Doberdob (odlomek)
Do večera je neštetokrat tolklo mimo prvega roja. Že tik pred mrakom je vrtalo tako blizu, da se je vreča, ki je zakrivala luknjo v svet, majala in je razgreti zrak puhal v skrev. Skozi špranje se je videl kepast blisk eksplodirajočih granat. Popovič in Rainer sta že hotela planiti iz skrevi, boječ se, da ne bo prihodnja sekunda poslala smrti v skrev. Toda imeli so srečo. Ko je bila napetost najhujša, se je butanje začelo oddaljevati. Z mrakom se je oddaljilo spet nazaj na planoto, kakor včerajšnjo noč.
Še so bili vsi živi in celi.
Toda ko so o mraku hoteli iz luknje, so sprevideli, da so tako rekoč zasuti. Granata, ki se je najbližje zarila, je dvignila ogromno plast zemlje in kamenja ter zasula zaseko do vrha. Morala je priti na pomoč lopata, da so se mogli splaziti drug za drugim iz luknje. Zdaj so se znašli v lijaku, ki ga je napravila eksplozija. Bil je premajhen za cel roj, pa so se le stisnili. Čez pobočje je žvižgala železna toča v zaledje.
Toda že se je oglasil tudi ogenj pušk, nato strojnic, nato ročnih granat. Barfuss je hotel nekaj zagodrnjati, pa ga je prekinil razburjen, pritajen vzklik:
»Italijani …!«
Da, tam spredaj, za njihovim bivšim rovom, so migljale temačne postave, mogoče dvajset, trideset korakov niže od njih. Rakete, ki se nekje dvigajo, le slabo prodirajo skozi motnjavo. Temne postave so se zagnale, a ne proti lijaku, kjer so bili oni, temveč nekam na desno.
In že je počil iz lijaka prvi strel. Potem drugi, potem tretji, nato je zaregljala salva … Italijani, ki so hoteli pravkar preiti v napad, so zbegani obstali in se potuhnili. Do lijaka so prodrli nekaki glasovi, ni se pa moglo razločiti, ali so bila povelja ali pa vzdihi ranjencev, kajti nastal je peklenski hrušč, ki je zajel ves odsek na pobočju. Kakor zjutraj, so tudi zdaj zaregljale strojnice.
»Streljati, streljati!« Almerjev glas je bil spremenjen, hripav in ni mogel nikogar podžgati, ker je tako in tako vse streljalo. Sovražnik se je medtem popolnoma potuhnil; zato pa so ugotovili, da nad lijakom, nizko nad njihovimi glavami, kosi gost svinčen dež od vseh strani. Bili so obsojeni na ozki prostor, od koder ni vodil noben, še tako neznaten rov.
Znočilo se je. Italijanov ni bilo več na spregled, zato je stvar postala dolgočasna. Najdlje so prskali iz lijaka bivši zanesljivci. Mahoma se je pa Barfussu le zasvitalo:
»In če nam zmanjka streliva?«
Kakor bi komaj čakal na to, se je oglasil tudi Janoda:
»Ne le to! Sovražnika tudi opozarjamo nase.«
Almer je uvidel, da imata oba prav, ter je zaustavil streljanje. Zdaj so čepeli v lijaku in prisluškovali kroglam, ki so žvižgale tik nad površino zemlje. Tako so ležali, dokler ni vprašal Holcman:
»Koliko je ura?«
To čudno vprašanje je pri nekaterih izzvalo porogljiv nasmeh. Segal pa, ki je iztuhtal, da se nad njegovo glavo križa ogenj pušk od treh strani, ga je jezno zavrnil:
»Ali ne vidiš, da tudi naši streljajo na nas?«
Tega se ni dalo več zanikati. Tedaj se je Rainer spomnil:
»Kje so le naši?«
Rainer je predramil novo, skelečo skrb, ki jim je neusmiljeno kruto predočila njihovo osamljenost.
Polagoma so ugotovili, da svinčenke redkeje kosijo in da so one iz zaledja skoraj prenehale. Začeli so misliti, kako bi se izmuznili iz pasti, v katero so padli. Janoda je izvlekel krampič in štorkljal z njim čez rob lijaka. Odkopal je nekaj grušča in pogledal skozi rovič.
»Jama!« je bleknil z navdušenim glasom.
Palir in Demark, ki sta ležala tik njega, sta začela z lopaticami rezati prehod iz lijaka. Pridružili so se še nekateri, ki so na tej strani našli prostora. Almer je prvi splezal na ogled. Da, jama, obsežnejša jama kakor lijak, za njo pa razmetan in razkrit svet. Ni izključeno, da se tja steka kak rov. Začeli so se smotrno pripravljati, da prekopljejo vsaj tako globok rov, da se bodo brez nevarnosti skotalili čez rob. Toda kopali so neprevidno in nekdo je čul ropotanje orodja po kamenju. Takoj sta se na desni in levi dvignili dve raketi, ena italijanska, ena avstrijska. Spet so se potuhnili nazaj v lijak. Nekaj muh je zapikalo v nametani grušč. Pokalo je čisto pred njihovimi nosovi.
Nenadoma jih je bliskovit dogodek vrgel iz neodločnosti. Sovražnik je bil najbrž osupel nad odporom, ki je naletel nanj na kraju, katerega je čez dan njegova artilerija na drobno prepikala. Zato se je maščeval. Poslal je iz bližine veliko raco nad zasuti rov. Mina je počila z velikanskim, glušečim ropotom nekje pod lijakom, kamor je vrglo nekaj košev zemlje in kamenja. K sreči je dobil le Kalivoda kamen v nogo, drugo se je odbilo ob robu. Kalivoda se še ni utegnil prijeti za boleče mesto, ko je plahutnila že druga raca pred lijak, a malo više. Stvar je postala nerodna in smrdljiv puh je dvignil najprej Janodo, da se je pognal skozi prekop iz lijaka v jamo. Za njim Štefanič, potem Amun, Demark, nato vsi ostali. Komaj so bili prvi na dnu jame, je spet prhutnila tretja raca, menda že tik samega lijaka. Ne oziraje se nazaj, so se zagnali iz jame dalje po razriti površini. Janoda je padel v jarek, se koj pobral in rinil dalje po vseh štirih. Rov je bil že boljše zavetišče.
Drug za drugim so se prevračali v zapuščeni jarek. Prihodnja mina je zatulila naravnost v jamo. Blato in kamenje je deževalo po rovu. Vse, kar je bilo v njem, je rinilo dalje. Tedaj so tisti, ki so šli za Janodo, zaslišali njegov vroči glas:
»Kaverna!«
Potem je pred Amunom nekaj štrbunknilo, in ko se je ozrl tja, ni videl več Janode, temveč nizko, črno žrelo na koncu rova.
Janoda je posvetil z vžigalico. Bili so v dobri, prostorni kaverni. Svod je bil naraven, iz skale, ki je bila umetno izpodjedena. Votlina je bila od vseh strani zavarovana z naravnimi stenami, tla so bila mnogo nižja od vhoda. Bila so suha, v kotu je bilo celo nekako ležišče, na katerem so se kopičile odeje in plahte.
»Ti si fant!« je pohvalil Janodo Barfuss.
Zunaj je spet zarezgetala nova mina, toda tukaj so se čutili tako varne, da se niso zmenili zanjo. Tedaj se je zaslišal Almerjev zaskrbljeni glas:
»Ali smo vsi?«
Spogledali so se. Kar je zavpil Palir:
»Helda ni!«
Almerju se je zameglilo pred očmi.
»Helda ni!«
Res, Helda ni bilo. Held je ostal zunaj.
Danes ob 17h vas vabimo v Kavarno Drame v Ljubljani na pogovor ob 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne in ponatisu romana Prežihovega Voranca Doberdob (Beletrina, 2014).
O 1. svetovni vojni na slovenskih tleh bo govoril zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, ki je napisal spremno besedo k ponatisu romana, dogodek bo povezoval Aljoša Harlamov, odlomke iz romana pa bo interpretiral Jernej Šugman, član ansambla SNG Drama Ljubljana.
Se vidimo!
