Na današnji dan pred 96 leti, 26. oktobra 1929, se je v Zgornji Javoršici pri Moravčah rodil Dane Zajc (1929–2005), pred nekaj dnevi pa je minilo dvajset let od pesnikove smrti.
***
Isti
Je na drugem svetu. Enakem.
Je drug na enakem svetu. Enak.
Je enak na istem svetu. Drug na drugem
Isti.
Je tebi enak. Je enakih las
Enakih rok. Enake glave
Enakih oči. Enakega pogleda. Enake starosti
Je isti.
Enakih norosti. Enakih ljubezni.
Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.
Ki zdajle misli isto
Enakih plesov gugastih korakov
V mrežah mraka v polnočnih zankah
ujet v iste nastave.
Isti.
Enakih ran. Enakih brazgotin
Enakih dvomov. Enakih zmot
Enakih cincanj. Enakih padcev.
Je ti te sluti.
Ko te zagleda ko te v razpokani luči
Ko te med ljudstvom ki zumira istega
Ko te slutnjo ko te senco istega sebe
Reče ko te zagleda
Joj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.
(Brblja iste besede. Vrti isti jezik.
Istež.)
(iz zbirke Rožengruntar, 1974)
***
Ni te
Ni te v glasu vetra, ne v razmetanosti gora,
ni te v cvetu, in če kličejo ptice, ne kličejo tebe,
ni te v goloti zemlje, ne v težkem vonju trave,
in če sadiš rože, da bi ti dišale, rože dišijo sebi,
in če zgradiš cesto, ti bo cesta pripovedovala o sebi,
in če postaviš dom, če ga napolniš z dragimi predmeti,
te bo nekega dne sprejel kot tujca
in predmeti bojo govorili sebi s svojim jezikom,
posmehljivim zate.
Laž je, da je studenec zato, da bo gasil tvojo žejo,
in reka zato, da te bo okopala v hladnem naročju.
Laž je, da te bojo stvari tolažile z mirnim spominom,
ker nekega dne se ti bo uprl ves tvoj svet.
Nekega dne bojo stvari spremenile imena,
takrat bo kamen sovraštvo, veter groza,
cesta bo strah, ptice ti bojo zabijale v čelo
skeleče žeblje glasov, reka bo obup,
tvoji predmeti bojo tvoja krivda in tvoji tožniki.
Svet bo porušen. Svet bo brez imena.
Takrat ti bo moralo biti vseeno. Sedel boš v zapuščenem kotu.
Zaprl boš oči, da bi ničesar ne videl. Predvsem da bi ne videl
svoje zgubljenosti v zgubljenosti zumrlega sveta.
Da bi ne pomislil, da moraš
karkoli storiti, kamorkoli stopiti z nogami,
ki bojo tenke kot noge suhe južine.
Samo tvoja glava bo velika. Tvoja glava, ki bo cvetela
belo kot magnolija. Dolgo boš iskal v beli jami ust ime zase,
ampak takrat bo bolje, če boš našel ime za konec,
kot za nadaljevanje.
(iz zbirke Ubijavci kač, 1968)
***
Popotnik
Ali odhajam ali prihajam.
Ali sem tu ali nisem.
Če nisem, kje.
Če kje, kje je to.
Če kam, kje kam.
So moja oblačila zares bela.
Je zares telo v neresnični svetlobi.
Je svetloba že bila.
Je ponavljanje same sebe.
In če je pozabljenje, kje os,
okrog katere se vrtijo koraki.
In ali so koraki zares samo šum
pohojenih bilk,
ki žarijo v večeru, ki prihaja
kot vsak večer.
A kje je večer vseh večerov.
In ali sem ali nisem.
Sem ta, ki sanja vprašano
v sanjah spečega,
ki neskončno zakoličen sanjam
samega sebe.
Na jasi. V belem oblačilu. Bos. Da prihajam. Da odhajam.
Obenem.
Ampak kje. Ampak kam.
(iz rokopisov po 1997)
***
Kdo je bila?
Odkod je prišla?
Kako napol zares,
napol zmuzljiva mesečina
je stopila iz nočne sence.
Niso ji šumela stopala,
ko se je dotikala tal.
Kot da bi hodila po mesečni
svetlobi.
In z glasom je govorila,
z glasom iz tujih in bližnjih glasov,
kot da bi z njimi igrala na glasbilo
mojih prsi, mojih reber.
Se jih dotikala z veščimi prsti,
da so zvenela, joj, kako so zvenela
moja rebra, moj prsni koš,
napolnjen z njenimi glasovi.
Še jih čutim, še sem pijan
in zaletav od njih.
Teh zvokov, ki rasejo v bolečino,
otožno in slastno.
Kam je odšla?
Kdaj bo prišla?
Odkod bo?
(iz drame Jagababa, 2005)
***
Čas tvoj
Pride čas, ko ni več časa.
Se stopinja ustavi in ne more naprej.
Se oči zazrejo v lastne oči,
s pogledom, nalitim z očitkom.
Kam si me pripeljal, pravijo.
Zakaj si trd od strahu.
Zakaj si ledeno nepremičen.
Pride čas, ko je čas krut.
Je neizprosen.
In so ustnice zamrznjene.
V točki, ko ni premikanja.
In je jezik suh od spoznanja,
ki kačasto plane v odprtino
grla.
Čas, ko se ustaviš.
Ko si led samega sebe.
Čas tvoj.
(iz zbirke Dol dol, 1998)
***
Kot kaplje vode na črni marmornati plošči
se razbijajo trenutki mojega življenja.
V dolgi, sivi razbiti pokrajini
mora stati visok rdeč kamen,
da bom nanj položil razpokano čelo.
Tišina bo padala v moje oči
kot dež tenkih kril.
Roža bom ob poti,
macesen bom na gori,
samo človek ne bom.
Človek ne maram biti.
Nikoli več ne maram biti človek.
(iz drame Otroka reke, 1963)
***
(Pesmi je izbrala Jerneja Katona Zajc)
Neža Zajc:
Dane Zajc – Brezletni
Na današnji dan se je rodil Dane Zajc in pred nekaj dnevi je minilo dvajset let od smrti pesnika, ki je postal neumrljiv.
***
Ni dovolj, da se ozremo po slovenski literarni zgodovini, niti da se razgledamo po antologijskih izdajah slovenske poezije 20. stoletja, saj kljub priznanjem in uveljavljenosti ustvarjalno delo Daneta Zajca (ki obsega poezijo, dramatiko, esejistiko, dela za otroke in mladino) v mnogočem ostaja do danes skrivnost.
***
A začnimo od začetka.
Prva leta Danijela Zajca so bila polna pesnikovega občutenja samote, poglabljanja v sobivanje z naravo in intenzivnega notranjega življenja, v katerem je poezija predstavljala prostor sugestivne ne-imenljivosti, odprte tudi strahospoštovanju in čaščenju. Jezik je ob osebni identitetni matrici čedalje bolj začel dobivati pomen, zbližan z izkušnjo svete (biblične) razsežnosti in posvečene (cerkvene, liturgične) rabe. Kmalu je pesnikovo otroštvo prekinila vojna, ki je vanj zarezala z neizbrisljivo bolečino izgube dveh bratov, očeta in s požigom domačije, kar je odločilno zaznamovalo Zajčevo poezijo.
V Dijaškem domu Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani, kjer je na več ravneh trpel (tudi zaradi omejitev njegove osebne svobodnosti), je začel sodelovati s prvimi pesniškimi objavami v Mladinski reviji in spoznal prijatelje, ki so ga spremljali vse življenje, med katerimi velja omeniti Lojzeta Kovačiča in Vikija Blažiča. A v pesniku je rasel zamolčan upor proti sleherni zlaganosti družbene »koristnosti« in proti pritiskom (vseh totalitarizmov in ideologij) nad posameznikom. Zaradi incidenta prenaglo izgovorjenih besed (proti tedanji oblasti) je bil leta 1951 zaprt in izključen iz gimnazije (zaključil jo je privatno), posledično pa se ni smel vpisati na univerzo. Temu obdobju je sledilo še mučno dveletno služenje vojaškega roka. Najprej je bil zaposlen na pošti (1953–1955), naposled pa je leta 1955 dobil službo (pozneje višjega) knjižničarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, ki jo je opravljal do upokojitve (1989).
Zajčeva prva pesniška zbirka Požgana trava, ki jo je pesnik izdal v samozaložbi (na transkripcijo), je leta 1958 prerešetala slovenski pesniški, politično-družbeni prostor in slovensko kulturnozgodovinsko zavest. Zbirka je sprva doživela zavrnitev pri osrednjih slovenskih založbah, kar je sovpadlo z ukinitvijo Revije 57, sodelavec katere je Dane Zajc bil. Pesmi iz Požgane trave so postale predmet polemik med partijskimi voditelji, saj so v nekaterih verzih videli odraz vojnih grozot, ki so ga zrcalno sprejemali kot pesnikovo kritiko njih samih. Kljub uborni kritiški recepciji pa je Zajčeva zbirka naglo prešla med najbolj brane. In bilo je jasno: pesnik si je že tedaj izoblikoval krog bralcev njegove poezije, ki so mu »brez izjeme« ostali zvesti do konca.
Odtlej je Dane Zajc brez zapletov izdajal pesniške zbirke pri uradnih slovenskih založbah. Že leta 1961 je izšla zbirka Jezik iz zemlje, v kateri je tudi Zajčeva poetološko povedna pesem Kepa pepela, za zbirko Ubijavci kač (1968) pa je prejel Prešernovo nagrado (1971). Dvakrat je bil izbor njegovih pesmi ponatisnjen v znameniti zbirki Kondor (Mladinska knjiga 1984; 2006). Dane Zajc je morda največkrat prevajan slovenski pesnik, vključen v mnoge mednarodne antologije. Kot Fulbrightov štipendist je preživel leto dni na Columbijski univerzi v New Yorku (1981/82), kjer je imel med drugim tudi literarni večer z Josifom Aleksandrovičem Brodskim (nagrajenim, šest let pozneje, l. 1986, za pesniško esejistiko z Nobelovo nagrado za književnost). Leta 1981 je Dane Zajc prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Neprestano tudi družbeno dejaven (v okviru revij Beseda, Revija 57, Perspektive), je Zajc postal prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) po osamosvojitvi (1991–1995). Kot član Znanstvene akademije znanosti in umetnosti SAZU (izredni član od 27. maja 1993, redni član od 27. maja 1997) je bil Dane Zajc predlagan za Nobelovo nagrado in bil za mnoge – najbolj ustrezen kandidat v zgodovini slovenske književnosti.
Vprašanja jezika (človečnosti in prostosti) je pesnik raziskoval tudi v dramskem izrazu, v igrah (kot je sam imenoval svoje drame), med katerimi je prva Otroka reke (1963), ena najlepših in nemara edinih literarnozgodovinsko utemeljenih poetičnih dram, v kateri najdemo Zajčevo morda najbolj »usodno« pesem Za vse boš plačal.
Tudi igra Potohodec je s svojo uprizoritvijo predstavljala prelom v slovenski dramaturgiji, saj je z osrednjo temo »izumrlega jezika« v bistvu posredno izjemno nepopustljivo izražala eksistencialno krizo človeka v 20. stoletju. Ena najbolj pretresljivih in za Zajca najpomembnejših iger je gotovo Voranc (1978), v kateri je slovenska domačijskost s-pre-gledana in izvirno pesniško radikalno upodobljena. Naslednje igre Medeja, Kalevala, Mlada Breda, Grmače so se (dobesedno) metaforično očistile v zadnji igri Jagababa (2007), ki jo je posthumno izdala založba Beletrina.
Kljub temu, da Zajčev pesniški izraz ni bil statičen, se njegov notranji slog ni spreminjal, tudi zaradi nezamenljivega ritma. V posebnem »ritmu njegove krvi«, kot ga je pesnik opisal, je Dane Zajc na nepozabnih recitalih z Janezom Škofom izgovarjal svoje pesmi z rezkim, dosledno resnicoljubnim glasom. Na teh večerih je poslušalce ne glede na starost, ne glede na nacionalnost, ne glede na čas in prostor, nesporno ganil. Pesmi, ki jih je Dane Zajc na recitalih govoril v slovenščini, so navzoči onkraj doslednega (leksikalno) semantičnega razumevanja besed doumevali v lastni, še nedotaknjeni notranjosti, kjer so jih z nenadno, nepojasnljivo močjo pretresle. Izrazna moč njegove poezije se je kazala v Zajčevem glasu, ki je zvenel neprestano, tudi pozneje, med tihim branjem njegovih pesmi.
Iz moje pesmi Daleč je drobnica že daleč, posvečene Danetu, napisane na dan njegove smrti:
… »Vse, kar si rekel.
Kakor bi dajal goram imena.«
Lahko bi z gotovostjo zatrdili, da tisti, ki so slišali Daneta Zajca, kako izreka svoje pesmi (na pamet), niso tega mogli pozabiti, odslej pa so jih njegove pesmi, neločljive od pesnikovega živega glasu, spremljale – povsod, v zatemnjenih breznih univerzuma in v svetlih vzponih nad obzorje. Na zadnjem Zajčevem javnem literarnem nastopu v francoskem Cahorsu, 1. oktobra 2005, ni bilo nič drugače: naslednji dan je izšel v časniku La Dépêche du Midi članek, v katerem je bil Dane Zajc predstavljen kot največji živeči slovenski pesnik in pomembna, trdna osebnost kulturne zgodovine 20. stoletja. Bilo je natanko tri tedne pred pesnikovo smrtjo. V tem je drobec mozaika, ki bi nemara mogel razkriti nekaj več o skrivnosti neizprosne lepote poezije Daneta Zajca.
Iz Zajčevih pesmi spregovorijo gore (»sem gora / ti gora si jaz«), ogenj, ljubezen, samota, ptice in pa smrt, ki ima belo obličje in spremlja človeka zvesto kot sopotnica in edina sogovornica. Od vseh animaličnih personificiranih posvojitev lastnosti imajo podobe ptic (vrane, kavke, krokarji in grlica) v poeziji Daneta Zajca posebno vlogo, saj združujejo tako bližino, divjost narave in klic po prostosti kot tudi subtilne oblike nežnih razpotij ljubezni. Osebno doživljanje je odmaknjeno v zakulisje višje prisotnosti sotrpljenja z naravo in s človekom v primežu zgodovine in sedanjosti. Kljub temu, da so omenjene (tematsko-motivne) značilnosti, ki so močno navzoče v prvi pesniški zbirki Požgana trava, ostajale v metamorfozah izražene v naslednjih zbirkah (poleg že omenjenih še Rožengruntar, 1975; Si videl, 1979; Zarotitve,1985), so se v Zajčevi zadnji pesniški zbirki Dol dol (1998) obnovile v presenetljivi brezčasni razsežnosti pesnikovega verza. Tokrat je Dane Zajc zavestno naglašal »spomin na bližino končnosti«. Knjigo je pospremil z besedami:
»Nezaupanje vase, nezaupanje v jutri, včeraj in danes. Nevera v ljudi in v svet.«
Dane Zajc je izgovarjal svoje pesmi z ostrim tonom poduka in opomina (»Najbolj boš plačal za svoje rojstvo.«) nečlovečnemu svetu razosebljenih ljudi. Pesnikovo motrenje poetološko še globljih možnosti poetičnega izraza se je na nenavadno neprizanesljiv način pokazalo v poslednjih pesniških ciklih Križev pot in Ibržniki. Tudi zato nam njegova poezija (še zlasti danes) ponuja prostor drugačnih možnosti istovetenja in najdenja občutij globoke osamosvojitve.
Med njegovimi pesniškimi deli za otroke je v knjigi Ta roža je zate (1982) pesem, ki s svojo enigmatično povednostjo izraža misel boja proti smrti. V slednji bi mogli najti celo najgloblje sporočilo poezije Daneta Zajca.
Smrt
Smrt je smrtno utrujena
splezala v skalnato prebivališče.
Tukaj bom v miru počivala.
Če me kdo rabi, naj me ne išče.
Neomajnost verznega upora Daneta Zajca je bila izraz pesnikovega tihega notranjega krika po preživetju človeka in – nesmrtnosti Njegove poezije.
***
Knjigo Ta roža je zate sem dobila pri treh letih, 3. aprila 1982. V knjigi je posvetilo: »Ta roža in vse druge rože na svetu so za Nežo, deda Dane«. Ne spominjam se njegovega obličja tisti dan, le podobe, s kučmo in tišino, ovito okoli mehkobnega pogleda, izpod temnih obrvi, skrivanega pred svetom brezbrižnih ljudi. Vedno kadar sem ga pogledala ali sva se z zrkli soočila, sem občutila pretanko bližino, da bi jo mogla zdržati.
Oba.
Vedela sva, da je obema nelagodno, ker ne moreva spregovoriti. Ker sva si preveč podobna. V sebi sva se pridušeno zavedala nečesa bolj neizbežnega. Ni (bilo) časa v tem (najinem) življenju, ki bi dal priložnost izumiti jezik obnemelega ihtenja, ki je tiho vrelo iz medsebojnega sočutenja čudnega ganotja, ki je bivalo v naju obeh. Isto. In še vedno kakor zvestoba grličina (»milo je belo kakor grlica«) prebiva onstran naju.
»z dvojnim glasom:
eden poje
drugi veka
ptič z dvojnim obrazom
na večernem drevesu en glas v dveh
pojočih neskončnostih«
(iz zbirke Zarotitve, 1985)
Prispevek je bil napisan v okviru raziskovalnega programa »(Nova) kulturna zgodovina: slovenski historični prostor v evropskem kontekstu« (ARIS: P6-04440).
