Slovenski pisatelj Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950) je poleg svojih najbolj znanih novel in romanov – Samorastniki, Doberdob, Jamnica in Požganica – napisal še celo vrsto krajših pripovedi, ki so dosegljive v njegovem Zbranem delu I-III kot Nezbrane novele in črtice (1909–1927), Nezbrane novele in črtice (1939–1941) in Naši mejniki (1945–1948). V središče svojega pisanja je postavljal človeka in psihološka, moralna ter etična razmerja med ljudmi. Njegove fabule izpovedujejo, da sta dobro in zlo del človekovega življenja, vsak posameznik pa se mora odločiti, katero os si bo izbral za svoje bivanje. Prežih se je obenem prav dobro zavedal, da umetnost ne sme biti služabnica ne didaktike in ne politike. Zato je njegovo literarno delo treba prebirati kar najbolj neobremenjeno, brez interpretacijskih zlorab polpretekle dobe. Zapustil nam je namreč izjemen prozni opus, ki razodeva samonikel pisateljski talent in pravo epsko mojstrstvo.