»Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me čaka.«
Takšne in podobne stvari slišim vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je, potem ko ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnji izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov. Vse več je torej tistih, ki se morajo s trpkostjo vračati nazaj domov, čeprav so bili še pred leti prepričani, da se dokončno poslavljajo in osamosvajajo. Naša generacija je prva po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – služba, stanovanje, družina –, danes postaja vse bolj nedosegljivo. Ko potegnemo črto, se vsa vprašanja zvedejo na vprašanje denarja. Kdor nima službe in ne služi denarja, ne more plačevati najemnine, kaj šele kredita, in ob trenutnih življenjskih stroških zelo težko načrtuje družino.
Upor proti avtoriteti, svobodnjaški duh, razbitje vseh starih in okostenelih struktur so bili momenti, ki so zaznamovali preteklo generacijo. Vendar je bilo vse to mogoče zato, ker je bilo večini prebivalstva zagotovljeno osnovno preživetje. Upirati se temu, da hodiš v službo, je bilo nekaj provokativnega samo v času polne zaposlenosti, ko so bili šefi tisti, ki so morali dajati koncesije delavcem.
Upirati se službi v času, ko jo je izredno težko ali že skoraj nemogoče dobiti, pa je v najboljšem primeru samo še znak boemstva, ki lahko računa na druge finančne vire. V družbi, kjer je preživetje posameznika in posameznice odvisno od tega, da prodaja svojo delovno silo, je edina stvar, ki je hujša od tega, da te izkoriščajo, to, da te ne.
Vendar tudi tisti »srečneži«, ki še imajo službo, v njej najdejo le grenko tolažbo. Za osnovno, največkrat borno preživetje tako že zaslužijo, kaj več od tega pa si ne morejo obetati. Službe, ki so danes na voljo mladim, so večinoma vezane na status študenta ali druge oblike nestalnih in negotovih delovnih razmerij. A tudi te ne omogočajo kakršnegakoli trajnejšega načrtovanja prihodnosti in že nekaj nepričakovanih stroškov lahko posameznika povsem vrže iz finančnega ravnotežja. To ni zgolj stvar osebnih opazk, ampak to potrjujejo tudi statistične analize, ki dokazujejo, da je Slovenija po številu negotovih oziroma prekarnih zaposlitev med mladimi v samem vrhu evropskih držav. Smo generacija, ki ji ne bo nič podarjeno, ampak si bo morala vse izbojevati sama.
Smo največja težava prav in samo mladi? Nikakor ne. Mi smo zgolj v spodnjem delu prehranjevalne verige kapitala, še veliko težje gre migrantskim delavkam in delavcem ter drugim družbenim skupinam, ki so še nižje in nimajo nikakršnih možnosti, da bi se na koga oprli. Tudi delavkam in delavcem v javnem sektorju se življenjski položaj vztrajno slabša. Ljudje s trideset in več leti delovne dobe, učitelji in zdravnice, uradnice in vzgojitelji, zaposleni v energetskih podjetjih in vsi drugi, ki delajo za javno dobro. Vsi ti ljudje, ki vsak dan, leto za letom, skrbijo, da naše skupno življenje nemoteno teče, so zdaj obravnavani kot strošek, ki bi se ga morali kot družba sramovati in ga zreducirati, kolikor je le mogoče.
Prepričujejo nas, da je naša družba predraga, da smo živeli prek svojih zmožnosti in da tako enostavno ne gre več. Da smo predragi, da smo si privoščili preveč, nas prepričujejo predvsem bogati politiki, gospodarstveniki in neoliberalni ekonomisti, ki v življenju nikoli niso čutili pomanjkanja. Ampak kdo točno je živel prek svojih zmožnosti? Murine delavke, vozniki avtobusov LPP, čistilke na ministrstvih? Če so, potem jim je to vsekakor uspelo zelo dobro skrivati. V nečem pa se lahko z našimi dežurnimi moralizatorji vseeno strinjamo – tako res ne gre več!
Iluzija, ki je kapitalizem v preteklih desetletjih gnala naprej in ki je govorila, da bodo tisti, ki bodo igrali po pravilih igre, ki se bodo dovolj dolgo odrekali in bodo nasploh kapitalaboječi, na koncu za vse muke poplačani, je pristala na smetišču zgodovine. Ne, kapitalizem ni družba, v kateri bi lahko vsakdo največ prispeval s tem, v čemer je najboljši; praviloma mu niti omogočeno ni, da bi se s tistim ukvarjal, kaj šele preživljal. Je družba brezposelnih doktorjev, vse bolj obubožanih upokojencev, ki se po štiridesetih in več letih delovne dobe bojijo za lastno preživetje; je družba zgarane srednje generacije, ki jo je strah za preživetje njenih potomcev; je družba globoke negotovosti. Predvsem pa je kapitalizem oblika družbe, ki ji je za vse našteto popolnoma vseeno, edino, kar jo v resnici zanima in kjer se konča njena neskončna ciničnost, pa so dobički. Neprekosljiv citat T. J. Dunninga, ki ga v Kapitalu povzema tudi Marx, slikovito opiše, kako občutljiv je kapital na dobičke:
»Kapital […] [s]e izogiba hrupa in prepira, ker je boječe narave. To je zelo resnično, vendar pa v tem ni vsa resnica. Kapitalu se gnusi pomanjkanje profita, ali pa zelo majhen profit, tako kakor se naravi gnusi prazen prostor. S primernim profitom pa postane kapital drzen. Če je zagotovljenih 10 %, ga je mogoče povsod uporabiti; z 20 % postane živahen; s 50 % svojeglavo predrzen; za 100 % potepta vse človeške postave; za 300 % pa ni zločina, ki ga ne bi tvegal, tudi za ceno vešal. Če prinašata hrup in prepir dobiček, spodbuja oba.«
Ker iz delavcev ne morejo več izžeti velikih dobičkov, lastniki kapitala do njih danes čutijo samo še gnus in prezir.
Gospoda iz gospodarske zbornice zato ne pomišlja, da ne bi iz svojih usnjenih foteljev ob vsaki priložnosti delavcem zažugala, da živijo prek svojih zmožnosti in da bo potrebnega še veliko odrekanja. Gnus in prezir te gospode nas prepričujeta, da so pred krizo, skriti pred našimi očmi, delavni lastniki kapitala od jutra do večera v potu svojega obraza ustvarjali vrednost, medtem ko so se delavci v zasebnem in javnem sektorju nalivali s šampanjcem in sproti zaveseljačili vse tisto, kar so prvi ustvarili. Nasproti takšnim domišljijskim prepričanjem je dovolj postaviti moment delavskega upora in stavke. Ko se zaprejo vrata uradov, učilnic, tovarniških hal in drugih delovnih mest, postane kristalno jasno, kdo so tisti, ki v družbi nekaj ustvarjajo, in kdo oni, ki živijo na račun njihovega dela. Zato je moj odgovor vsem tistim tovarišicam in tovarišem, ki sem jih navedel na začetku, ko me vprašajo, kaj storiti, vedno isti: »Moramo se organizirati in boriti!« Smo v zgodovinskem položaju, ko so nam zaprte vse lahke in napačne poti, tako da moramo stopiti po najtežji, a tudi najbolj pravilni poti, po poti izgradnje socialistične alternative obstoječemu sistemu!
Izkušnjo jugoslovanskega socializma so v našem prostoru praviloma razlagali na dva načina. Desnica je partizanski boj in socialistično revolucijo vztrajno trgala iz njunih zgodovinskih okoliščin in vse tiste, ki so vanju verjeli, kriminalizirala kot vojne zločince. T. i. levica pa je jugoslovanski socializem servirala v njegovi brezkofeinski, nostalgično-kulturni različici. V tem primeru smo dobili socializem, očiščen vseh politično-ekonomskih razsežnosti, ostalo pa je nekaj, kar dobro dene očem, želodcu in ušesom. To dvojno napačnost je treba presekati s ponovno in premišljeno potrditvijo zgodovinskih dosežkov jugoslovanskega socializma. Na tem mestu podrobnejša razčlenitev seveda ni mogoča, vseeno pa lahko to priložnost izkoristimo za osvetlitev vsaj enega dela te dediščine, ki sta ga tako desnica kakor t. i. levica usklajeno brisali iz kolektivnega spomina. Govorimo o gibanju neuvrščenih.
Leta 1961 v Beogradu med drugim na pobudo Josipa Broza Tita ustanovljeno gibanje neuvrščenih je bilo dejansko eden najmočnejših in najnaprednejših dejavnikov na mednarodnem političnem prizorišču. Več kot sto državam članicam je omogočalo, da so na generalnih skupščinah Organizacije združenih narodov vodile neodvisno politiko, ki ni bila podrejena interesom Sovjetske zveze ali Združenih držav Amerike. Članice neuvrščenih so si prizadevale za pravico do samoodločbe narodov, nasprotovale so apartheidu, vojaškim posredovanjem Nata in Varšavskega pakta ter nasploh zavračale uporabo sile v mednarodnih odnosih. Gibanje si je prizadevalo za krepitev Organizacije združenih narodov, za mednarodno enakopravno sodelovanje in za preobrazbo družbenoekonomskega sistema na svetovni ravni. Jugoslaviji je ta izjemna mednarodna vloga omogočala, da ji ni bilo treba vstopiti niti v zvezo Nato niti v Varšavski pakt. Hkrati je lahko zasledovala in udejanjala interese samoupravnega socializma in je v mednarodni javnosti uživala izjemen ugled. Gibanje neuvrščenih je tako v resnici eden izmed največjih dosežkov jugoslovanskega socializma, hkrati pa tisti način organiziranosti, ki ga je treba vzeti za zgled tudi danes. Bolj kakor kdajkoli prej je danes namreč jasno, da šibke države svetovnega obrobja same ne morejo doseči ničesar in da je napredek možen zgolj v novih oblikah internacionalizma.
Iniciativa za demokratični socializem je naš prispevek k tovrstnim bojem. Je kamen v mozaiku mednarodnih bojev in poskus, da bi vsem delovnim ljudem omogočili izrazno formo, v kateri bodo lahko uresničevali svoje interese, ki so v isti sapi interesi družbe kot celote. Je prvi korak na dolgi poti k temeljiti družbeni prenovi, ki si za cilj postavlja družbeno ureditev, katere vodilo bo: Vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah!
