V začetku je bila baskovska beseda. Vendar tega nihče ni vedel, ker je morala na prevod v angleščino čakati tisoče let, da se je rodil Jose Irazu Garmendia s psevdonimom Bernardo Atxaga; prvi v angleščino prevedeni, najbolj prodajani in tudi najbolj nagrajeni baskovski literat. Tezo, da sta bila Adam in Eva Baska, je sicer populiziral Orson Welles v svoji dokumentarni seriji »Okoli sveta z Orsonom Wellesom«, Bernardo Atxaga pa pravi, da je zgodba o Baskih kot prvih prebivalcih Evrope le baskovska romantična teatralična interpretacija. V vsakem primeru je baskovska zgodovina v nečem podobna zgodovinam staroselcev. Kakor prvi prebivalci drugih kontinentov, Indijanci in Aborigini, so bili tudi Baski žrtve imperalizma, o čemer v umetnosti priča Picassova Guernica. Zapisanega je bilo o njih le malo, še najbolj polni so jih bili zunanjepolitični odseki časopisov zaradi napadov ETE (Euskadi Ta Askatasuna, Baskovska domovina in svoboda), paravojaške baskovske teroristične organizacije. Naomi Klein Španijo ravno zaradi napadov ETE jemlje za zgled družbe, ki je svojo zgodovino metabolizirala in zato postala odporna na šoke. Da baskovski boj ni ostal le učni primer za eseje o terorizmu in baskovski jezik ne le neizčrpen vir navdiha za jezikoslovne razprave, je zaslužen Bernardo Atxaga. Ta je z romani vjeziku, ki ga danes govori le okoli 720.000 ljudi, sanje in more Baskov poslal v svet, tudi v Slovenijo. Z njim sem se pogovarjala, ko je v Ljubljano prišel kot gost festivala Literature sveta – Fabula, v okviru katerega je bil preveden njegov roman Dnevi Nevade, pisateljski dnevnik iz njegovega nekajmesečnega bivanja v ameriškem mestu Reno v Nevadi.
Caixo.
Caixo, caixo.
Kaj se zgodi, ko nas nekdo nepričakovano ogovori v našem jeziku?
Naš materni jezik je najbližje duši, lahko rečemo celo, da sta duša in jezik eno in isto. V knjigi Carmen Prosperja Mériméeja reče Carmen baskovskemu kapitanu nekaj v baskovščini in ga s tem povsem šokira. Nenadoma se ji počuti zelo blizu, zaljubi se vanjo. Ko nas nekdo v tujini ogovori v našem jeziku, se počutimo, kot da nas spoštuje, morda ima celo rad. In vsi potrebujemo prijatelje.
Eden od vaših prijateljev je tako vplival na vas, da ste si spremenili ime v njegovega in tako postali Bernardo.
Da, Bernardo je bil fant, ki sem ga poznal na osnovni šoli in je eden od junakov mojega življenja. Bil je deset let starejši, neizmerno sem ga občudoval. V času diktature sem tako, ko sem si moral nadeti psevdonim, postal Bernardo.
Kaj pomeni biti Bask danes, v času po dikataturi?
Danes sta za nas pomembni dve stvari. Prva je jezik. Baski so vsi ljudje, ki govorijo baskovsko, nobene druge klasifikacije ni. Kultura je jezik. Druga stvar pa je zahteva po samoorganizaciji družbe. Nekateri pravijo, da za to potrebujemo neodvisnost, drugi, da potebujemo fedaracijo, tretji avtonomijo. Osnova je vsekakor suverenost.
Je lahko narod suveren brez nasilja?
Temelj resničnosti je vojna, večen boj. O tem sta pisala že Herod in Heraklit. Če hočeš pravično družbo, se moraš boriti. Moji hčerki naprimer sta militantni feministki. Mislim, da ne morem dovolj poudariti, kako pomembnen je ta koncept zame. Zelo pomembno se je zavedati, da je življenje boj oz. kakor je rekel francoski politik iz 18. stoletja: “Ne ustvarjaš ti politike, politika ustvarja tebe.”
Kaj se zgodi z bojem, ko vanj vstopi empatija? V vaši knjigi Dnevi Nevade se na dveh mestih pojavi empatija do pošasti. Prvi trenutek je, ko lik Marilyn Monroe reče, da bi pošasti prenehale biti pošasti, če bi jih kdo ljubil. In drugi trenutek je, ko vaši hčerki sočustvujeta s King Kongom.
Literatura postavlja vprašanja, kar pa ne pomeni, da ima rešitve. Eden od takšnih problemov je izbira med pravico in empatijo, ki je napaka. V knjigi nastopajo pošasti, naprimer lik boksarja, ki je mučitelj, grozen človek. Pošast je tudi lik iz naših življenj. In tukaj ni dvoma: »King Kong must die«, moramo jih ustaviti. Fašiste, mučitelje, predatorje. Nekdo mora sprejeti odločitev, da se jih ustavi.
Kdo? Naj prepustimo to nalogo državi ali bi moral vsak posameznik prevzeti odgovornost?
V tem smislu sem reformist. Vem, da obstaja veliko čustev, veliko življenja zunaj insitucij, vendar mislim, da je to naloga policije, sicer bi se znašli v kaosu. Res pa je, da so pošasti včasih ravno tisti z največ moči – novi fašisti – tudi njih bi seveda morali ustaviti.
Zapisali ste, da nas dobra literature naredi manj same in bolj svobodne. In pisanje?
Ko pišem, se počutim, da je še nekdo z menoj, nekakšen fantom, nekdo, veliko bolj pogumen od mene. Pisanje je zunaj mojega nadzora, roka se premika, včasih tudi v smer, ki me presega. Med pisanjem Harmonikarjevega sina sem bil kar naenkrat v mislih mučitelja. Pisati je vstopati na nov teritorij, na neznano pokrajino, ampak z leti zame postaja vse težje in težje iti na te nove teritorije, doseči te pokrajine.
Srečno pot. Agur.
Agur.