Besedo imajo mladi. Dialog z generacijo dejavnega nihilizma je precej neobičajno besedilo. Vsebuje namreč pisma, ki jih je Galimberti prejel od bralcev modne priloge tednika La Repubblica in njegove odgovore. Nenavadno je verjetno že to, da mednarodno uveljavljen filozof prevzame vlogo nekakšne »tetke Justi« ali »svetovalca« iz rubrike zaupnost ali kakšne druge s podobno neizvirnim imenom. Hkrati pa ni nezanimivo: predstavlja namreč način vstopa filozofije – običajno zavrnjene kot sanjaške, neživljenjske in distancirane od »resničnih« problemov – v vsakdanje življenje ljudi, ki se sicer z njo morda niti ne bi srečali; vstop filozofije v javni prostor, ki ji sicer le redko preda besedo in ga večinoma obvladujejo najrazličnejši komentatorji, podjetniki, psihologi in »mnenjski voditelji«. In res se knjiga začne precej obetavno, sicer z nekakšnim avtorjevim uvodom, kjer povzema problematike, s katerimi se je srečeval v pismih svojih predvsem mladih bralcev, starih med 15 in 30 let, ter predstavi svoja izhodišča, pogled na sodobnost in vlogo mladih v njej. V temelju Galimbertijevega prizadevanja leži prepričanje, ki ga utemelji že v Grozljivem gostu in se mi zdi v večji meri prepričljivo, namreč da bi morali porast anksioznosti, depresije in najrazličnejših drugih psiholoških stanj, ki se pojavljajo predvsem pri mladih, razumeti kot signal, da je nekaj narobe z družbo, v kateri ti odraščajo, in ne s posamezniki, ki jih moramo zgolj »pozdraviti«. Rešitve problema avtor tako ne vidi v »normalizaciji« posameznikov s terapevtskimi in farmakološkimi sredstvi, ampak v reševanju »kulturne krize«, spreminjanju kulturnega okolja, »puščave neosmišljenosti, v kateri se na obzorju ne kaže nič spodbudnega ali obetavnega, nič, kar bi očaralo ali privlačilo, nič, kar bi kazalo na izhod iz te brezpogojne sedanjosti«.
Glavni problem Galimberti še vedno vidi v nihilizmu, torej stanju sveta, ki ne daje odgovora na »čemu?«, družbenem ozračju, v katerem je težko konstruktivno osmisliti svoje življenje. Takšno izhodišče sicer lahko hitro zapade v poenostavljajoče rešitve à la Peterson, ki zdravilo za nihilizem iščejo v vračanju k »zahodnim vrednotam« (ki so v tem momentu »vrnitve« tudi konstruirane) in likvidaciji »škodljivih« modernih domislekov, kot so feminizem, problematiziranje spolnih vlog, »kulturni« marksizem itd., a se italijanski filozof temu izogne. Ugotavlja namreč, da je nihilizem, v katerem naj bi živeli mladi, lahko tudi »dejaven«, torej prevzet kot konstruktivno izhodišče za premislek o svetu, »nično« točko, s katere je mogoče kreirati in se zavzeti za pomembne družbene spremembe in nove vrednote. Zato vzpostavi nekakšno nasprotje med takšnimi »dejavnimi nihilisti«, ki opozarjajo na družbene probleme – od slabšanja kvalitete italijanskih šol, ki učencev ne morejo niti dobro naučiti pisati, kaj šele, da bi jih navdušile nad učenjem; primata denarja, ki postaja edini vir vrednot, in dela, skozi katerega naj bi se človek uresničil; do negativnih vplivov tehnologije in porasta rasizma –, ter sprijaznjenimi, večinoma starejšimi ljudmi, njihovimi starši, učitelji in šefi, ki vrednote poznega 20. stoletja – individualizem in potrošništvo – zagovarjajo z raznimi argumenti stila »mladi še nikoli niso imeli toliko možnosti kot danes«, s čimer odvračajo pozornost od teh problemov. S tem Galimberti problematizira »zdravi realizem«, v katerem ne vidi nič drugega kot »brezpogojno sprejemanje obstoječega«, konformistično prilagajanje, ki onemogoča spremembe, saj obstoječe stanje predstavlja kot edinega izmed možnih svetov.
Kljub temu obetavnemu stališču, ki ga Galimberti zavzame v uvodu in je definitivno vredno zasledovanja, pa me je preostanek knjige, v katerem se zvrstijo številna pisma mladih bralk in bralcev priloge La Repubblice in filozofovi odgovori, precej razočaral. Sprva se mi je format zdel še zanimiv, deloval je skoraj kot nekakšna živa diskusija, mnogo bolj tehtna kot tista, ki nastaja na internetu; v izbor so vključena tudi nasprotujoča si pisma in takšna, ki neposredno kritizirajo Galimbertijev odgovor, a se je učinek hitro izgubil. Predvsem zaradi repetitivnosti avtorjevih odgovorov, pogosto celo dobesedno ponovljenih fraz, na primer o socialnih omrežjih, »kjer vsak sliši tisto, kar bi lahko povedal sam, in izreče tisto, kar bi lahko slišal od vsakogar,« o »biološki prednosti mladih«, ki naj bi bili na vrhuncu svojih telesnih, miselnih in spolnih moči, ali o »denarju, ki je postal počelo vseh vrednot«. Prvič se morda zdijo bistre, niso pa dovolj lucidne ali prepričljive, da bi zdržale toliko ponovitev. Poleg tega se sklicuje na paleto različnih filozofov, področij raziskovanja in miselnih tradicij, a so njegove razlage povečini precej površne, kdaj preprosto celo napačne. Rad recimo pove, da so stari Grki sreči rekli eudaimonía, kar dobesedno pomeni dober daímon (etimološki izvor demona), ne razloži pa, kaj so Grki s tem »demonom« zares mislili. Pogosto tudi opozarja na trend prehoda v »dobo tehnike«, v kateri naj bi človek prenehal biti nosilec svojega delovanja in postal zgolj preprost izvajalec opravil, ki jih predpisuje tehnični sistem, pri čemer se sklicuje na delo za tekočim trakom. Čeprav je ta izkušnja »odtujitve« od samega sebe prek dela do neke mere še vedno prepričljiva, je dejstvo, da se današnji »produkcijski ritmi« precej razlikujejo od tistih s srede 20. stoletja, zaznamuje pa jih predvsem premik od industrijske proizvodnje k zabavni industriji in »piarju«, česar Galimberti posebej ne tematizira. Če mu to zaradi formata pisemskega odgovora še lahko oprostimo, pa je izjava v odgovoru na 54. pismo, da si je Platon zamislil demokracijo, za profesorja filozofija preprosto nedopustna.
Še bolj presenetljiva od takšnih zdrsov pa se mi je zdela popolna odsotnost kakršnega koli nagovora problematike podnebnih sprememb. Mladi pišejo o rasizmu, slabih šolah, neenakosti spolov, upadu delavskih pravic, ljubezni, bogu, pritiskih socialnih omrežji in Galimberti jim bolj ali manj prepričljivo odgovarja in pomaga misliti svet, v katerem živijo, a se nihče niti z besedo ne pritakne dejstva, da se je morda brezpredmetno pritoževati, da se »spolna moč ne prevaja v rodno«, saj morda kmalu ta zarod ne bo imel kje živeti. To je zanimivo zaradi dveh razlogov: prvega, očitnega, da možnost okoljske katastrofe najbolj zadeva mlade, ki bodo morali še nekaj časa živeti na planetu, ter drugega, ki v času nastajanja te korespondence morda še ni bil tako očiten, a je zdaj popolnoma jasen: da ravno prizadevanje za ustavljanje podnebnih sprememb zahteva temeljit političen, družbeni pa tudi vrednostni premislek in je tako najmočnejši (poleg tega, da je najbolj nujen) izraz »dejavnega nihilizma«. Ravno zato se mi kljub težavam, ki jih ima Galimbertijeva knjiga, vseeno zdi pomemben poziv po upoštevanju mladih, ki tiči v njenem izhodišču in – kot smo lahko spet videli ob podnebnih protestih – še vedno prepogosto naleti na gluha ušesa nekakšnega ciničnega realizma. Besedo imajo mladi v resnici ne bi smel biti zgolj naslov ene ne čisto posrečene knjige in vodilo rubrike pisem bralcev v neki italijanski reviji, ampak imperativ, ki bi ga morali upoštevati mnogo bolj resno.
