Neža Zajc (1979) je diplomirana slovenistka in rusistka (Filozofska fakulteta v Ljubljani), z znanstvenim magisterijem iz staroruske književnosti (2007) in doktoratom iz kulturne zgodovine (Univerza v Novi Gorici, 2011), v katerem je združila raziskovalno zanimanje za rokopise najstarejše slovenske in (ne le ruske) vzhodne pismenosti. Od leta 2008 je zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU (od 2015 kot znanstvena sodelavka). Svoje delo razume kot plod notranje duhovne in raziskovalne pobude, ki se vzpenja med poetičnim in filološko-literarno poglobljenim kulturnozgodovinskim uvidom, še zlasti na osnovi avtorskih rokopisnih zapuščin. Je avtorica šestih znanstvenih monografij o jeziku in književnosti, urednica petih večavtorskih znanstvenih zbornikov ter petih pesniških zbirk: Ime gore (Ljubljana: Kud Logos); Igla v mrku (Ljubljana: Inštitut Nove revije); Brez slovesa (Ljubljana: Slovenska matica); Samoten svet (Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba); Bele sence (Trst: založba Mladika).
