Vitomil Zupan (1914–1987) je ena najbolj samosvojih in karizmatičnih umetniških osebnosti minulega stoletja. Pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist in esejist je pustil nesporen pečat v literaturi, nič manj opaženo pa ni bilo njegovo udejstvovanje pri filmu, na televiziji in radiu. Zaključil je študij gradbeništva, a njegovi interesi so bili vseskozi širši. Nemirni duh ga je gnal po svetu in v raznolike poklice in dejavnosti: od mornarja, boksarja in smučarskega trenerja do kulturnega urednika in slikarja. Kot član Sokolov se je pridružil OF, bil interniran v dveh taboriščih ter se po kapitulaciji Italije pridružil partizanom, pred odhodom pa požgal večino svojih del. Po vojni je bil na montiranem procesu obtožen na osemnajst let zapora in prepoved pisanja. Odslužil jih je sedem in nato do konca življenja deloval kot samostojni pisatelj. V njegovem širokem in raznovrstnem romanesknem opusu izstopajo dela z avtobiografsko noto: Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Komedija človeškega tkiva iz leta 1980.
