Pri Beletrini je nedavno izšla čitanka Vitomila Zupana z naslovom Obraz sežganega. Za vse, ki še niste prepričani, če bi segli po Zupanovem delu, objavljamo odlomek iz Menueta za kitaro.
Škripanje slabo namazanih zavor.
Tramvaj se je počasi ustavil. Zelen in bel, v barvah mesta. S hiše onstran ceste je z okna v drugem nadstropju izzivalno visela ostro rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju.
ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ.
V tistem žolto sijočem, ne vročem soncu oktobra 1943. V razliti luči, ki je začarala predmestje v prozornost akvarijev. Tudi vse gibanje ljudi, vozil in konj (vpreženih v težak parizar) je bilo plavajoče, brez sunkov. Kakor da je vsak nagel gib sumljiv. Umerjeni šumi so obzirno segali v sladko tihoto popoldneva. Tudi tuje, temno zelene uniforme so hodile počasi po pločniku. Obraz nemškega častnika pod gizdalinsko vzvalovljeno kapo z bleščečim črnim ščitnikom. Nekaj je v tej sestavi zelenega, črnega in srebrnega. Pogledal je Marjano, ki je ob meni stopala v tramvaj, potem je ošinil še mene s pogledom, v katerem je ležala narejena vzvišena malomarnost. Kakšnih petinšestdeset kil; z levim krošejem bi ga podrl ko slamnato lutko. V lepo zglajenem črnem usnjenem toku mu je tičala (zelo verjetno) parabela, Mauser Reiterpistole 7,35. Tako bi sodil po dolgi cevi, ki je spodaj gledala iz toka; domet tisoč metrov. Zakaj se je hudič obrnil? ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRIČ.
Vtem sva se z Marjano vzpela po dveh stopnicah v voz električne železnice (ona ni Nemca niti opazila; s prsti se mi je rahlo dotaknila lica). Nikomur se ne mudi. Vrgel sem pogled na peščeno rumeno hišo z zaprtimi okni, v katerih se je bleščal odsev sonca. Mimo so peljali trije postreščki v delovnih oblekah na veliki ploski cizi nekaj sežnjev visoko kuliso za gledališki oder, nekak balkon z ovijalkami, ali kaj.
Tramvaj je potegnil. Marjana me je gledala s široko odprtimi očmi: njih svetla modrina je bila zamegljena s skrbjo – ali s hudo slutnjo?
Nisem mogel vzdržati pogleda. Pot, ki je pred menoj, ne prenese velikih skrbi, usodnih slutenj, predirajočih spominov in nežnosti. Sploh ni prav, da sem dovolil Marjani iti z menoj na tramvaj. Pesem, ki se začenja ta hip, je čisto drugačna. Ko sem v pogledu zajel ceste, hiše, mimoidoče, uniforme, odhajajočo kuliso … sem videl – legendo. Treba je pobegniti iz legende, ki ji pripada tudi Marjana. Neka, mislim, holandska slika je bila taka, podoba s cesto in drevesi – in procesijo z banderom; tudi tistile pes, ki gleda za nami, je bil s slike.
Ali res slišim odmev neke zavijajoče sirene, ali se mi samo zdi?
Ali se boš vrnil? je polglasno vprašala Marjana. V prilegajočem se modrem kostimu, z belim ovratnikom. Iz legende.
Povsod je polno ljudi, ki hodijo, govorijo, odhajajo, prihajajo, se prikazujejo, izginjajo, v različnih opravah, ljudje, angeli, roboti, živali, sirote, vrednote, žrtve in rablji. Od sirene in navideznosti življenja lahko človek začne blesti.
Poglej, sem rekel Marjani, kolikor sem mogel enolično, ravno po tej poti so prihajale rimske legije z juga v Emono, tod so jahali azijski konjeniki na Apeninski polotok.
Ali se boš vrnil?
Tod so hodile karavane trgovcev …
Morda te ne bom videla nikoli več.
Tudi v stari vojni od leta štirinajst do osemnajst so tod korakale vojske.
Tramvaj se je ustavil. Vztrajnost mase je pritisnila Marjano obme. Začutil sem njene prsi in stegna. V hipu sem doživel vse njeno telo od ramen do peta. V legendi in na holandski podobi tega ni bilo.
Voz je potegnil. To pot je pritisnil mene ob Marjano. Tiho sem rekel:
Tod teče tudi starodavna pot ptic selivk …
To ji je bilo všeč, nemara. Še ena postaja. Ne vem, zakaj podaljševati preteklost – sedanjost se začenja tamle dol, med ogradami, bunkerji in španskimi žičnimi jezdeci. Preživimo še te hipe v preteklosti.
Tista zadržana vznemirjenost kakor pred tekmo.
Zdaj si rečeva zbogom, Marjana. Ne oziraj se za mano. Odidi. Da kdo kaj ne zasumi. Misli si, da sem odšel na ekspedicijo v pragozd – da raziščem neke brzice reke NEVRNISE. Nobena teh uniform bi ne razumela tega. Če me ujamejo Švabi, se bom branil tako, da jim bom razlagal v svoji še kar dobri nemščini, kako me zanima relativnost vseh pojavov. Poslušaj me, prosim te, če ti je res kaj do ptic selivk: zdajle izstopiva in greva brez besede vsaksebi. Nekaj smešnega mi prihaja na misel, in to v trenutku, ki ne pripada nikomur.
Ne vem, od kod se je vzel čisto pristen smeh v meni. In ko sem rekel:
Premisliti bi moral o svoji narodnosti, vsaj enkrat. Za Italijane smo schiavi, za Avstrijce vindišarski psi, za Evropo Balkanci, za Balkan avstrijakanti, za večino sveta pa nekaj med Turčijo in Češko …
… je užgal top z ljubljanskega gradu (verjetno spet v gozdove Mokrca in Krima) …
… in tramvaj se je ustavil na zadnji postaji. Voznik je iztaknil ročico.
Med izstopanjem sem potegnil Marjani z dlanjo čez dolge plave lase, potem pa sem lahkotno stopil na pločnik, se obrnil na desno in odšel, ne da bi se ozrl. Z vsakim korakom sem se bližal sedanjosti, dokler nisem s čelom udaril obnjo. Imela je obraz in v njem drobne lisičje oči. V ozadju je stal debel mož z debelimi ustnicami. Še naprej straža. Žica. Stražni bunkerji, odmaknjeni španski jezdeci – onstran pa košat hrast z rahlo orumenelimi listi. Uradnik je pogledal mojo ponarejeno prepustnico, potem pa zapičil ostra očesca vame.
ZELO VAŽNO JE PRITI NA GRlČ.
V elegantni obleki (krojeni po meri, lep tvidast suknjič, temno modre hlače, mehki čevlji, za tiste čase vsega zavidanja vredna sončno rumena kravata), z lakiranimi nohti (zaradi pokerja) – sem odkorakal proti košatemu hrastu – onkraj žičnih ovir. Ne dihati prehitro. Zbogom, Ljubljana.
Nekaj desetin metrov grem po levi strani velike ceste do odcepa stranske, ki vodi na določeno mesto, na zbirališče. S telesa padajo okovi, na duši pa leži težki stekleni zvon previdnosti. Gledati samo predse, a videti na vse strani.
