Vladimir Georgijevič Sorokin, rojen 1955 v Bykovem blizu Moskve. V svojem šestinšestdesetem letu še vedno visok in slok, obraz zaznamujejo močni in lepi svetlo sivi, skoraj beli lasje ter negovana bradica, nekaj gub na čelu, temne pametne oči, nasmeh večkrat zadržan na pol poti, včasih si čisto narahlo grize spodnjo ustnico. Poročen, oče dvojčic, ljubitelj psov, kristjan, krščen pri petindvajsetih, po izobrazbi inženir petrokemije, diploma na Gubkinovem inštitutu za olje in plin, po poklicu pisatelj. Avtor številnih romanov, gledaliških iger in scenarijev. Tendence v ustvarjanju: konceptualizem, soc art, postmodernizem.
V vsem preglednost, pravi naš vladar. In hvala Bogu: česa naj se sramujemo, saj smo v svoji domovini.
Sorokin, prejemnik vseh najpomembnejših ruskih literarnih nagrad, je bil v domovini skupaj s svojimi deli že večkrat predmet žolčnih razprav; v tujini je predvsem spoštovan, priljubljen in široko prevajan avtor – njegova dela so prevedena v okrog trideset jezikov, od estonščine do japonščine. Vedno prepoznaven po kontroverznosti tako vsebin kot literarnih postopkov – označen celo kot pornografski – je popularen v Rusiji in širom sveta.
Roman Opričnikov dan (2006) je otrok kompleksne zveze avtorja in njegove domovine. V njem spremljamo dan v življenju Andreja Daniloviča Komjage, vse od poslednjih sanjskih slik, preden odpre oči v novo jutro, pa do prvih sanjavih slutenj med padanjem v brezno sna. Komjaga, po izobrazbi humanist, je po poklicu opričnik, vdan član posebne enote državne milice, opričnine. Med enimi in drugimi, vedno istimi ponavljajočimi sanjami Komjage, smo priča njegovi budnosti, ki pa še najbolj spominja na težke moreče sanje. V nezadržno približujoči prihodnosti nekje pri koncu dvajsetih let enaindvajsetega stoletja, je Rusija spet monarhija. Od preostalega sveta je ograjena z Velikim ruskim zidom, ostaja pa močno gospodarsko in politično navezana na Kitajsko. Po obdobju »Rdeče zmede« in »Sive zmede« je nastopil nov red, ki v vrh vrednot ponovno postavlja tradicijo, pravoslavje in državno samoodločbo, absolutni vladar pa razpolaga z represivno milico, ki deluje naravnost po zgledu opričnine Ivana Groznega v 16. stoletju. Le-ta je bila znana po izjemni krutosti in dobesednem pometanju s političnimi sovražniki, njihova simbola pa sta bila odrezana pasja glava in metla – in tako bodi tudi pet stoletij kasneje v distopični realnosti Opričnikovega dne.
Prvoosebni pripovedovalec Komjaga dogodke in lastno doživljanje opisuje z veliko preprostostjo. Red sveta in njegov položaj v njem sta popolna samoumevnost, prostor za razglabljanje in kritiko nepotreben. Treba je le zvesto slediti vodstvu hierarhično višjih ter s primernim ustrahovanjem pripomoči nižjim, da (p)ostanejo enako predano vodljivi.
No, saj se s tem ni treba ubadati nam, to so vladarjeve preokupacije. Vladar iz Kremlja bolje vidi ljudstvo, ker ima lepši razgled. Mi se tu plazimo kot uši, hitimo, ker pravih poti ne poznamo. Vladar pa vse vidi, vse sliši. In ve, kdo kaj potrebuje.
V osemdesetih letih je v Moskvi živo utripala umetniška underground scena, ki je nov umetniški izraz iskala predvsem skozi konceptualizem. Združbi konceptualističnih umetnikov (med najbolj znanimi so Melamid, Kabakov, Bulatov), ki so večinoma ustvarjali vizualne intervencije, se je pridružil tudi Vladimir Sorokin. S podporo konceptualističnih idej se je izoblikovala nova avtohtona umetnostna smer, soc art, znan tudi kot »sovjetski pop art«. Pred tem vodilni umetnostni tok socrealizma je soc art uporabil za razpiranje perspektive in generiranje novih pomenov: pri rabi dveh (ali več) stilističnih ravni je ena, v tem primeru socrealistična, prepoznana kot tujek, anahronizem, izpostavljena je posmehu. Sorokin, sicer tudi slikar in vseskozi aktiven v konceptualističnih akcijah, je postopke soc arta kmalu začel uporabljati tudi v literaturi. Izrazito vizualen v svojem pisanju napeljuje bralca k soočenju z živimi podobami, ki pred njim vstajajo med branjem – bralec postane gledalec – gledalec deluje kot priča – pričo zaboli resnica.
V literaturi se resnica rada ogrinja v plašče metafor, gledalca-bralca Sorokinovih del pa sploh v Rusiji že videz tega plašča včasih šokira do takšne mere, da odvrne pogled, preden bi zmogel zagledati golo resnico pod njo. Leta 2002 je zgroženost literarnega občinstva dosegla višek: množica je pred Bolšoj teatrom protestirala proti romanu Modro salo – knjige so trgali, zažigali, metali v za ta namen na trgu nastavljeno straniščno školjko –, avtor pa je bil obtožen pornografije, vendar je bil proces zavržen zaradi pomanjkanja dokazov.
Nasprotno imajo opričniki v svojem vzporednem romanesknem svetu dokazov za svoje brutalne racije vedno dovolj – zadošča le beseda vladarja, vsak drugi dokaz je zgolj olepšava. Skrajna hladnokrvnost in odsotnost vsakega sočutja pri izvrševanju nasilnih opričniških akcij sta za člane te zveze norma. Opričnina t. i. gole pretepa, sramoti, muči, ubija, zasega njihova posestva ali jih zažiga, njihove žene posiljuje, njihove otroke pa po milosti vladarjevi pošilja na prevzgojo v javno ustanovo. Izvršitelji teh strašnih del pri vsem skupaj niti ne trenejo z očesom, saj vendar samo opravljajo svoje delo – ali bolj točno rečeno, očesne veke jim utripajo le od naslade in užitka ob zadostitvi maščevanja državnemu sovražniku.
Sladko je spustiti seme v notranjost žene državnega sovražnika. Slajše kakor samim sovražnikom sekati glave.
Kljub določeni distanci od dogajalnega časa in prostora pripovedi, lahko sleherni bralec prepozna aktualnost dela za naš čas. Neonacionalistične tendence, terorizem, vojne in nasilje v imenu religije, postavljanje žic in zidov, ločevanje in zapiranje mej – vse to je del globalne sedanjosti. Sorokin naš čas označuje za sodobno-srednjeveškega in v Opričnikovem dnevu ugledamo: ljudi, oblečene v tradicionalna ruska oblačila, safiane, kaftane in sarafane, ozaljšane s soboljim krznom, ki se vozijo v ultra hitrih avtomobilih in letalih, ki se jih da po potrebi tudi zadržati sredi vzleta, prek supersodobnih mehurjev za komuniciranje prisluhnejo paskvilu, skovanem v romantični maniri, v sado-mazohističnem duhu si vrtajo z diamantnimi, kot las tankimi svedri v noge in poljubljajo ikono svetega Jurija. Tehnološki napredek sam po sebi ne pomeni povečane sposobnosti zavesti in refleksije. Vse, za čimer se ženejo opričniki in drugi funkcionarji, je le napredovanje po družbeni lestvici, ki utrjuje njihovo pravico do razkošnega življenja ter orgiastičnih seksualnih in z mamili izvabljenih užitkov.
Mestoma zastarela stavčna skladnja daje besedilu patino preteklega, bolj vzvišenega obdobja ter z omembami in opisi pokrajin, palač in pristav, plemičev, podložnikov, pisarjev in vladarjev v bralcu prebuja slike, ki jih je v njem poprej ustvarila ruska klasika od Puškina in Gogolja do Tolstoja in Dostojevskega. Opisi (še) neobstoječe tehnologije ter pojavov, kakršen je natakar prosojni, spočetka delujejo kot vsiljivci, a jih gre hitro sprejeti kot organski del fiktivne realnosti. Precej močnejše trenje, trk in pretrese vzbuja spoj dobro znanega, deloma privzdignjenega literarnega sloga z opisi hladnokrvne ognjevitosti opričniškega nasilja in naslade.
»V Rusiji bodisi živiš v strahu bodisi pišeš,« pravi pisatelj, ki se je več kot očitno odločil za drugo. Njegova plodna ustvarjalnost brez prestanka kipi in prvemu leta 1985 v Franciji izdanemu romanu Vrsta so tako sledili še številni drugi (Norma, Roman, Trilogija: Led, Pot Bro, 23000 …), kakor tudi brezštevilne kratke zgodbe, igre za oder in filmski scenariji (Moskva, Kopejka, 4 …), predavanja in gostovanja v tujini. V postmodernistični maniri in s svojskim pristopom se sooča s problemom družbe, razbija in na novo izgrajuje mite o narodni kolektivnosti in posameznikovi individualnosti: njegovo osrednje zanimanje zavzema človek. Ali kakor sam pove v dokumentarnem filmu Sorokin trip**: »Človek je stvaritev najvišjega reda. Je kozmično bitje brez primere. Je stvaritev s tolikšnim potencialom – a hkrati grozljiva kreatura. Dana mu je bila svobodna volja: lahko izbere, da bo svetnik ali pa da ga zabava zlorabljati otroke. Morda je vse, kar sem kdajkoli napisal, le eno vprašanje: Kdo je človek?«
Opričnikov dan ponuja vpogled v misli osebe, čigar dejanja zahajajo v strašljive skrajnosti, ki neizpodbitno nasprotujejo človečnosti – in vendar je hkrati preprosto človeški: sanja, godrnja, jé, poželi si, občuduje, zasmehuje, ponižuje, deli, izpolnjuje, potrjuje, nasprotuje, občuti strah in spoštovanje, sega po mavricah in lovi belega konja. Komjaga je človeški po človečnosti svojega avtorja, ki mu tudi v tesnobni atmosferi temačne distopije ne zmanjka smisla za humor in tako le-to obda z obstretom satire. »Kdo je človek« pa ostaja nikoli potešena iztočnica za približevanje skrivnosti ter Sorokina vabi k nadaljnjemu pisanju.
In hvala Bogu.
*Odlomki, zapisani v kurzivi, so citati iz romana Opričnikov dan Vladimirja Sorokina.
**Sorokin trip. 2019, rež. Ilja Belov.
Knjigo Vladimirja Sorokina Opričnikov dan, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
