izziv, saj je narediti dobro, kakovostno komedijo ali pun včasih težje kot resno predstavo. Izziv je tudi v tem, kako ne zapasti v že videno, torej kako na pameten način uporabiti klišeje te forme, ki jih imata, tako kot druge forme, tudi burleska in kabaret. Želimo se odzivati in reagirati posredno, indirektno, prek parodije, da kritika ni tako direktna. Oboje se mi sicer zdi pomembno, tudi biti zelo direkten.
Recimo, Performadavanje – performans-predavanje, ki sem ga letos imela v Cukrarni o zgodovini performansa ter delu Marine Abramović in Ulaya, je tak primer. Med predavanjem izvajam performativno delo čiščenja kovancev. S temi kovanci nato izpišem napis »oaza«, nato pa črko o spremenim v g in piše »Gaza«. To je zelo preprosto, direktno politično sporočilo. Ampak mislim, da je včasih treba uporabiti tudi takšno formo, saj ljudje marsičesa res ne razumemo. Še posebej v času, ko se palestinske in mavrične zastave snemajo z vladnih pročelij. Obenem pa se je ljudem odlično približevati skozi afekte, pri čemer so humor, smeh in elementi presenečenja res ključni – prijetni, sproščeni. Ob vzponu retradicionalizacije pa je sploh pomembno, da nismo ves čas rigidni. Tatovi se veliko igrajo tudi s politično nekorektnostjo. Pomembno se mi zdi, da smo glede nekaterih tem včasih tudi politično nekorektni, obenem pa razmišljamo, kje so meje in kdo diktira diskurz.
Zelo pomembno se mi zdi uporabljati humor, parodijo, vse te oblike, ki so obravnavane kot neresne, čeprav so lahko zelo resne in velike oblike umetnosti, za obravnavo resnih vprašanj, tem in zagat.
Že vrsto let poučujete balet, gib in sodobni ples na umetniški gimnaziji SVŠGUGL. Kakšne generacije mladih plesalk in plesalcev prihajajo, kako se generacije z leti spreminjajo? Kako jim skozi pedagoško delo prenašate zavedanje, da plesno telo ni le estetski objekt, ampak nosilec političnega in družbenega pomena?
V šoli je malce komplicirano, saj učitelji naj ne bi ideološko vplivali na učence in dijake. Neposredno ne smemo govoriti o političnih vsebinah. Hkrati pa ves čas poteka skriti kurikulum. Učitelji že s svojo pojavnostjo, načinom izražanja in odnosom do stvari vplivamo na učence. Sama recimo zelo pazim na jezik, ki ga uporabljam, tudi v pisavi. Malo je denimo hecno, če imaš v razredu dvajset dijakinj in napišeš skupinsko e-sporočilo v moški slovnični obliki. Nekomu se to morda zdi banalno, ampak vprašanja jezika so vedno pomembna. Spodbujam jih k temu, da se znajo izražati, obenem pa jih učim tudi discipline, saj učitelji_ce predstavljamo avtoriteto, ki jo je treba spoštovati, nismo njihovi prijatelji_ce. Učim jih torej lastnega kritičnega izražanja in razmišljanja, obenem pa tudi poslušanja ter slišanja; obe veščini sta pomembni. Ob učenju plesa pa jih želim spodbujati k temu, da prek svojega telesa začutijo in najdejo sebe, stik s sabo. To vprašanje je zelo kompleksno. Čim začnemo govoriti o mladih in vzgoji, saj seveda ne učimo samo plesa in tehnike, temveč jih tudi vzgajamo …
Subtilno? Učiteljski poklic se mi zdi tako poln neprepoznanega in nevidnega dela, obenem pa je tako hitro sankcioniran …
Točno tako! Ravno zato, ker odraščamo v družbi, v kateri je veliko preveč permisivne vzgoje. Tudi jaz kot starš, mama, iščem pravo mejo za preseganje starih vzorcev avtoritarne vzgoje, obenem pa tudi popolnoma permisivna vzgoja ni pravilna in je zagotovo še bolj škodljiva. Otroci in mladi ljudje potrebujejo meje in disciplino, sicer se izgubljajo. Kako to početi humano in njim v dobro, pa je večni izziv.
Spodbujam jih k temu, da se znajo izražati, obenem pa jih učim tudi discipline, saj učitelji_ce predstavljamo avtoriteto, ki jo je treba spoštovati, nismo njihovi prijatelji_ce.
Zaključiva s široko perspektivo. Nedavno je bila izvoljena nova vlada Republike Slovenije. Družba in politika sta prežeti z retradicionalizacijo. Kje ob vsem tem danes, leta 2026, vidite položaj slovenske kulture, sploh na neodvisni sceni? Vas skrbi?
Zelo me skrbi. Osebno mi je zelo težko usklajevati delo na šoli, ki mi vzame veliko časa in energije, ter svoje umetniško, avtorsko delo, ki pa mi je zelo pomembno in ga ne bi zavrgla zato, da imam redno mesečno plačo. Oboje tako poskušam opravljati vzporedno, kar pomeni, da ves čas delam, včasih tudi ob nedeljah, med počitnicami itd. V preteklih letih sem že razmišljala, da bi si vzela nekaj odmora od dela na šoli in se bolj posvetila svojemu umetniškemu delu. Rada bi imela čas za kak bolj poglobljen ustvarjalni proces, temeljito raziskovalno in snovalno delo. Vendar se zdaj, ob tem premiku v desno, preveč bojim pustiti službo, saj ne moremo vedeti, kaj in kako bo. Lahko se zgodi, da se bo tudi že odobrenim programom odvzelo sredstva, kdo ve. Za ljudi, ki delajo izključno projektno, bo to lahko eksistenčno ogrožujoče. Sama se bom tako za zdaj držala pedagoškega dela na šoli in poskušala sproti čim več ustvarjati.
Želim pa reči, da je, karkoli si morda kdo od nas misli o Levici, ta stranka vseeno naredila največ, kar je bilo kadar koli narejenega za samozaposlene v kulturi. Prvič se je na primer določil javni zavod za sodobni ples. Vprašanje je, kaj bo s tem, ali bodo spet blokade. Pred tedni je bil protest pred SNG Drama, kar se mi je zdela zelo dobra akcija. Takoj so politični nasprotniki Levice, kot sem zasledila na družbenih omrežjih, spraševali, zakaj protestirajo šele zdaj, na 705. dan po izselitvi. A je pomembno, zakaj ravno na ta dan? A ni simbolno jasno, da je pomemben ravno toliko kot vsak drug dan? Menim, da je pomembno, da se na problem opozarja, saj gre za jamo brez dna, v katero teče davkoplačevalski denar. To je zelo zaskrbljujoče.
Skrbi me, hkrati pa nočem, da me ta skrb popolnoma ohromi in ubije, saj se bo treba veliko boriti. Dan pred volitvami, ko sem res močno čutila vso napetost, ki je naraščala med najbolj umazano predvolilno kampanjo doslej, sem naredila performans z naslovom Furioso v okviru raziskovalnega programa Ventilator v Španskih borcih (Zavod Sploh). Vso napetost, ki je iz politične pronicala v družbeno in osebno sfero, sem poskušala prenesti v gibalno-glasbeni izraz – iskala sem načine, kako kanalizirati afekt jeze in besa, ki se kopičita, kadar ljudje s politično močjo upravljajo zelo nedemokratično in nehumano. Kopičijo se negotovost, frustracija, strah in jeza na mednarodnem političnem zemljevidu – vse to vpliva na nas. Zagovarjam stališče, da se vedno, ko se zavzemaš za pravice drugih, tudi če so zelo daleč ali zelo drugačni, s tem boriš tudi za lastno dostojanstvo in za svet, ki je pravičen do vseh – svet, v katerem si želiš živeti.
Zato se lahko za konec navežem na začetno vprašanje: umetnost je zame katalizator, ogledalo, v katerem lahko uzremo, kakšna je naša družba, kakšen odnos imamo do sebe, narave, živih bitij, ekosistema in drugačnih od nas na osnovi rasne, verske, spolne, etnične itd. opredeljenosti. Umetnost je poligon, na katerem lahko preizkušam različne občutljivosti, napetosti, dinamike, odnose, odzive, reakcije … in zaradi katerega lahko bolje razumem samo sebe in svoj položaj v tem včasih res norem svetu. In da pred tem ne bežim.