AirBeletrina - Bili smo nič, bodimo vse
Refleksija 15. 5. 2013

Bili smo nič, bodimo vse

»Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me čaka.«

Takšne in podobne stvari slišim vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je, potem ko ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnji izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov. Vse več je torej tistih, ki se morajo s trpkostjo vračati nazaj domov, čeprav so bili še pred leti prepričani, da se dokončno poslavljajo in osamosvajajo. Naša generacija je prva po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Tisto, kar je bilo nekoč samoumevno – služba, stanovanje, družina –, danes postaja vse bolj nedosegljivo. Ko potegnemo črto, se vsa vprašanja zvedejo na vprašanje denarja. Kdor nima službe in ne služi denarja, ne more plačevati najemnine, kaj šele kredita, in ob trenutnih življenjskih stroških zelo težko načrtuje družino.