AirBeletrina - Banalnost zla še zmeraj ubija
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 27. 1. 2025

Banalnost zla še zmeraj ubija

Danes, ob obletnici osvoboditve Auschwitza in dnevu spomina na žrtve holokavsta, velja vnovič in zopet in znova v roke vzeti temeljno delo Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla. Prelomno študijo, v kateri je nemška filozofinja in politična teoretičarka judovskega rodu Hannah Arendt (1906–1975) portretirala modernega birokratskega množičnega zločinca, smo v prevodu Polone Glavan leta 2007 dobili v zbirki Koda pri tedanji Študentski založbi, prav kmalu pa bo pri Beletrini v uredništvu Špelce Mrvar izšel ponatis. Četudi bomo letos praznovali 80. obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom, knjiga žal še zmeraj ostaja živa in aktualna. Da, tudi v času, ko čakamo proces in potem še knjigo, ki naj ne bo naslovljena Sojenje v Jeruzalemu, temveč – Sojenje Jeruzalemu.

Ovitek ponatisa Eichmanna v Jeruzalemu, ki bo kmalu izšel pri Beletrini.

***

Novica, da so zakrinkani agenti izraelske obveščevalne službe Mosad v Argentini odkrili, maja 1960 ugrabili in v Jeruzalem z letalom skrivaj prepeljali nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna (1906–1962), je mahoma obkrožila svet. Odmevala je tudi v Sloveniji, ne samo v medijih. Janez Menart (1929–2004) je še istega leta v zbirki Časopisni stihi (1960) objavil tudi pesem Odkritje ob zadevi Eichmann:

Abela nikdar
ubil ne bi Kajn,
če bi poprej se
obrnil nanj
z vljudnim vprašanjem:
»Ali ste Nemec?«
in bi mu Abel
odvrnil: »Nein!«

Zanimivo, Slovenci smo zelo zgodaj dobili svojo izvirno knjigo o Eichmannu – Herbert Grün (1925–1961) je bil med jugoslovanskimi poročevalci s sojenja in je kot »izredno izdajo« v zbirki Školjka pri Mladinski knjigi bliskovito hitro objavil Proces v Jeruzalemu 1961. Dramaturg, prevajalec in publicist, čigar življenje je istega leta pretrgala prometna nesreča, v reportažnem slogu opisuje Izrael, sodišče in sojenje, navaja sodno dokumentacijo, zaslišanja, pričanja, vrednoti slišano, poudari pa tudi usodo Slovencev. Eichmann je bil poleti 1941 na sestanku v Mariboru, kjer se je dogovarjal o načrtovanem »izseljevanju« 260.000 Slovencev. Nanj so se obrnili, »da je bilo mogoče sestaviti vozni red, da je potem lahko stekla evakuacija«, je pojasnil na zaslišanju v Jeruzalemu. In spet hotel podčrtati svojo nepomembnost: »Koliko velja evakuirati, kdaj bodo evakuirali, od kod bo šla evakuacija, to tudi ni bila naša naloga, tega nismo mogli vedeti, to morajo krajevni uradi, lokalni uradi morajo pri tem sodelovati – koga velja označiti za Slovenca, koga že za – recimo, no – Hrvata, koga potem celo za Nemca in tako naprej …«

Kako so lahko Judje s pomočjo lastnih voditeljev sodelovali pri lastnem uničenju? Zakaj so šli v smrt kot jagnjeta k mesarju?

Prav o sodelovanju lokalnih skupnosti in še marsičem je bralcem pojasnila gospa, ki je napravila korak – no, kar nekaj dolgih korakov – dlje od drugih poročevalcev. Hannah Arendt je Slovencem dobro znana; v prevodu imamo njene knjige Vita activa, Kaj je filozofija eksistence?, Izvori totalitarizma, Resnica in laž v politiki, Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj v političnem mišljenju, O nasilju, O revoluciji, Predavanja o Kantovi politični filozofiji

Leta 1961 je z enega najslavnejših sojenj 20. stoletja poročala za The New Yorker, dve leti pozneje pa pri založbi Viking Press izdala epohalno študijo Eichmann in Jerusalem: a Report on the Banality of Evil (Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla), v kateri je natančno secirala šokanten duševni profil modernega zločinca.

Slovenci smo zelo zgodaj dobili svojo izvirno knjigo o Eichmannu – Herbert Grün je bil med jugoslovanskimi poročevalci s sojenja in je kot »izredno izdajo« v zbirki Školjka pri Mladinski knjigi objavil Proces v Jeruzalemu 1961 (Fotografija: Andraž Gombač)

Na prvih straneh knjige jasno pove, katera so ključna vprašanja, ki bi jih morali postavljati na procesu: Kako je lahko prišlo do tega? Zakaj je prišlo do tega? Zakaj Judje? Zakaj Nemci? Kakšno vlogo so imeli drugi narodi? V kolikšni meri je soodgovorna zavezniška stran? Kako so lahko Judje s pomočjo lastnih voditeljev sodelovali pri lastnem uničenju? Zakaj so šli v smrt kot jagnjeta k mesarju? A ta vprašanja »ostanejo nerešena«, grenko pripominja Hannah Arendt. »Pravica vztraja pri pomembnosti Adolfa Eichmanna, sina Karla Adolfa Eichmanna, moža v stekleni komori, narejeni zaradi njegove varnosti: srednje velikega, vitkega, srednjih let, z zredčenimi lasmi, slabo prilegajočo se zobno protezo in kratkovidnimi očmi, ki skozi ves proces steguje suhljati vrat proti sodnikom (niti enkrat se ne obrne k občinstvu), in ki se obupano in v glavnem uspešno obvladuje kljub živčnemu trzanju, ki se mu je verjetno zbudilo ob ustih že dolgo pred začetkom tega procesa. Na zatožni klopi so njegova dejanja, ne trpljenje Judov, ne nemški narod ali človeštvo, niti antisemitizem in rasizem.«

Vse oči so uprte v moža za neprebojnim steklom. To je torej ta esesovski častnik, razvpiti, dolgo iskani vojni zločinec. Ob koncu vojne je pobegnil iz ameriškega ujetništva in se s ponarejenim potnim listom, ki mu je ga je priskrbel mednarodni Rdeči križ, zatekel v Argentino ter tam pod lažnim imenom živel zelo skromno, bedno anonimno življenje, vendar še zmeraj ohranjal stike z družino, kar ga je nazadnje tudi izdalo. Tu je, vsem na očeh – a ni divji klavec, krvoželjna pošast. Je zločinec novega kova, sivi uradnik, ki je vrsto let z največjo vnemo, vestno, redno, točno in zanesljivo v lagerje pošiljal vlake, polne zapisanih smrti: Judov, Romov, Slovanov … Brezčuten birokrat, skrajno vesten špediter. Odličen organizator. Zagnan čez vsako mero – še proti koncu vojne, ko je bil poraz nacistične Nemčije neogiben in so njegovi šefi reševali lastno glavo, je besnel, da njegovi vlaki ne smejo zamujati! Sveto mu ni bilo življenje – svet mu je bil urnik.

Storil je svojo dolžnost, je na sojenju vztrajno ponavljal stari refren, znan že s sojenj nacistom v Nürnbergu. »Ni ubogal le ukazov, ubogal je tudi zakon,« opozarja Hannah Arendt. In se pomudi pri presenetljivi izjavi, ki je iz Eichmanna butnila že med policijsko preiskavo – nenadoma je odločno dejal, da se je vse življenje ravnal po Kantovih moralnih smernicah, zlasti po kantovski definiciji dolžnosti. »To je bilo že na prvi pogled nezaslišano pa tudi nerazumljivo, saj je Kantova moralna filozofija zelo tesno prepletena s človekovo zmožnostjo presoje, kjer ni prostora za slepo pokorščino.«

Tu je, vsem na očeh – a ni divji klavec, krvoželjna pošast. Je zločinec novega kova, sivi uradnik, ki je vrsto let z največjo vnemo, vestno, redno, točno in zanesljivo v lagerje pošiljal vlake, polne zapisanih smrti: Judov, Romov, Slovanov … Brezčuten birokrat, skrajno vesten špediter.

Preiskovalca Eichmannovo omenjanje Kanta ni zmotilo, eden od sodnikov pa se je odločil, da v zločinca vendarle povrta. In na vsesplošno presenečenje je Eichmann postregel s skoraj pravilno definicijo kategoričnega imperativa: »S svojo pripombo o Kantu sem mislil povedati, da mora biti načelo moje volje vedno tako, da lahko postane načelo splošnih zakonov.« Hannah Arendt hitro pripomni, da to vsekakor ne velja za tatvino ali umor, saj »si ne moremo predstavljati, da bi tat ali morilec hotel živeti v pravnem sistemu, ki bi drugim dajal pravico, da ga okradejo ali umorijo«. Vendar se Eichmann tu ni ustavil. Navrgel je, da je prebral Kantovo Kritiko praktičnega uma. In da je od trenutka, ko so ga zadolžili za izvajanje »dokončne rešitve«, prenehal živeti po kantovskih načelih, da je to vedel in da se je tolažil z mislijo, da več ni »gospodar svojih dejanj«, da ne more »ničesar spremeniti«. Hannah Arendt doda, kaj je Eichmann na sodišču pozabil poudariti: da v »obdobju zločinov, ki jih je legalizirala država«, kot mu je zdaj pravil sam, kantovske formule ni preprosto zavrgel kot neuporabne, temveč jo je popačil tako, da se je glasila: deluj tako, da se načela tvojih dejanj ujemajo z načeli zakonodajalca ali zakona dežele – kakor je »kategorični imperativ v Tretjem rajhu« preoblikoval Eichmannov nacistični kolega Hans Frank: »Deluj tako, da bi Hitler tvoje dejanje odobraval, če bi vedel zanj.«

Hannah Arendt (1906–1975), nemška filozofinja in politična teoretičarka, po zaslugi več knjig živi tudi v slovenščini (Fotografija: Hannah Arendt Center)

***

Hannah Arendt je nanizala za dolgo polico knjig, a širši javnosti jo je pred trinajstimi leti najbolj približal film nemške režiserke Margarethe von Trotta, v katerem glavno vlogo upodobi Barbara Sukowa. Ne samo poročanje s sojenja Eichmannu, učinkovito je portretiran tudi njen odnos z Martinom Heideggrom (1889–1976), velikim filozofom, čigar sijajni možgani so odpovedali, kadar je bilo treba misliti o etiki in politiki.

Eichmanna pa so v več filmih upodobili Robert Duvall, Stanley Tucci, Ben Kingsley in drugi mojstri igre. A je bil taka puščoba, da ga še vedno najbolje igra – sam Eichmann. V francoskem dokumentarcu Specialist: portret modernega zločinca (1999), sestavljenem zgolj iz črno-belih posnetkov sojenja v Jeruzalemu, je pomenljiv prizor, ki ga je režiser Eyal Sivan namenoma poudaril: proces začasno miruje, Adolf Eichmann pa sedi na svojem mestu in z robcem briše očala. Briše jih skrajno natančno. Pa še enkrat preveri, ali so res dobro obrisana. In jih skrbno odloži na mizo. Pa jih še malce popravi. Da bodo res ležala, kjer morajo ležati. Ko je to postorjeno, še malce popiha mizo. Da ne bi na njej slučajno ostal prah. Počisti vse. Kakor vselej. Judje ali prah? Ni razlike. Biti mora čisto!

Eichmann je nenadoma odločno dejal, da se je vse življenje ravnal po Kantovih moralnih smernicah, zlasti po kantovski definiciji dolžnosti.

Na procesu je pridno sodeloval in priznal celo dejanja, ki mu jih sicer ne bi mogli dokazati. V treh sodnikih je prepoznal vodje, brez katerih nikoli ni mogel. Vedno je potreboval nadrejenega, nekoga, ki mu je dajal navodila, ukaze, pa naj bo to Hitler, Himmler, Heydrich ali pa judovski sodnik. Lepo in izčrpno je pojasnil tudi, zakaj so mu pravili »strokovnjak za judovska vprašanja«. Hja, je prikimal, izseljevanje je pač zapleteno področje, ki ga je sam dobro osvojil, preštudiral je judaizem, se naučil hebrejščine, se »končni rešitvi« temeljito posvetil, kar je bilo ugodno za »obe strani«, saj je zaradi svoje strokovnosti krasno sodeloval z judovskimi sveti, je hlastal za neprebojnim steklom v Jeruzalemu.

»Vloga judovskih voditeljev pri uničenju lastnega ljudstva za Jude nedvomno predstavlja najtemnejše poglavje celotne temačne zgodbe,« prikimava Hannah Arendt. »Brez judovske pomoči pri upravnem in policijskem delu bi prišlo bodisi do popolnega kaosa bodisi do nemogočega angažiranja nemške delovne sile.« Prav zato je ustanovitev kvizlinških vlad na okupiranih ozemljih vedno spremljala organizacija osrednjega judovskega urada, dodaja. »Nacistom tam, kjer niso uspeli ustanoviti marionetne vlade, tudi ni uspelo pridobiti sodelovanja Judov. Medtem ko so člane kvizlinških vlad navadno pridobivali iz opozicijskih strank, pa so člane judovskih svetov ponavadi lokalno priznavali judovski voditelji, ki so jim nacisti dali ogromna pooblastila – dokler niso tudi njih deportirali, v Terezín ali Bergen-Belsen, če so bili iz srednje ali zahodne Evrope, in v Auschwitz, če so prihajali iz vzhodnoevropske skupnosti.«

Adolf Eichmann v neprebojni stekleni komori med sojenjem v Jeruzalemu.

***

Eichmann se je vztrajno razglašal za kolešček v mehanizmu, ki bi deloval tudi brez njega, saj bi to delo pač opravljal kdo drug. A kako poudarjata Hannah Arendt in tudi naša najboljša poznavalka njenega dela, dr. Vlasta Jalušič, ustanoviteljica Mirovnega inštituta: sploh ni pomembno, ali bi zločin namesto tebe zagrešil kdo drug, pomembno je le, da si bil ti tisti, ki ga je, tisti, ki se ni uprl! Ni pomembno niti, ali si imel zlobne ali dobre namene – pomembne so samo strašne posledice. Banalnost zla, ki jo je prepoznala in opredelila Hannah Arendt, je v nesposobnosti mišljenja. Eichmann je sicer razumel, da počne nekaj strašnega. Ko so v Treblinki izvajali prve poskuse ubijanja z ogljikovim monoksidom, se je na lastne oči prepričal, kako uspešen je Odilo Globočnik (1904–1945), eden glavnih Hitlerjevih morilcev na vzhodu, po rodu Slovenec. Eichmannu je postalo slabo, to je bilo »najbolj grozljivo, kar je videl v življenju«. A je še naprej ostal »kolešček v mehanizmu«, samooklicani del strukture, na katero baje ne more vplivati. Enako je desetletje pozneje trdil naposled v Braziliji ujeti Franz Stangl (1908–1971), poveljnik koncentracijskega taborišča Sobibór in zatem še zloglasnejše Treblinke. Temeljito nam ga predstavi knjiga Pot v temo: od usmrtitev iz usmiljenja do množičnih pobojev (prevedel Marko Košan, uredil Aleš Učakar, Beletrina, 2023). Gitta Sereny (1921–2012), britanska biografinja, zgodovinarka in preiskovalna novinarka, se je z zločincem v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu o izvajanju evtanazijskega programa, usmrtitvah v lagerju, krivdi in odgovornosti pogovarjala od aprila do junija 1971, skupno več kot 70 ur. Za povrh pa še z njegovimi svojci in drugimi. »Njegovo utemeljevanje, način izražanja in besede, ki jih je pri tem izbiral, so bili mučno podobni ponavljajočim se izjavam na njegovem sojenju in drugih procesih, pri katerih so obravnavali nacistične zločine: on ni storil ničesar narobe; nad njim so bili ljudje, ki jim je bil podrejen; vedno je zgolj izpolnjeval ukaze nadrejenih; nikomur ni storil česarkoli žalega. Vse, kar se je zgodilo, je bila velika vojna tragedija in tragedije so se žal dogajale vsepovsod. ‘Poglejte Katyn,’ je rekel, ‘poglejte Dresden, Hirošimo in zdaj Vietnam.’«

Sploh ni pomembno, ali bi zločin namesto tebe zagrešil kdo drug, pomembno je le, da si bil ti tisti, ki ga je, tisti, ki se ni uprl!

Stangla, ki so mu pripisali odgovornost za 900.000 ubitih, so obsodili na dosmrtni zapor, a je njemu muke, materi Nemčiji pa stroške že po nekaj mesecih prihranilo prešibko srce.

Eichmanna so obsodili na usmrtitev z obešanjem. Izvršili so jo v noči na 1. junij 1962, njegov pepel pa raztrosili po Sredozemskem morju.

Spomina nanj ne smemo negovati, a njegovih zločinov ne smemo pozabiti. Ker novi in novi eichmanni vseskozi vznikajo. In vsepovsod, od krvavega razpada rajnke Jugoslavije in izbrisanih do …

Gitta Sereny nam v knjigi Pot v temo temeljito predstavi Franza Stangla, poveljnika koncentracijskega taborišča Sobibór in zatem še zloglasnejše Treblinke.

***

Hannah Arendt, ki je sicer cenila sodnike, odkrito pa prezirala tako mevžasto obrambo kakor melodramatično tožilstvo v službi Ben-Guriona, ob izteku knjige postreže z nagovorom, kakršnega bi po njeni sodbi moral slišati Adolf Eichmann. Je daljši, a bi ga bilo greh krajšati:

»Priznali ste, da je bil zločin, med vojno storjen nad judovskim narodom, največji zločin v znani zgodovini, in priznali ste svojo vlogo v njem. Rekli pa ste, da nikoli niste delovali z nizkotnimi nameni, da nikoli niste imeli želje, da bi koga ubili, da nikoli niste sovražili Judov, pa vendar niste mogli ravnati drugače in se ne počutite krivi. Temu le stežka verjamemo, čeprav ni popolnoma nemogoče; ko gre za vprašanje motivacije in vesti, proti vam obstaja nekaj, čeprav ne mnogo dejstev, ki jih lahko dokažemo brez vsakega dvoma. Rekli ste tudi, da je bila vaša vloga pri dokončni rešitvi naključna in da bi vas lahko nadomestil praktično kdorkoli, tako da so potencialno enako krivi skoraj vsi Nemci. S tem ste mislili povedati, da v primeru, ko so krivi skoraj vsi, ni kriv nihče. To je dejansko precej pogost sklep, vendar pa ga v vašem primeru ne bomo sprejeli. In če našega ugovora ne razumete, vam priporočamo zgodbo o Sodomi in Gomori, dveh sosednjih mestih v Bibliji, ki ju je uničil nebeški ogenj, saj so vsi njuni prebivalci postali enako krivi. To pa slučajno nima nobene zveze z novoizumljenim pojmom kolektivne krivde, po katerem so ljudje domnevno krivi ali pa se čutijo krive za stvari, ki so jih počeli v njihovem imenu, vendar pa jih niso storili sami – stvari, pri katerih niso bili udeleženi in od katerih niso imeli koristi. Drugače povedano, krivda in nedolžnost pred zakonom sta objektivne narave, in tudi če bi osemdeset milijonov Nemcev storilo enako kot vi, vas to ne bi opravičevalo. Na srečo nam ni treba tako daleč. Sami ste se sklicevali ne na dejansko, temveč na potencialno enako krivdo na strani vseh prebivalcev države, katere glavni politični cilj je postalo izvajanje nezaslišanih zločinov. In ne glede na to, kakšne zunanje ali notranje okoliščine so vas potisnile na zločinsko pot, je še vedno veliko brezno med tem, kar ste dejansko storili vi, in tem, kar bi lahko storili drugi. Tukaj nas zanima le to, kar ste storili vi, in ne potencialni nezločinski značaj vašega notranjega življenja in vaših motivov oziroma zločinski potencial ljudi, ki so vas obdajali. Svojo zgodbo ste povedali, kot bi šlo za smolo, in ob upoštevanju okoliščin smo vam do neke mere pripravljeni priznati, da bi bilo v bolj ugodnih okoliščinah nadvse neverjetno, da bi se kadarkoli znašli pred nami ali pred kakšnim drugim kazenskim sodiščem. Zaradi samega argumenta predpostavimo, da ste zgolj po spletu nesrečnih naključij postali voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja; vseeno pa ostaja dejstvo, da ste izvajali, s tem pa dejavno podpirali politiko množičnega pobijanja. Kajti politika ni otroški vrtec; v politiki sta pokorščina in podpora eno in isto. In ker ste podpirali ter izvajali politiko nepripravljenosti, da bi svet delili z judovskim ljudstvom in številnimi drugimi narodi – kot bi s svojimi nadrejenimi imeli pravico odločanja, kdo lahko živi na svetu in kdo ne – ugotavljamo, da od nikogar, torej od nobenega pripadnika človeške vrste, ne moremo pričakovati, da bo svet želel deliti z vami. To je pravi in edini razlog, da vas moramo obesiti.«

Kajti politika ni otroški vrtec; v politiki sta pokorščina in podpora eno in isto.

***

Pa še dve pesmi.

Primo Levi (1919–1987), kemik, torinski Jud, ki je preživel Auschwitz in vse do smrti pričal o tem, kaj je človek sposoben storiti človeku, je 20. julija 1960 napisal pesem Za Adolfa Eichmanna. Najdemo jo tudi v slovenskem izboru Ob negotovi uri (prepesnila Jolka Milič, Aleph, 2007):

Veter veje svobodno po naših ravninah,
živo morje večno pljuska ob naše bregove,
človek oplaja zemljo, zemlja mu daje cvetje in sadje:
živi v trpljenju in radosti, boji se in upa, rojeva mile otroke.

… In prišel si ti, naš dragoceni sovražnik,
ti, puščobno bitje, človek, obdan s smrtjo.
Kaj neki boš zdaj povedal pred našim zborom?
Boš na boga prisegal? Na katerega boga?
Boš nemara skočil veselo v grob?
Ali ti bo žal – kot je na koncu žal vsakemu delavnemu človeku,
čigar življenje je bilo prekratko za vse njegove neštete opravke –
ker nisi izpolnil vseh svojih zlih dejanj,
naj je vendar ostalo še trinajst milijonov živih?

O sin smrti, ne želimo ti smrti, pač pa
da bi živel tako dolgo, kot ni doslej nihče:
da bi nespečen preživel pet milijonov noči
in vsako noč naj bi te obiskala bridkost vsakogar,
ki je videl, kako se za njim zapirajo vrata brez vrnitve,
kako se okrog njega gosti mrak in je zrak poln smrti.

***

Leonard Cohen (1934–2016), kanadski kantavtor, pisatelj in pesnik, je spesnil Vse, kar je potrebno vedeti o Adolfu Eichmannu (izbor Stolp pesmi, prepesnil Matej Krajnc, KUD France Prešeren, 2004):

OČI: …………………………….………………… Srednje
LASJE: ………………………….……….……… Srednji
TEŽA: …………………………….……………… Srednja
VIŠINA: ………………………….……………… Srednja
POSEBNE ZNAČILNOSTI: ……………. Jih ni
ŠTEVILO PRSTOV NA ROKI: ………… Deset
ŠTEVILO PRSTOV NA NOGI: ……….. Deset
INTELIGENCA: ………………….………..… Srednja

Kaj pa ste pričakovali?
Kremplje?
Prevelike sekalce?
Zeleno slino?

Norost?