Preden sem se lotil branja novega romana Alana Lightmana, ki nosi naslov gospod b, sem na spletu preletel nekaj recenzij in ob tem večkrat napeto vdihnil in izdihnil. Bil sem živčen: knjiga, ki ima dvakrat več strani kot Lightmanove Einsteinove sanje, je resno pretila z dolgočasnostjo. Te me je naučil prav omenjeni bestseller, za katerega mi ni jasno, kako je to postal. Očitno se vse prehitro zgodi, da se znanstveniki, ki se lotijo pisanja literarnega dela, znajdejo na »sirastem« terenu. Ta pa se pojavi v trenutku, ko bralca vsebina ne nagovarja glasneje od vsiljivega naslajanja pisatelja nad samim sabo. In zdi se, da je pri Lightmanu ta meja nevarno tenka. Kot bi se pretirano trudil iskati svetove, ki so kar najdlje od matematičnih enačb in toge hladnosti znanstvene metode. Nadomesti jih z opisi čudovitih škrlatnih sončnih zahodov in uporabo drugih skrajno oguljenih romantičnih metafor. A gospod b na srečo ni v celoti ponovil vaje v slogu.
Premisa knjige je obetavna: prvoosebni naslovni junak živi v Praznini, prostoru brez prostora, času brez časa. Na lepem se odloči, da bo ustvaril vesolje. Pa ne enega, ampak milijardo, kakor bi napihoval milne mehurčke. Pri tem se kot znanstvenik pri eksperimentu igra z možnostmi; v točno določeno vesolje (ki ga spremljamo večino knjige) vnese postulate kvantne mehanike, kavzalnosti in matematične simetrije.
Kar me je zmotilo že zelo kmalu, je avtorjevo upravljanje z zemeljskimi pojmi, za katere je vprašljivo, če njihovega razumevanja ne pogojuje ravno apriorna človeška izkušnja. Slog je nekoliko ozaljšan in premalo nepristranski, da bi spominjal na prvobitnost, ki naj bi jo protagonist utelešal. Avtor se z epistemologijo Praznine očitno ni preveč ukvarjal, a naposled sem se moral sprijazniti z dejstvom, da se bom, kot se za smrtnika spodobi, do Vsemogočnega vedel ponižno in mu ne bom zameril pretirane antropomorfnosti likov.
Primer zemeljskega pojma je recimo glasba, ki obstaja v Praznini še pred nastankom prostora in časa. Glasba je po definiciji nihanje zraka ali drugih medijev, ki pa zaradi očitnih znanstvenih zahtev, ki jih knjiga obljublja, v Praznini ne bi mogla obstajati. V Lightmanovo obrambo sem se pomislil na hindujsko paradigmo »na začetku je bil zvok« in začel barantanje, ki me je spremljalo skozi večino knjige: se gospod Lightman namerava držati znanstvene pozicije ali mi, kot že mnogi znanstveniki v zrelih letih pred njim, obljublja duhovno izkušnjo? Konsistentnost obeh vidikov je na začetku namreč šepala, toda zdelo se je nujno, da sem v podtekstu pozoren na njegova lastna stališča.
Po postavitvi osnovnih zakonov prostora in kvantne mehanike pride na vrsto materija, ki se je Gospod b ponovno loti povsem fizikalno, z naborom osnovnih delcev, ki so poimensko povsem skladni s teorijo velikega poka, že čez nekaj strani pa temu opisu sledi jasna aluzija na izročilo geneze, parafraza: »Bog je videl, da je dobro«. Med bibljiskimi motivi se znajde tudi antagonist Belhor, ki je v resnici ime za demonsko figuro iz krščanskih in hebrejskih apokrifov.
Gospod b je v osnovi prisrčna mešanica različnih pripovednih tehnik. Na nekaterih mestih sem imel občutek, da v rokah držim kratko enciklopedijo evolucije; avtor je docela natančen pri navajanju najsodobnejših veljavnih teorij fizike, biologije in astronomije, ki jih poslušamo iz ust protagonista. Po drugi strani pa dialogi med Belhorjem in Gospodom b spominjajo na Platona in njegove pogovore s sofisti, ko razpravljajo o temah, kot sta svobodna volja in etični imperativi.
Določeni pasusi se zelo posrečeno dotaknejo zavedanja o krhki in neznatni človeški eksistenci, na katero v vsakdanjem življenju z lahkoto pozabimo. Gospod b je v teh trenutkih zelo otožna knjiga, polna nedolžnega čudenja nad tem, kako so se v kozmični juhi, ki je dopuščala na milijarde milijard kombinacij atomov, začele ustvarjati strukture, ki so skozi obdobja razvile možnost dupliciranja in se na koncu oblikovale v živo snov in celo zavest. »Vse je potekalo s preizkušanjem, preizkušanjem in spet preizkušanjem. Ob slehernem tiktaku atomske ure se je zvrstilo na bilijone znanstvenih eksperimentov. Komaj sem čakal, da vidim, kaj se ima zgoditi.«
Stvarnik je zreduciran na opazovalca, na radovednega in rahlo zmedenega znanstvenika, ki so mu odvzete vse arogantne značilnosti »lastnika« obstoja, ki smo jih navajeni iz krščanskega izročila. Če bog obstaja, je zagotovo manj zanimiv od vesolja, pa ne samo manj zanimiv, celo nebistven za pojav žive materije in zavesti. S postavljenimi fizikalnimi principi in kreacijo materije se vse odvija samo od sebe kot kompleksna sekvenca podiranja domin. V wittgensteinovski maniri je rečeno, da je o trenutku pred stvarjenjem itak bolje molčati, saj to ni relevantno. Lightmanov bog se vesolje navsezadnje odloči ustvariti iz kaprice. Oba vidika, znanstveni in duhovni, se tako združita v eno samo čudenje. Pobožnim je knjiga lekcija o tem, kako egocentrično je misliti, da nekaj osnovnih pravil ne more napeljati do »vse te lepote«. Ideja stvarnika je prestrašen odziv na tesnobo, ki se v nas naseli v trenutku, ko se zavemo, kako smo majhni – dejstvo, ki je neizpodbitno ne glede na vero v višjo silo.
Zgodi se celo nasprotno: po pojavu živih bitij je spremenjen Gospod b, ki se svoje kreacije malone ustraši in se oprime nekaterih navad smrtnikov. Na tej točki z Belhorjem govorita o možnosti smisla obstoja posameznega živega bitja, na kar slednji navrže, da nič, kar ni večno, ne more imeti smisla. Spet smo torej prepuščeni sebi in vsesplošnemu eksistencialnemu vzdušju, ki prežema zadnjo četrtino knjige. Lightman nikoli ne omenja planeta Zemlja ali človeške rase. Ko govori o oblikah življenja, pusti domišljiji prosto pot, nekatere njegovih kreatur bi se z lahkoto znašle v znanstveni fantastiki.
Površno bi bilo reči, da je gospod b knjiga o triumfu znanosti nad idejo stvarnika ali obratno. Kvečjemu gre za opozorilo, da se za povsem objektivnimi dejstvi skriva sentiment, ki presega še tako čustveno religiozno izkušnjo. Skupaj s stvarnikom Lightman poniža tudi bralca in ga sili v razmišljanje o lastni neznatnosti, minljivosti in osamljenosti. Nič kaj spodbudne misli za sive februarske dni.
Alan Lightman: gospod b. Roman o stvarjenju. Modrijan, Ljubljana 2012, 176 str, 23,20€.
