Leipzig, poletje 2014, ravno poteka svetovno prvenstvo v nogometu. Anna in Jonas se spoznata v univerzitetni knjižnici, združi ju pogovor o literaturi. Zapleteta se v kratko razmerje, od katerega nihče ne pričakuje kaj več. Sledi rojstnodnevna zabava, na kateri se oba zelo napijeta, in spolni odnos. Nadaljevanje romana Kar se nam ne dogaja Bettine Wilpert je en pogled na ta dogodek proti drugemu, njen – trdi, da je šlo za posilstvo, proti njegovemu – pravi, da je bil spolni odnos sporazumen. Oba imata luknje v spominu. Sledijo številne travmatične stvari, ki spremljajo posilstvo. Recimo občutek krivde – kaj bi lahko Anna naredila drugače, da se posilstvo ne bi zgodilo? In dilema – prijaviti dogodek policiji ali ne? Pa težka in zoprna policijska vprašanja brez konca in kraja, ko dogodek naposled prijavi. Pa govorice in ugibanja o zadevi, ko se razve, kaj se je zgodilo. In prijatelji, ki morajo stopiti na eno ali drugo stran, itd.
Bettina Wilpert, rojena 1989, je mlada nemška pisateljica, roman Kar se nam ne dogaja je njen prvenec. Bil je uvrščen na Hotlist 2018, seznam desetih najboljših knjig, ki so izšle pri neodvisnih založbah v nemškem jezikovnem prostoru. Zanj je prejela Lessingovo nagrado Zvezne dežele Saške za mlade nadobudne avtorje in literarno nagrado aspekte nacionalne televizijske hiše ZDF za najboljši literarni prvenec leta 2018.
Prevod romana v slovenščino je rezultat projekta Kolektivno prevajanje, ki je potekal pod okriljem Goethe-Instituta v Ljubljani. Gre za skupinski prevod mladih prevajalcev, šestih študentk in študentov pod mentorstvom prevajalcev Irene Smodiš in Urbana Šrimpfa ter z lektorskim vodenjem Amalije Maček. Namen projekta je bodoče prevajalce in prevajalke soočiti z delovanjem trga literarnega prevajanja in jim olajšati oziroma omogočiti pot nanj.
Zakaj ste se odločili napisati knjigo o posilstvu?
Že dolgo sem feministka in spolno nasilje je feministična tema. Veliko teoretskih tekstov o tem sem prebrala. Name pa je vplivalo tudi to, da sem pred časom živela v skupnosti desetih ljudi in da se je tam dogajalo spolno nasilje. Postavljalo se je vprašanje, kaj narediti s osebo, ki ga je izvajala. Naj ga vržemo ven iz skupnosti? Naj še naprej govorimo z njim ali naj ga ignoriramo? Ta aspekt posilstva – kaj narediti z nasilno osebo – me je res zanimal in je postal tudi pomemben del moje knjige.
Ali menite, da je posilstvo še vedno tabu tema?
Da, mislim, da je. Še vedno prevladuje predstava, da je posiljevalec nekdo, ki ga žrtve ne pozna, nekdo, ki jo je napadel v temni ulici, toda v večini primerov ni tako, žrtve večinoma poznajo storilce. Okolica posiljevalca pogosto ščiti in žrtev gre le s težavo do policije, saj s tem doživi ponovno travmatizacijo. Toda te predstave se tudi zaradi #metoo gibanja počasi spreminjajo. Tudi Harveyja Weinsteina so nazadnje spoznali za krivega posilstev. Še en tabu je nasilje and moškimi. Tudi oni so pogosto žrtve posilstev, pomislite samo na katoliške duhovnike, ki so zlorabljali dečke.
Vaša knjiga je sicer nastala pred #metoo gibanjem, a ima z njim marsikaj skupnega.
Res je. Mislim, da nam je #metoo gibanje pokazalo, da se posilstva dogajajo v vseh družbenih okoljih in ekonomskih razredih in da so žrtve v vseh pogledih lahko zelo različne. To sem hotela pokazati tudi v knjigi, zato sem posilstvo postavila v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost. Ena od razlik z #metoo gibanjem pa je, da se moja knjiga ukvarja tako z žrtvijo kot s storilcem. #metoo se v glavnem osredotoča na žrtve, kar je dobro, toda storilci se morajo soočiti s svojimi dejanji. Če se ne bodo, se ne bo nič spremenilo.
Jonas ne izgleda kot kriminalec, je intelektualec z akademsko kariero. Ste zanalašč izbrali tak lik?
Da, hotela sem prikazati, da storilec ni nujno »zloben«. Ugotovitev Hannah Arendt o »banalnosti zla« velja tudi za posilstva. Je pa Jonas tipičen primer toksične moškosti in očitno je, da ima težave s pomanjkanjem empatije. Oboje je zelo pogosto pri sodobnih moških.
V knjigi ne zavzemate strani, temveč dovolite obema, tako Anni kot Jonasu, da predstavita svoji verziji dogodka.
Zdi se mi pomembno, da se bralec odloči sam, kako bi ravnal v taki situaciji. Obravnava posilstva ni preprosta zadeva. Tudi če posiljevalca zapremo, ne bomo rešili dejstva, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe.
Sodišče obtožbo posilstva v vašem romanu opusti, saj je v Nemčiji do nedavnega veljalo, da to, da žrtev reče »ne« oziroma se verbalno upre spolnem odnosu, ni dovolj za obsodbo posilstva. Se vam je zdelo to problematično?
Da, menim, da je bilo to zelo problematično. »Ne« bi moral biti dovolj. K sreči se je zakonodaja v Nemčiji leta 2016 spremenila, zato je sedaj povsem dovolj, da nekdo spolni odnos odkloni z besedo »ne«, toda moj roman se dogaja leta 2014 in v tem času je veljalo, da mora biti pri spolnem odnosu prisotno nasilje, če naj ta obvelja za posilstvo in s tem za zločin.
Kaj vas bralci na srečanjih najpogosteje sprašujejo v zvezi z romanom Kar se nam ne dogaja?
Včasih me vprašajo, kdo v knjigi govori resnico. Toda to sprašujejo samo tisti, ki niso prebrali knjige in ko jo preberejo, vidijo, da to pravzaprav ni glavni problem. Da se moramo v resnici vprašati druge stvari.
Včasih se s publiko pogovarjam tudi o tem, kako bi oni definirali posilstvo. Nekateri imajo v glavi še vedno stare predsodke, kot na primer, da je pač njen problem, če je pila preveč in se zato ni bila sposobna obraniti posilstva. Takim odgovorim s protivprašanjem: Menite, da ni posilstvo, če nekdo občuje s osebo, ki je na pol nezavesta in se ne more upirati?
Knjigo Bettine Wilpert Kar se nam ne dogaja lahko kupite na tej povezavi.
Bettina Wilpert bo kot gostja festivala Fabula nastopila 8. marca ob 17. uri v lokalu Pritličje v Ljubljani.