V LITERATURI NIČ NOVEGA: Ali se splača biti dober ali Nesrečniki Victorja Hugoja

Časi so taki: kot že tolikokrat v zgodovini se spet sprašujemo, ali se v svetu, kjer »človek velja toliko, kar plača« (Prešeren), sploh še splača biti dober. Ne samo to: ponovno se uveljavlja mnenje, da je biti dober sicer lepo, a naivno. Celo noro. Dobrota naj bi bila, kot svari že stari slovenski rek, sirota. Je torej dobro, da smo dobri? Od kod sploh ideja, da ni vedno dobro biti dober?

Miselni eksperiment: bi odprli vrata svojega doma, če bi vam pozno ponoči na vrata potrkal neznanec in vas zaprosil za prenočišče? In če bi mu: bi mu odprli tudi, če bi vedeli, da je ta neznanec kaznjenec, ki je nedavno, po devetnajstih letih prisilnega dela, stopil iz zapora na prostost? Bi ga povabili, naj vstopi, če bi vedeli, da ga je teh devetnajst let pozverinilo? Da je po vsem prestanem začetek in konec vseh njegovih misli »mržnja do človeške postave; tista mržnja, ki /…/ se sprevrže v nedoločno ter nenehno in surovo željo po škodovanju komurkoli, kateremukoli živemu bitju.« (87) Bi?

Kaznjenec, o katerem pišem, je Jean Valjean, junak zgodovinskega romana Nesrečniki (1861) Victorja Hugoja. Ko so ga po devetnajstih letih izpustili iz zapora, je zaman trkal na vrata prenočišč; povsod so mu odrekli gostoljubje takoj, ko so izvedeli za njegovo preteklost. Verjetno se ne bi premislili niti, če bi vedeli, zaradi česa je bil poslan za rešetke: v mladosti je ukradel hlebec kruha! Za sedem sestradanih sestrinih otrok. Kar, kot poudari tudi pripovedovalec, v tistih časih ni bilo nič posebnega: »Neka angleška statistika ugotavlja, da je štirim tatvinam od petih neposredni vzrok lakota.« Pek ga zaloti, orožniki ga ujamejo, sodišče pa ga obsodi na pet let prisilnega dela. Toda to še ni vse: zaradi štirih poskusov pobega se zaporna kazen podaljša za štirinajst let. Devetnajst let, ki jih preživi v izjemno surovih razmerah, krepko načne tudi njegov moralni značaj: »Lastnost takšnih kazni je /…/, da človeka spremenijo v zverino« (85).

To je bil Valjean, ko je iskal prenočišče. Zverina. In verjetno bi tisto noč prespal pod milim nebom, če ne bi na koncu obupan potrkal še na vrata škofije v Dignu. Na njegovo veliko presenečenje ga škof, monsignor Bienvenu, gostoljubno sprejme, ne premisli si niti, ko ga zagrenjeni Valjean posvari, da je »galjot«. Dobrodušni škof mirno odvrne: »Tukaj ni nihče doma, razen tistega, ki potrebuje zavetišče. To vam povem, popotnik, vi ste tukaj bolj doma kot jaz« (72). Galjota pričakajo tople jedi na srebrnem priboru in mehka postelja z belimi rjuhami.

A kot rečeno, Valjean je zdaj zverina; sredi noči se zbudi, pograbi srebrnino in se požene v beg. Ne pride daleč: spet ga ujamejo orožniki in privedejo pred škofa – s srebrnim plenom vred. Samo ugibamo lahko, koliko let bi mu tokrat izrekla »roka pravice«, če škof ne bi, »kakor mu je dala visoka starost«, prihitel z dvema velikima srebrnima svečnikoma in na veliko presenečenje vseh vzkliknil: »Podaril sem vam tudi svečnika, ki sta prav tako srebrna kakor vse drugo in bi lahko dobili zanju svojih dvesto frankov. Zakaj ju niste odnesli s posodo vred?«

Osupli orožniki Valjeana izpustijo in odidejo, škof pa nekdanjemu kaznjencu porine v roke oba svečnika in reče: »Ne pozabite, nikoli ne pozabite, da ste mi obljubili porabiti to srebro zato, da postanete poštenjak!«

Škofovo dejanje lahko cenimo, malokdo bi bil tako velikodušen, toda: je bilo dobro, da je bil škof tako dober? Kaj ni neodgovorno podariti srebrnino nekdanjem kaznjencu, ki čuti »surovo željo po škodovanju komurkoli, kateremukoli živemu bitju«? Naj, medtem ko presojate, dodam, da to še zdaleč ni bilo njegovo edino dobro delo: ubogim je redno podarjal vse svoje prihodke in prihodke župnije. Bil je »v vsaki stvari pravičen, resničen, natančen, bister, ponižen in dostojanstven, dobrodelen in dobromisleč, kar je tudi dobrodelnost zase.« Veljal je za posebneža, ki ima »velik pribitek ljubezni. Zaradi tega, quia multum amavit, so ga imeli ›resni ljudje‹, ›razsodni ljudje‹ in ›preudarni ljudje‹ za ranljivega /…« (49). Naivnega, bi rekli v naših krajih. Toda dobričina se za to ni menil: v človeka je trdno verjel tudi, kadar je vse govorilo proti.

Je danes možno biti tak »škof«? In če da: je to dobro? Razumno?

(Evolucijska) psihologija ima jasen odgovor. Konec osemdesetih je ameriški politolog Robert Axelrod zasnoval računalniški program, virtualni svet, s katerim je, izhajajoč iz znamenite zapornikove dileme*, skušal odgovoriti prav na to vprašanje: Kako dobri smemo biti do drugih, da je to še razumno? V tem virtualnem svetu so med seboj sodelovali programi, ki jih lahko uvrstimo v tri večje skupine. V prvo so sodili takšni, ki so bili altruistični. Recimo jim Škofje. V drugo so sodili skrajno sebični. Recimo jim Zverine. V tretjo pa programi, ki so sodelovali z drugimi, a le, če so tudi drugi (pošteno) sodelovali z njimi. Recimo jim Daj-dam.
Katera skupina je propadla prva? Škofje! Nato Zverine. Obstala oziroma zmagala je skupina Daj-dam, in sicer zelo preprost program z zgovornim imenom MILO ZA DRAGO (tit for tat), ki ga je zasnoval kanadski teoretik Anatol Rapoport. Njegova pravila so bila skopa, obsegala so le nekaj vrstic kode. »Ob prvem stiku s kakim drugim programom je sodeloval. Ob poznejših stikih pa je storil tako, kakor se je drugi program odzval v predhodnem srečanju. Dobro delo je poplačal z dobrim, slabo pa s slabim,« je eksperiment povzel evolucijski psiholog Robert Wright v knjigi Moralna žival (1994). Škofova brezpogojna dobrota je torej nerazumna – vsaj z vidika golega preživetja. Premišljen daj-dam (»Bodi dober, a le, če so tudi drugi dobri s teboj«) vsem prinaša največji blagor in je znak čustvene zrelosti, ki se zna in zmore ubraniti pred zlorabo. Tako (evolucijska) psihologija.

Drugače pa književnost: njeni največji junaki so tisti, ki ne preračunavajo kar naprej kot kakšen Garmin v slepi ulici. Ko gre za dobro, ne sklepajo kompromisov. Tudi največji med največjimi – Cervantesov Don Kihot.** Španski vitez slovi predvsem po svoji norosti – ne loči med stvarnostjo in utvaro –, ne pa tudi po svoji neomajni zavezanosti najvišjim idealom in boju za svet, iz katerega bodo pregnane vse krivice. Kako je mogoče, da tako brezkompromisno dobrega človeka vidimo kot poosebljenje norosti? Prav zato! Ker je brezkompromisno dober človek.

Stopimo za korak nazaj. Na prvi pogled se zdi, da je imel Don Kihot zgolj smolo, ker se je rodil v napačnem času – na pragu novega veka. V starem in srednjem veku ne bi izstopal: takrat ni bilo nič čudnega, če se je človek z dušo in telesom zapisal boju za najvišje dobro – nasprotno, to je bil najvišji možni cilj –, nadnaravno pa je tako ali tako priznaval »ves stari vek z izjemo velikih starogrških znanstvenih šol in njihovih rimskih privržencev /…/« (Renan 169). Nesrečno naključje je, da se je rodil v času, v katerem je v ospredje stopil razum posebne vrste: tak, ki priznava in vidi le, kar je merljivo, preverljivo (in koristno). Kdor vidi svet onkraj teh koordinat – tudi to, kar je očem nevidno –, je razglašen za čudaka. Za Don Kihota.

Da je tako, potrjuje tudi njegov antipod, prizemljeni in pragmatični oproda Sančo Pansa: ker vidi le, kar je vidno očem, velja za razumnega.

Tako je videti na prvi pogled. Če pa smo pozornejši, opazimo, da Don Kihot ni izgubil razuma, ampak se mu je odrekel: ne želi biti razumen, če se mora zaradi tega odreči svojemu brezkompromisnemu boju za dobro. V svetu, v katerem vlada razum, je namreč prvo (in pogosto tudi zadnje) moralno načelo daj-dam, brezpogojna zavezanost dobremu pa le kratkovidna strategija, ki vodi v skorajšnje izumrtje (spomnimo se: Škofje so najprej propadli). Tak pogled na svet posvoji le koristoljubni Sančo Pansa: ko sprejme razumski pogled in zavrže ideale, ki vanj ne sodijo (vse razen daj-dama), lahko končno začne na svet okrog sebe gledati kot na kraj, s katerim se je mogoče okoristiti, in to brez slabe vesti. Trgovanje z vsem in vsakomer ima v svetu daj-dama prosto pot. Čas je, da povemo naravnost: Sančo Pansa, ki po svetu pohaja le zato, ker si obeta koristi, ni nič manj moten kot Don Kihot; le da je njegova motenost (»Na svetu nisem, da bi bil dober, ampak da si čim več pridobim«) v novem svetu normalizirana kot razumna. In moralna – konec koncev gre za čisti daj-dam.

Slavna literarna dvojica razgalja še nekaj: novi vek (v moralnem smislu) nikoli ni bil korak naprej, zgolj obrat – novi vek je le PR-ime za antisrednji vek, v katerem so se smrtni grehi spremenili v vrline. Pohlep, denimo, dobi močan pozitiven predznak: »Greed is good, pohlep je dober,« pravi Gordon Gekko, zvezda filma Wall Street in zvezda našega časa. Da ne govorimo o požrešnosti in drugih pregrehah.

Čas je, da Don Kihota uzremo še v drugačni luči: kot človeka, ki je ugotovil, da razum in brezpogojno dobro v novem veku nista več združljiva, in je zato raje kot razum izbral brezpogojno dobro. Zaradi tega je obveljal za norega, a za Don Kihota je to sprejemljiva cena: raje je nor, kot da bi opustil ideale in privolil v daj-dam. Enako škof. Ali knez Miškin, junak romana Idiot (1868/69, F. M. Dostojevski) … Seznam »norcev« je dolg, vsem pa je skupno, da so raje nori, kot da ne bi mogli odpreti vrat Jeanu Valjeanu in mu podariti ves srebrni pribor. Tako književnost. Precej drugače.

Za konec: če drži, da človek dolgoročno preživi le, če je dober toliko, kolikor je svet dober do njega, tega ne gre preslišati. Znanost je znanost in znanost je razumna. A če nam gre zgolj za preživetje, se velja vprašati: čemu potem (pre)živeti? Čemu vrata, če jih lahko odpremo le ljudem, ki bi jih odprli nam? Čemu razum, če ne sme biti nikdar nor? In čemu dobro, če se moramo nenehno spraševati, ali se splača?

Na ta vprašanja bo treba hitro odgovoriti, če ne želimo, da celotnemu svetu zavladajo Sanči Panse.

Časi so taki. Razumni.