Biblioterapija: ko na pomoč priskoči knjiga

V prostore založbe Beletrina sem prihitela naravnost s sestanka in misli so mi še vedno zapolnjevali različni opravki. Sama pri sebi sem kljukala seznam uspešno opravljenih, ki so bili tisti dan že za mano, in razmišljala, kaj bo treba še postoriti po koncu delavnice, medtem ko sem čakala, da se zberejo še ostali udeleženci in udeleženke. Nobenega nisem poznala od prej in nisem vedela, kaj naj od delavnice biblioterapije sploh pričakujem, razen da se bomo pogovarjali o romanu Vzpon. O biblioterapiji sem nekaj slišala in prebrala že prej, a se je nikoli še nisem udeležila. Kar na koncu lahko izluščim, je, da so knjige že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega.

Ampak že prehitevam. Pojdimo lepo po vrsti.

Kaj je biblioterapija?

Biblioterapija je ena od psihoterapevtskih metod, s katerimi si lahko pomagamo pri težavah z duševnim zdravjem. Večkrat jo uporabijo kot podporo drugim načinom zdravljenja, seveda pa je njeno izvajanje odvisno od vrste težav ter stopnje njihove resnosti. Pri nas je zdravljenje s pomočjo knjig že v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel in tudi populariziral psihiater Janez Rugelj. Branje tako leposlovnih kot neleposlovnih del predstavlja pomemben del v socialno-andragoški metodi, ki jo je razvil in uporabljal predvsem pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Biblioterapijo lahko izvajamo individualno ali pa v skupini pod vodstvom terapevta. Kot nam je na začetku srečanja razložila vodja delavnice Živa Malovrh, študentka 3. letnika integrativne psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pri tovrstni terapiji knjiga predstavlja podlago oziroma metodo, ki nas lahko vodi do novih uvidov o sebi in o svetu. Biblioterapevt prebere knjigo in iz nje izlušči primerne teme za skupinsko obravnavo. Tema našega srečanja, ki se je nanašalo na knjigo Vzpon, je bila dom in vprašanje, kaj dom pravzaprav je.

Vzpon

Roman belgijskega pisatelja Stefana Hertmansa je večplasten: govori o tem, kako je avtor v mladih letih kupil staro, propadajočo hišo v Gentu, saj se je vanjo kljub vlagi, plesni in hladu, ki je vel iz sten, zaljubil na prvi (p)ogled. Tam je živel dolga leta, in šele ko je hišo prodal, je izvedel več o njenih prejšnjih prebivalcih. Bral je knjigo Sin »pokvarjenega« Flamca, ki jo je napisal njegov ostareli univerzitetni profesor zgodovine Adriaan Verhulst in se v njej spominjal hiše, v kateri je preživel mladost, ter napisal, da sedaj prav v tej hiši živi pisatelj Stefan Hertmans. »Odločil sem se, da Verhulsta poiščem, toda preden sva se utegnila dogovoriti za srečanje, je umrl. Trčil sem ob uganke in tišino,« zapiše avtor. Kmalu je začel raziskovati preteklost hiše in družine Verhulst, ki je v njej živela med pretresljivim obdobjem druge svetovne vojne.

Okvirna pripoved avtorjevega raziskovanja se prepleta s fiktivno pripovedjo, zgrajeno na temeljih zgodovinskih dogodkov in pričevanj o nekdanjih prebivalcih hiše, predvsem o oficirju SS-a, Willemu Verhulstu in njegovi ženi Mientje. Pisatelj glas posodi predvsem njej, saj se je odločil, da njegov roman ne bo še ena zgodba o esesovcu, temveč bo to zgodba o hiši in njenih prebivalcih. In Mientje je bila kot gospodinja najbolj povezana s hišo, čeprav je nikdar ne bi mogla vzljubiti – bila je hladna in vlažna, prevelika za ustvarjanje bližine in intime, pravo nasprotje kmečke hiše na nizozemskem podeželju, v kateri je odraščala in kjer je tudi spoznala svojega moža, ki ji je v Gentu postajal vse bolj tuj. Ni ji govoril o svojem delu, ona pa si niti ni želela nič vedeti, saj je moževim političnim nazorom nasprotovala. V romanu lahko na več mestih beremo njena premišljevanja o domu in ta so bila izhodišča za pogovor na našem srečanju.

Pogovor s Hertmansom

Za sodelovanje na delavnici ni bilo nujno, da smo Hertmansov roman že prebrali, Živa Malovrh je strokovno poskrbela, da smo lahko sodelovali vsi, ne glede na prehodno znanje. Najprej smo si ogledali posnetek njenega kratkega pogovora z avtorjem, v katerem sta spregovorila o njegovi naklonjenosti do starih hiš, ki jim je posvetil kar tri literarna dela. Pripovedoval je o svojem raziskovanju preteklosti teh stavb in kako je ob tem razvil nekakšen oseben odnos z ljudmi, ki so tam nekoč živeli. Nekaterih ni nikoli spoznal, pa se je vendar počutil, kot da je z njimi spletel resnično vez, medtem ko mu je z nekaterimi uspelo navezati stik in ustvariti topel odnos. Ena od njih je bila na primer Suzanne Verhulst, sestra njegovega pokojnega profesorja Adriaana, hčerka Willema in Mientje, ki mu je tudi pomagala pri pisanju romana. Avtor je razglabljal o tem, kaj ga tako privlači na starih hišah, pravi, da je zanj vonj starih hiš kot vonj Proustovih magdalenic in da gre morda za iskanje nekakšnega zavetja v preteklosti. Povedal je tudi, da si je v novozgrajeni hiši le s težavo ustvaril dom, medtem ko se je v starih hišah vedno takoj počutil domače, in da dom povezuje z intimnostjo, zanj je dom predvsem zatočišče.

Po ogledu videa je sledil pogovor in zanimivo je bilo, kako hitro smo se odprli in podelili mnenja, čeprav se od prej nismo poznali. Morda je bilo tako zaradi tematike, o kateri ima vsak kaj povedati, vsak ima že neke izkušnje s selitvami, iskanji stanovanj in slovesom od prostorov, ki so bili naš otroški dom. Ukvarjali smo se predvsem z vprašanji, kdaj prostor postane dom in kaj ga naredi domačega ter o časovni dimenziji doma – nas zanima preteklost prostorov, ki jih naseljujemo, ali ne? Nekateri so izrazili, da se bolj domače počutijo v stanovanjih z zgodovino, medtem ko so drugi povedali, da se v starejših prostorih težje udomačijo, kot bi bila v njih še vedno prisotnost prejšnjih stanovalcev.

Stvari imajo spomin

Od teh razmišljanj smo prešli na branje prvega odlomka, v katerem avtor opisuje prvi ogled hiše z notarjem, ko se je po eni strani zavedel, da bo s staro hišo veliko dela, po drugi strani pa ga je privlačila zgodba ne samo hiše, ampak vseh stvari v njej, ki prihajajo iz nekih drugih časov, kot tihe priče zgodovine.

»In ker je bil celo notar nekoliko zaprepaden, je bilo treba nekaj navreči, vsaj eno spodbudno opazko, nekaj o lepih štukaturah in o tem, kako bodo zasijale v novi sveži barvi. Ah, je rekel, nič takega ni, gospod, te široke talne deske lahko preprosto zbrusite, pa bodo kot nove … ob teh besedah je s sijoče zloščenim čevljem udaril ob tla, da je zamolklo zadonelo iz votlega prostora pod sobo; tu in tam je kakšna deska zaškripala, ena celo glasno zaječala – skoraj živalski zvok me je za trenutek presunil, kot bi kriknila sama hiša, se prebudila iz začaranega spanca. V ječanju te škripajoče deske, pribite semkaj nekoč davno, v času, ko je dežela šele postajala narod, je nekaj zazvenelo kot sam začetek, kot jok novorojenca; bila je deska iz rdečega bora, verjetno odžagana z drevesnega debla, ki je zrastlo, ko je Avstrija barantala s Francijo in zamenjala Južno Nizozemsko za Benetke; zdelo se je, kot da me ta tiha priča pozdravlja glasno in nastrojeno, me poučuje in nagovarja, vleče v ples stvari, ki me obkrožajo z vseh strani in jih še ne razumem. Ja, sem rekel, s to hišo bo še veliko dela. In De Potter se mi je nekoliko hinavsko nasmehnil, kot bi hotel reči: Za kaj boljšega tako ali tako nimaš denarja, fant moj.« (str. 131)

Ta odlomek je vzbudil predvsem spomine na hiše našega otroštva in zanimivo je, da se jih spominjamo do podrobnosti, čeprav jih že dolgo nismo obiskali ali pa jih morda sploh ni več. Sama se na primer tako natančno spominjam hiše svoje babice, da v mislih še vedno lahko obiščem vsak prostor, pogosto pa je ta hiša tudi prizorišče v mojih sanjah. Razvila se je zanimiva debata o tem, da stvari nosimo s seboj ne samo zaradi njih samih, ampak predvsem zaradi spominov, ki so se zgradili okrog njih in so postali nekakšna duša predmeta. Na tej točki sem se ponovno zavedela, kako čudovita dinamika se je vzpostavila v skupini naključnih neznancev, v kateri smo lahko delili tudi zelo intimne, čustveno obarvane spomine. To se je zgodilo predvsem pri branju naslednjega odlomka.

O toplini doma

Drugi prebrani odlomek je bil bridkejši, saj je govoril o občutku nedomačnosti v hiši brez topline – tako tiste fizične kot čustvene. Govori namreč o Mientje, ki se je hladno in vlažno hišo zaman trudila spremeniti v topel družinski dom.

»Ob mraku se Mientje vzpenja v prvo nadstropje. V oteklih nogah jo trga, vlažen mraz pa škodi njenim pljučem. Na prvem podestu stopnišča lahko pogleda ven, skozi tamkajšnje okno ima razgled na ravno streho zadnjega dela hiše. Tam leži nekaj svinčenih cevi; suho listje zapleše v krogu, potem se poleže in umiri. Zima prihaja, kmalu bo zakurila peč v veliki sobi. Willem je dal tja postaviti knjižno omaro, takšno s stekleno vitrino, ki se lahko zaklene. V sobo so preselili tudi fotelje iz salona in veliko mizo za sestanke, za katero lahko sedi osem ljudi; lesena tla prekriva nekaj starih preprog, na dimnik pa je priključena majhna peč francoske znamke Godin, gašperček z okenci iz sljude, za katerim vidiš žareče oglje. Mala peč komaj ogreje veliko sobo, oglje v hipu pogori, tik ob njej si skoraj ožgeš obraz, dva metra stran te že zebe. Poleg tega okna v sobah slabo tesnijo in toplota izgine skoraj tako hitro, kot je prišla. Tako je tudi v njuni spalnici v drugem nadstropju. Rjuhe ostanejo vlažne dolge mesece, v posteljo zlezeš drgetajoč od mraza in potem poskušaš s telesom ogreti posteljnino. Zjutraj so na oknih ledene rože. Zdaj, ko se bližajo prve res mrzle noči, Mientje na cev štedilnika v kuhinji položi tri kamne; ko se dodobra segrejejo, jih zavije v rjav papir. Letta in Suzy svoj topli kamen odneseta v posteljo, ki si jo delita – zdaj spita v mansardi pod streho, kjer ne slišita pogovorov, ki se dostikrat razvnamejo v prepir –, Adri gre v posteljo z drugim kamnom, še vedno spi v zadnji sobi v drugem nadstropju. Tretji kamen Mientje pozno zvečer odnese v zakonsko posteljo. Medtem ko tonejo v spanec, stopala lahko pritiskajo k topli kepi, to vzbuja skoraj pomirjujoč, varen občutek, in če se sredi noči zbudiš, s prsti začneš tipati za zdaj že mlačnim, rahlo prasketajočim papirjem.« (str. 174–175)

Po prebranem smo lahko občutili osamljenost in stisko literarne junakinje, ki je bila ustvarjena po resnični osebi in njeni življenjski zgodbi, kar poda pripovedi dodatno dimenzijo in na bralca naredi še močnejši vtis. Zaradi Mientjine bridkosti smo tudi sami začeli deliti trenutke, ko smo se počutili podobno – osamljeno in odtujeno, ko smo pogrešali tisti pravi dom. Razvila se je debata o tem, kaj je tisto, kar naredi dom, in vsi smo se strinjali, da dom ni samo fizičen prostor, ampak je dom tam, kjer čutimo sprejetost, slišanost, toplino in intimo. Ena od udeleženk je na primer podelila spomine na družinska praznovanja in druženja, ko je prišlo na obisk veliko sorodnikov, in kako si tudi sama želi dom, v katerem bi bilo dovolj prostora, da bi lahko prišla na obisk vsa družina. Dom s(m)o predvsem ljudje, in če živimo z nekom, ob katerem se počutimo osamljene, lahko večje zadovoljstvo najdemo v tem, da živimo sami. Druga udeleženka je spregovorila o tem, kako opolnomočeno se je počutila, ko je zaživela samostojno in si stanovanje tudi kupila. Govorili smo o nefizičnih dimenzijah doma in o občutju domačnosti, ki ga lahko najdemo v sebi. Sama sem pri tem pomislila predvsem na to, kako sem se v življenju velikokrat selila – najprej z mamo in sestro, kasneje s partnerjem in psom. Selitve so naporne in nekatere prostore sem vzljubila bolj kot druge, a v resnici se od njih ni bilo težko ločiti, saj je šel moj dom vedno z mano.

Moč branja

Na koncu delavnice nas je Živa Malovrh vodila še skozi meditacijo, v kateri smo vizualizirali svoj varni kraj. Gotovo si je vsak predstavljal kaj drugega. Jaz lahko zapišem, da so odpadle vse misli, s katerimi sem prihitela na delavnico. Nisem več razmišljala o vsem, kar bi morala tisti dan še postoriti. V meni je tlela samo hvaležnost, da imam dom, v katerega se vedno rada vračam, in da me tam čaka ljubezen.

Delavnica je potekala decembra, v prazničnem času, ki pa je tudi čas želja in potrošništva in v nas pogosto vzbudi nezadovoljstvo zaradi vsega, česar nimamo. Hkrati pa takrat veliko ljudi čuti še večjo osamljenost in stisko. Biblioterapevtsko srečanje ob knjigi Vzpon je v meni okrepilo predvsem zavedanje, kakšna sreča je imeti dom. Hkrati pa se mi je znova potrdilo prepričanje, da nas knjige povezujejo in bogatijo – kot posameznike in kot družbo.