AirBeletrina - Bogat otroški svet
Kritika 29. 9. 2021

Bogat otroški svet

Gumbki v naslovu, gumbki bogato potreseni po veznih listih, gumbki na zadnji strani knjige, za kolofonom – tu šele postane jasne, kaj pravzaprav (G)gumbki (tudi) so. Nič drugega kot ime vrtčevske skupine! V knjigi, ki je tudi podnaslovljena kot Zgodbice za najmlajše, se v glavnih vlogah namreč vrstijo otroci, dečki in deklice, ki vsi obiskujejo vrtec. Štiriindvajset zgodbic se tako dogaja bodisi med vrstniki v vrtcu bodisi v družinskem krogu, vse pa so bile (ene pred kratkim, druge pred več leti) objavljene v reviji Cicido. Zgodbice je z ilustracijami pospremilo osem ilustratorjev (Suzi Bricelj, Bojana Dimitrovski, Jelka Godec Schmidt, Ana Košir, Maša Kozjek, Marjan Manček, Peter Škerl in Ana Zavadlav), ki se vsi dobro ujamejo z besedilci, predvsem v prijazni otroškosti, igrivosti in barvitosti.

V zgodbici Kolargol se srečamo s strahovi oziroma bolj pravilno s težavami, ki jih imajo otroci pogosto, ko je treba zvečer zaspati. Ani mamica predstavi medvedka Kolargola, ki je čuval že njo; to je star, oguljen medo z nakvačkanim ušesom, ker je pravega kdo ve kdaj izgubil. Na videz enostavna zgodbica – kar velja za vse iz zbirke – se mimogrede dotakne »potovanja« plišastih igrač oziroma njihovega prehajanja iz enih rok v druge, od ene generacije k drugi, obnavljanja in popravljanja igrač (tudi Ana se želi naučiti kvačkati, da bi kdaj v bodoče lahko pomagala kakšnemu svojemu pliškotu) in stare risanke, po kateri je medved dobil svoje nenavadno ime (grem stavit, da bo marsikdo preveril na spletu, za kaj gre; sama se nisem mogla upreti). V Rutici avtorica skozi dialog (igro ugibanja) med vzgojiteljem Aljažem in Valjo pokaže, za kaj vse lahko pri igri pride prav ena sama rutka, zgodbica Kaj bo zraslo pa izpostavi otroško radovednost: »Val je še majhen in bi rad vse sam preizkusil. Posejal je makarončke in jih zalil. Dnevi so tekli: en, dva, tri, štiri …« Pa mislite, da je kaj zraslo? Vsekakor! Pet lepih plevelčkov, s katerimi je Val prav zadovoljen, saj jih je vzgojil čisto sam. Radovednost in sveže ideje odigrajo pomembno vlogo tudi v zgodbi Mehurčki, kjer se otroci v vrtcu naveličajo zgolj okroglih mehurčkov, a se njihov poskus, da bi jih s pomočjo hišnika in vzgojiteljice spravili v kakšno bolj zanimivo obliko, izjalovi. Nič hudega! Naučijo se nekaj novega, njihov raziskovalni duh pa bržkone še malo zraste. V Zdravnici najdemo klasično temo igranja zdravnikov, v Nikec je velik pa junaka zalotimo v znani fazi, ko se hoče čez noč iz majhnega fanta preleviti v velikega, kar vključuje spremembo imena v Nik in nekaj drugih novosti v terminologiji.

V besedilu Kaj si bo kupil Dani izvemo za nenavaden nakup (za težko prihranjen denar), iz katerega kmalu lepo diši in priča o tem, da so otroci vse prej kot predvidljivi. V knjigi bodo otroci gotovo dobili kakšno idejo za igro, kaj pa bodo iz nje lahko odnesli tudi starši; v tem oziru zna biti »poučna« zgodbica O bundici, ki je hotela pešačiti. Vsak starš majhnega otroka verjetno pozna mile prošnje, ki ob naši  ignoranci in prepričevanju, da ni boljšega od hoje, prej ko slej postanejo sitno težačenje in rentačenje: »Nesi me! Nesi me!«; no, zdaj nam avtorica ponudi fintico, kako otroka zlepa prepričati o tem, da so noge za to, da se jih uporablja … Fino domislico najdemo tudi v zgodbi Sneženi zajček, kjer spoznamo deklico Alico, ki namesto sneženih mož raje dela snežene zajčke. In kaj jim najbolj tekne? Ledeni korenčki, seveda! In tudi če ima sneženi zajček ogromen apetit, nam ne bo kopnela ozimnica, saj niso ledeni korenčki nič drugega kot – ledene sveče! Tinka Bačič si zna izmisliti tudi posrečene besedne zveze, na primer »sobna zima«, ki ni nič drugega kot sneg v lavorju, a bolnemu Maju, ki bi sicer zamudil prvi sneg, pomeni srečo in veselje. Še dobro, da ima tako iznajdljivo mamo!

Tudi Pravljične sledi nam utegnejo dati kakšno idejo, kako si z domišljijo (in nekaj literarne razgledanosti) popestriti sprehod po sveže zapadlem snegu. Kakšna zgodba otroke tudi prijazno poduči; v Nikcu in muci se na primer ob konkretnih primerih pokaže, da muce ne marajo tovornjakov in indijanskih plesov, pač pa obožujejo igro ujemi miško. Povsem nevsiljivo poučno je tudi besedilo Regratov rojstni dan, ki igrivo prikaže, kako iz regratove lučke zraste nov regrat. Potem sta tu še dve zgodbici, od katerih spet lahko kaj odnesemo tudi starši/odrasli; v Zavezovalki pentelj avtorica pokaže, da niso vse razlage enako učinkovite (ko želi mojstrico vozlanja očka izmojstriti v zavezovanju pentelj omenja zapletene zadeve, kot so zanke in opletanje, ko učenje veščine zavezovanja pentelj v svoje roke vzame teta, pa govori le o dveh zajčjih uhljih, ki ju je treba zavezati med seboj), še bolj pa nas bo morda »udarila« zadnja zgodba Na hitro. V njej avtorica popisuje Tejkin dan, v katerem se vse počne na hitro (seveda, ko pa tudi čas neusmiljeno hitro teče); vsaj zvečer si Tejka želi »na počasi« –  počasi izbrati in prebrati slikanico in se počasi pogovarjati, dokler je počasi ne bi objele sanje.

Ampak res! Če samo pomislim, kolikokrat (po možnosti še z živčnim tonom v glasu) otroke priganjamo, namesto da bi sami upočasnili na njihov tempo in se radovedno ozrli naokoli, tako kot znajo oni. Kdo ve, kaj vse bi (končno) zagledali in kakšne (dobre) ideje bi nam imele čas pasti na pamet!

In ravno v tem so Gumbki dragoceni – prijazno, razigrano, a hkrati tudi ravno prav umirjeno nam slikajo otroški svet. Malim poslušalcem tako, da ga prepoznajo in jim je prijetno domač, morda pa kdaj tudi vznemirljivo nov, takšen, da bi ga veljalo poskusiti. Odraslim pa tako, da se ob vsej domišljiji, spontanosti, imenitnih domislicah in radovednosti prijetno počutimo, a se kdaj pa kdaj tudi zamislimo (nad nami samimi, seveda). Čeprav so besedila Gumbkov starosti poslušalcev primerno enostavna in navzven zamejena s povsem vsakdanjim, so ravno zavoljo izpostavljenih avtoričinih drobnih, izvirnih in simpatičnih domislic, presežna. 

 Tinka Bačič: Gumbki. Več ilustratorjev. Mladinska knjiga, Ljubljana 2021 (Zbirka Deteljica).

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.