Razprava o piscih, ki v Sloveniji pišejo v tujem v jeziku, je prav sprevrženo privlačna. Za trezen in racionalen pogled je nepomembna, saj zadeva tako malo ljudi v majceni državi z majceni jezikom in v propadajoči panogi, kakršna je književnost, da je čudež že to, da o tem sploh razpravljamo. Seveda pa je za nas, ki dejansko pišemo v tujem jeziku, ta razprava lahko zelo osebna in pomembna za naša življenja. Vpliva namreč na to, koliko zaslužimo, ter kje in če sploh lahko objavljamo svoja dela v državi, v kateri živimo in delamo. Vpliva pa tudi na naše psihično počutje, saj nas lahko navdaja z občutkom, da smo drugorazredni člani skupnosti, ki nas je navidez sprejela. Vprašanja, ki jih ta razprava odpira, pa so celo veliko bolj pomembna za samo Slovenijo in za vitalnostslovenske literature kakor so za usodo posameznih tujejezičnih piscev v Sloveniji. Ta vprašanja se prekrivajo z nekaterimi najbolj zanimivimi (in najmanj raziskanimi) oblikami življenja in identitete v Sloveniji in razkrivajo ključni vidik slovenskega nacionalnega značaja, usodno značajsko hibo, če hočete, ki to državo duši na vseh področjih.
Slovenska identiteta
Kaj pomeni biti Slovenec? Temu vprašanju se Slovenija skrbno izogiba že vse od svoje samostojnosti leta 1991. Je slovenska identiteta utemeljena na narodnostni pripadnosti (krvi), jeziku, državljanstvu ali kakšni kombinaciji teh dejavnikov? Je utemeljena le na negaciji (nismo Balkan, nismo Vzhodna Evropa, nismo muslimani)? Ali pomeni danes kaj drugega, kot je pomenila pred petdesetimi ali stotimi leti? Kaj pomeni leta 2013, ko postaja Slovenija vedno bolj odprta in večkulturna ter se vanjo priseljujejo različni ljudje, ne le priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, temveč tudi iz drugih delov sveta?
Drugič, podvprašanje k prvemu vprašanju, kaj pomeni biti slovenski pisatelj? Je še vedno mogoče poiskati definicijo, ki bi ustrezala vsem in v vseh situacijah? Očitna in tradicionalna definicija temelji na uporabi slovenskegajezika; in če sem poštena, se nanjo opirajo tako rekoč vse literarne tradicije. Ampak kaj pa Louis Adamič? Maja Haderlap? Slavoj Žižek? Mar v trenutku, ko prestopijo nacionalne meje in začnejo pisati v drugem jeziku, prenehajo biti Slovenci? In kaj to pomeni zame, za Lidijo Dimkovsko in druge otroke dobe preseljevanj, ki živimo in pišemo v Sloveniji? In, kar je najbolj bistveno za samo Slovenijo, kako ta definicija slovenskega pisatelja in vodenje slovenske kulture in literature vplivata na vitalnost slovenske kulture in njeno dojemanje s strani slovenske publike in bralcev?
Tuji pisci in slovenske kulturne institucije
Vrsta definicijske politike, o kateri govorim, je razvojna in se v glavnem odvija na ravni institucij. Pa poglejmo, kako se je to vprašanje razvijalo v slovenskih literarnih institucijah v zadnjih nekaj letih. Pri tem bom določna in upam, da mi bodo kolegi odpustili navajanje konkretnih imen.
Najprej je leta 2010 Društvo slovenskih pisateljev spremenilo svojo politiko in prvič dovolilo piscem v tujem jeziku, da zaprosijo za članstvo. Ta sprememba, tako kot večina drugih odločitev DSP, je bila izglasovana na občnem zboru z majhnim, a zadostnim kvorumom. DSP je edina institucija, ki je naredila tako javno ekumensko gesto in konkretno spremenila svojo politiko. Še enkrat želim izraziti spoštovanje vodstvu društva za njegovo radikalno in vključujočo vizijo. Druge slovenske literarne institucije so do te odločitve zavzele različna stališča, takorekoč vse pa so zaloputnile vrata, da bi ostali nepravi zunaj. Večernica je nemudoma spremenila formulacijo kandidatov za nagrado iz »članov DSP« v »člane DSP, ki pišejo v slovenskem jeziku«. JAK je podobno spremenil formulacijo za kandidate za pisateljske štipendije in izrecno izključil pisatelje, ki pišejo v tujem jeziku. Lidija Dimkovska, je imela prej status samostojne kulturne delavke kot pisateljica in prevajalka in ji je država plačevala socialne prispevke. Ta status je sicer lahko podaljšala, vendar izrecno le kot prevajalka in ne kot slovenska pisateljica. (Naj dodam, da imam tudi sama status slovenske pisateljice in prevajalke in bom naslednje leto prosila za njegovo podaljšanje.) Da bom popolnoma jasna: mislim, da ima vsaka od omenjenih institucij pravico, da sama opredeli, kdo lahko ali ne more kandidirati za različne štipendije, subvencije in nagrade, vendar pa je razvoj dogodkov po letu 2010 moreč.
Ekskluzivni klubi literarnih revij
Poglejmo, kako je z literarnimi revijami. Kmalu po spremembah v članski politiki DSP je Lidija Dimkovska v Sodobnosti objavila nekaj pesmi v rubriki Slovenska poezija. Pesmi so bile napisane v makedonščini in prevedene v slovenščino; to je bilo označeno v opombi. Objavi je sledil zgrožen odziv Aleša Bergerja v Pogledih in polemika, v katero sem se vključila tudi sama in ognjevito zagovarjala vključevalno politiko DSP. Lani sem Evaldu Flisarju poslala kratko zgodbo za objavo v Sodobnosti, v kateri sem v preteklosti pogosto objavljala. V reviji je bil med drugim objavljen tudi moj esej In Memoriam, ki je bil leta 2005 uvrščen med deset najboljših slovenskih esejev. Evald mi je rekel, da bo zgodbo objavil, da pa ne ve, kdaj, ker revija nima stalne rubrike za slovenske pisce v tujem jeziku in pravzaprav nima prostora za zgodbo pisateljice, kakršna sem jaz. Bila sem osupla. Navsezadnje je bil on tisti pogumni urednik, ki je Lidijine pesmi objavil kot slovensko poezijo. Razložil mi je, da po odporu, ki ga je sprožila objava, in polemiki, ki je sledila, nima druge izbire. In tako je Sodobnost, po mojem mnenju literarna revija z najbolj kozmopolitskim pogledom v Sloveniji, izbrala uredniško politiko ekskluzivnega kluba, ki je zaščitni znak revij, kot je Literatura. Dogodke zadnjih nekaj let bi prej kakor razvoj lahko imenovali nazadovanje.
Hiba slovenskega značaja
Ta anekdota me pripelje do hibe slovenskega značaja, ki sem jo omenila v uvodu. Moža, slovenskega pisca, ki piše v slovenščini, pogosto dražim: kaj bi se zgodilo, če bi kresnika dobila Maja Haderlap za svoj roman Angel pozabe, napisan v nemščini? Bi se zrušilo nebo? Bi slovenska gruda zdrknila v Jadransko morje in potonila za vedno?
Videti je, da je glavna skrb vzpostavitev jasne definicije slovenske literature in očitno ni boljšega kriterija, kakor je jezik. Narodnostna pripadnost, stalno bivališče in tematika niso dovolj in lahko pripeljejo do obžalovanja vrednih anomalij. Kot bi se bali, da bi se v odsotnosti trdnih definicijskih standardov lahko naslednje leto primerilo, da bi nagrado za najboljši slovenski roman dobil, kdo ve, Jonathan Franzen, ker je nekoč opazoval ptice na Barju, ali venezuelski pisec Eduardo Sanchez Rugeles, ki je v španščini napisal roman z naslovom Ljubljana, ne da bi sploh kdaj stopil v Slovenijo. A to je nesmisel. Vemo, da Rugelesov roman ni slovenski roman in da roman Maje Haderlap to je. Angel pozabe navsezadnje pripoveduje eno ikonskih zgodb slovenske zgodovinske usode, namreč zgodbo zamejcev, ujetih na napačni strani državne meje. Dejstvo, da se Maja Haderlap kot človek in kot avtorica giblje med dvema jezikoma, je integralni del te zgodbe. Tragična ironija je, da se slovenska vlada in kulturna politika že desetletja trudita vključiti »zamejce«, v tem konkretnem primeru pa je bil veličastni dosežek slovenske avtorice izločen iz kandidature za nagrado.
Strah pred sprejemanjem odločitev
Usodna značajska hiba, ki jo omenjam, je absurdno in strahopetno zanašanje Slovencev na položajih moči na definicije, programsko politiko, pravila in njihov strah pred sprejemanjem dejanskih odločitev, pred uporabo presoje in odgovornostjo, ki jo moč in strokovno znanje na zadevnem področju dovoljujeta in dejansko tudi zahtevata. Urednike slovenskih literarnih revij spoštujem, pa vendar pogosto ravnajo, kakor bi jim Mojzes z višav predal uredniško politiko revij, ki jih urejajo, vrezano v kamnito ploščo. In tako ne bi smelo biti. Uredniško politiko oblikujejo uredniki. Uredniki določajo rubrike in odločajo o tem, katere avtorje bodo objavili. Dobitnike literarnih nagrad izbirajo strokovne žirije. Bojim se, da zaradi omejevanja izbire in izkazovanja nesposobnosti sprejemanja razumnih odločitev (ne pozabimo, da gre v veliki meri za samoomejevanje) slovenska literarna skupnost izgublja svojo življenjsko moč in raznolikost in pušča obžalovanja vreden vtis na beročo (in davkoplačevalsko) javnost, da so močno subvencionirane literarne dejavnosti v Sloveniji omejene na pol ducata tipov, ki se med seboj objavljajo, ocenjujejo in si delijo finančne nagrade.
Britanska književnost brez belopoltih Angležev
Dober primer nacionalne literature, ki je zgodovinsko prekletstvo (ali greh kolonializma, če hočete) preobrazila v novo literarno vitalnost, je Velika Britanija. Pred desetletji so v britanski literaturi prevladovali bolj ali manj pusti belopolti Angleži pretežno premožnega rodu. Potem pa so se vrata na široko odprla in knjigarne so se tako napolnile z obilico del avtorjev, kot so Salman Rushdie, Hanif Kureshi, Pankaj Mishra, Monica Ali in Zadie Smith, da je med njimi težko najti bledoličnega kolonialista. To je resnična eksplozija zanimanja za britansko literaturo po vsem svetu. Čeprav se Britancem ni bilo treba soočati z jezikovno prepreko, predstavljajo primer, ki bi ga lahko vzeli za zgled. Zapiranje vrat, odkar je DSP sprejelo svojo pogumno odločitev, je za tukajšnje tujejezične pisce moreče. Mislim tudi, da tako ravnanje ni dobro niti za slovensko literaturo in slovensko literarno skupnost na splošno.
Prezračimo (literarni) prostor
Zavedam se, da je literatura v Sloveniji in povsod po svetu na udaru, a to je le še razlog več, da stopimo skupaj in se medsebojno podpremo. Po dvajsetih letih življenja v Sloveniji vem, da se Slovenci obsedeno bojijo prepiha, vendar je prostor vseeno treba kdaj pa kdaj prezračiti. Odprimo torej še enkrat okna in vrata na stežaj. Priznajmo, da obstajajo v Sloveniji raznovrstni glasovi in različni jeziki. Po najboljših močeh jim dajmo priložnost, da se jih sliši.
Pričujoče besedilo je nastalo v okviru projekta »Usposabljanje na področju kulturnega managementa in založništva za pripadnike italijanske in madžarske manjšine ter predstavnike priseljenskih skupin v Sloveniji«, ki je bil izbran na »Javnem razpisu za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014«. V nastajanju je tudi antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji, ki jo ureja Lidija Dimkovska, za angleški del pa skrbi Erica Johnson Debeljak.