AirBeletrina - BECKOMBERGA: Oda moji družini (odlomek)
Panorama 9. 3. 2020

BECKOMBERGA: Oda moji družini (odlomek)

Fotografija: Pexels

ZADNJI PACIENT

(OLOF)

Radijski stolp pri postajališču Spånga na obrobju Stockholma pozno pozimi leta 1995. Pusta, otrpla zimska pokrajina se razprostira pred njim, ledeno mrzel veter brije, on pa pleza po stolpu. Njegovo telo je staro in krhko, toda globoko v sebi je mlad in močan. Pogled osredotoča na roke, da ga ne zgrabi vrtoglavica, obkroža ga jasna noč. Kot šivankino uho velike zvezdne luknjice, iz katerih prodira svetloba z drugega sveta, močan sij, ki žari za črnino, obljuba o nečem drugem. O lesketu, ki bi svetil nanj in ga varoval, namesto mokre, hladne teme, ki ga že od nekdaj ovija: sivo sonce, siv zrnat sončni žarek. Na obzorju prvi šibek utrip svetlobe, tanka atmosferska črta rožnato zlate barve. Nekaj kilometrov proč ga v bolnišnici Beckomberga čaka njegova postelja, prazna, sveže preoblečena in lepo postlana, zraven drugih postelj, v katerih so nekoč pod odejami počivale sence nežnih, spečih, ranljivih teles. Zdaj ni nikogar več.

Dolgo stoji na podestu povsem na vrhu stolpa, gleda ugasnjeno mesto pod seboj in posamezne luči, ki gorijo v temi. Potem sleče suknjič in debel pulover, sname črno bolnišnično čepico in očala ter vse skupaj zloži v ličen kup poleg sebe. Svet se razgrinja pod njim, odeja hiš, ulic in ljudi, ki dihajo kot ena sama zdrava, čista, zbrana človeška pljuča. Vendar tukaj zanj ni prihodnosti, nikoli je ni bilo, vedno je hodil sam naokrog, zaznamovan z boleznijo, ki se je kot nevidni žig skrivala pod njegovo kožo, vidna vsem, razen njemu. Kadar se je približal kakšnemu dekletu, se je prestrašilo, in vsakič, ko je proti komu iztegnil roko, je ta to razumel kot sovražno nastrojenost, in spet so ga odpeljali v bolnišnico. Med njega in preostali svet so se spustile nevidne rešetke, ljudje so se nemo obračali proč, zato se jih je vedno bolj bal in se vse bolj držal zase. Nihče na tem svetu ga ne bo pogrešal, njega in njegove okorne sivine. Nič posebnega ni in nikogar nima, ki bi mu bil blizu, nikoli se ni nikomur pokazal gol, se nikogar dotaknil, bilo je tako, kot bi živel pod kapuco teme, nobenih obveznosti, nobenih vezi, le te rešetke, nevidne verige, ki ga zadržujejo tukaj in ga silijo v osamljenost.

Medicinska sestra hodi po praznih hodnikih in sobah ter prižiga luči na zadnjem oddelku enote Stora Mans. Takrat se vrže v noč z eno samo željo: da bi ga končno nekaj poneslo, roka ali veter, da bi ga nekaj obdržalo na svetu. Ampak on je samo padajoč snop, ki se nekajkrat obrne v zraku, preden ga vrtinec odnese čez rob sveta, kjer trešči ob tla in se zdrobi.

Zadnje mesece v Beckombergi je smel sam ven, ampak tega ni nikoli izkoristil. Raje je dan za dnem sedel ob oknu in opazoval drevesa, niti enkrat ni šel skupaj z drugimi na dvorišče ali na sprehod. Nič več ni prižigal lučke v globusu, ki je dolga leta stal tik ob njegovi postelji. Dan pred odhodom iz bolnišnice, po odpustu in pogovoru z doktorjem Janowskim, je v čepici in suknjiču, pod katerim je imel oblečeno pižamo, stal pred vrati pisarne oddelčne sestre. Sporočil je, da ga nekaj ur ne bo, ker gre nabirat rože. (Februarja nabirat rože?) Izginil je in ni se vrnil niti zvečer niti naslednjega dne. Čez nekaj dni so pod radijskim stolpom našli njegovo truplo. Neka ženska se je sprehajala s psom in ga opazila, kako iztegnjen leži v lanski rjavkasti travi, v črtasti pižami, z razbito glavo in ivjem na oblačilih.

I

PRVI POGOVOR

»V časopisu sem prebral, da je umrl Edvard Winterson,« se je oglasil Jim. Sedel je v stanovanju na ulici Jungfrugatan, obdan z nežno svetlobo moje bralne lučke, v rokah je držal izrezek iz časopisa, osmrtnico. »Vodja mojega oddelka v Beckombergi. Se ga spomniš, Jackie?«

Med najinim pogovorom se na nebu druga za drugo prižigajo zvezde, ogrlica svetlih biserov čez globoko modrino, pridušena, vrtoglava večerna svetloba. Seveda se spomnim Edvarda, ponavadi je v mraku stal pri vhodu v enoto Stora Mans in kadil cigareto, osamljeni oblački cigaretnega dima v sivi svetlobi, njegov širok nasmeh ob pogledu na Jima, nekoč me je peljal domov iz bolnišnice in zadremala sem na zbledeli prevleki na zadnjem sedežu njegovega avtomobila. V medli svetlobi Jim pripoveduje, kako ga je Edvard med bivanjem v Beckombergi večkrat vabil na nočne zabave v četrt Östermalm. Ob sončnem zahodu je prišel ponj na oddelek, nato sta se s srebrnim mercedesom odpeljala skozi široke drevorede pod krošnjami lip in naprej v mesto, v katerem so počasi ugašale luči in kjer je bilo nekoč njegovo življenje.

Edvard je s seboj vzel oblačila za Jima: čisto srajco, kavbojke in suknjič, lepo zložena so čakala na strehi avtomobila. Takoj ko sta za seboj pustila območje bolnišnice, je Jim dobil v roke cigareto in pijačo.

»Edvard je bil fantastičen človek,« reče Jim in se zasmeji, »in tudi on čisto trčen. Zaljubila sva se v isto žensko, Sabino. Se je spomniš? Bila je vsa divja, Edvard pa je bil samo bogat fantek iz Östermalma, ki ni imel pojma, kako naj ravna z njo.«

 

Zadnji počasni oblaki se preganjajo po zabrisani risbi v tušu, ki predstavlja nebo prvega zimskega popoldneva, ko me obišče Jim in mi pripoveduje o Beckombergi. V Stockholmu je samo na krajšem obisku, čez nekaj dni se vrne v Cariño, v hišo ob Atlantiku. Zadnje rdeče, utripajoče žile sonca in oblački cigaretnega dima, ki mu med govorjenjem uhajajo iz ust. Ob tem pomislim na meglo, ki je ležala nad okolico, ko sva ga z Lone prvič obiskali, na snežni dim, ki se je vil med hišami.

Hodili sva po majhnih asfaltiranih poteh in poskušali razbrati napise na tablah. Vse okrog naju je bilo zamrznjeno, kot bi kdo požgal lubje mokrih drevesnih debel. Še danes lahko slišim vreščanje srak, ki je odmevalo med hišami na posestvu, podobnem vojašnici, ko sva hiteli proti enoti Stora Mans. Lone v svetlo rdečem plašču in škornjih, rahlo sklonjena naprej, roke tesno prižete k plašču. Videti je bila, kot da se bori z viharjem. Na Jimovem bledem obrazu ni bilo nasmeha, njegov pogled se je zdel mrtev, med prižiganjem cigarete pa so se mu roke tako močno tresle, da se je bil prisiljen vdati in jo odložiti. Lone je že pred časom nehala kaditi, a je vzela zavojček cigaret ter prižgala eno zanj in eno zase. Nekajkrat je na hitro potegnila, nato je z visoko peto svojega škornja pokončala cigareto.

Jim: Že prej sem velikokrat poskušal, ampak nikoli čisto zares. Ko je Lone prišla iz službe, sem večkrat ležal z glavo v plinski pečici. Na mizo sem položil šopek rož in vključil plin. To so bili poskusi. Tokrat je bilo kot prosti pad. Padel sem in potem sem še naprej padal.

Prevod Iva Klemenčič

Roman BECKOMBERGA. Oda moji družini Sare Stridsberg lahko kupite na tej povezavi

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).