Nož, obrnjen proti vraževerju

V delu Nož obrnjen navzgor / Knife Pointed Up umetnica Marija Mandić vstopa v svet drobnih prepovedi, opozoril in družinskih vraž, ki se prenašajo skoraj neopazno: skozi stavek, gib, pogled, navado. Ne zanima je vraževerje kot folklorna posebnost, temveč kot intimni zemljevid podedovanih gest, ki še dolgo učinkujejo tudi takrat, ko vanje ne verjamemo več.

»Takoj stran!« je stavek, ki ga poznajo številna gospodinjstva. Izrečen je bil takrat, ko je nekdo omenil nekaj slabega, česar ni bilo dobro priklicati. Podobno kot trkanje po lesu, dvigovanje torbe s tal, izogibanje sedenju na vogalu mize ali pazljivost pri tem, kako je obrnjen nož, tudi ta vzklik pripada svetu vsakdanjih preventivnih ritualov. Ti se niso oblikovali v knjigah, temveč v družinskem krogu, največkrat prek žensk, ki so jih predajale naprej kot samoumevni del domačega reda.

Mandić vraževerja ne razume zgolj kot niza nenavadnih pravil, temveč kot način, kako človek poskuša simbolno obvladati tisto, česar v resnici ne more nadzorovati. Vraža deluje po preprosti, a vztrajni logiki: če se zgodi A, bo sledilo Z. Če torbo pustiš na tleh, bo odtekel denar. Če sediš na vogalu mize, boš ostal neporočen. Če izrečeš nekaj slabega, se lahko to uresniči. V teh povezavah je nekaj absurdnega, a hkrati tudi globoko človeškega: želja, da bi kaosu sveta vsaj za trenutek določili pravilo.

Prav zato umetnica v delu Nož obrnjen navzgor vraževerja ne zavrača s posmehom. Vanj vstopa neposredno, skoraj telesno. Namenoma počne tisto, česar naj ne bi: sede na vogal mize, odloži torbo na tla, križišča prečka diagonalno. Enako počnejo tudi ženske iz njenega okolja. Njihova dejanja niso upor v smislu preproste negacije, temveč poskus, da bi tihe družinske zapovedi postale vidne. Šele ko gesto ponovimo zavestno, jo lahko zares pogledamo.

V tem je moč dela: vraževerje se pokaže kot nekaj, kar ni le v glavi, ampak tudi v telesu. Telo si zapomni opozorila, še preden jih razum premisli. Morda se nasmehnemo, ko slišimo staro vražo, a vseeno za hip oklevamo, preden torbo položimo na tla. Prav ta drobni premor zanima umetnico. V njem se razpre prostor med vero in nevero, med dediščino in svobodo, med tistim, kar smo prejeli, in tistim, kar lahko zavestno opustimo.

Marija Mandić, rojena leta 1990 v Srbiji, živi in ustvarja v Novem Sadu. Njena umetniška praksa združuje fotografijo in raziskovalno delo, pri čemer se pogosto posveča spominu, dediščini, pripadnosti in družinskim narativom. Zanima jo, kako se osebni in kolektivni spomini oblikujejo, prenašajo in spreminjajo skozi čas. Od leta 2025 je del platforme FUTURES, kamor jo je nominiral festival Organ Vida, bila pa je tudi finalistka nagrade Mangelos ter prejemnica več štipendij in priznanj.

Z delomNož obrnjen navzgorMandić vraževerje bere kot zemljevid: podedovan, vtisnjen, nikoli dokončan. Ne išče dokončnega odgovora, temveč prostor za premislek. Kaj od teh gest še nosimo s seboj? Kaj nas varuje, kaj omejuje? In česa se lahko znebimo, ne da bi ob tem izgubili občutek, kdo smo?