6 razlogov, zakaj morate prebrati to knjigo:
1. Bohumil Hrabal je češki moderni klasik. Čeprav je mogoče nekaterim njegovim knjigam, kot piše tudi prevajalka Nives Vidrih v spremni besedi, očitati prilagajanje povojnim oblastem s samocenzuro, se zdi, da je to za tega živahnega boema in jebivetra (internetni komentatorji dogajanja v kulturi bi rekli pijanca) vsaj toliko logično kot objava nekaterih drugih knjig v samizdatu.
2. Po njegovih delih so posneli že več kot deset filmov, največ kar češki auteur Jiří Menzel, med njimi recimo češkoslovaško klasiko Strogo nadzorovani vlaki (1966) in še pred nedavnim tudi Stregel sem angleškemu kralju (2006).
3. Poroke v hiši: dekliški roman je delo z elementi avtobiografskega romana. Tvist je v tem, da prvoosebni pripovedovalec ni avtor ali avtorjev literarizirani dvojnik, ampak njegova žena (oziroma njena literarizirana dvojnica)! Če ste vedno mislili, da je treba imeti jajca, da brez sramu in brez avtocenzure pripovedujete o svojem življenju z vsemi umazanimi podrobnostmi vred, potem naj vam bo zdaj jasno, da ste se motili. Pripovedni trik, da je njuno prvo srečanje, s katerim se roman odpre, in njuno nekajtedensko razmerje vse do poroke, ko knjigo zapremo, prikazal skozi oči Eliške Plevove ali Pipsi, je avtorju omogočil, da sebe in svojo človeškost preko posrednika prikaže z večjo objektivnostjo, obenem pa še vedno ostaja tudi v ljubeči luči.
4. Sicer pa Hrabal za kaj takega niti ne potrebuje posebne distance. Njegovo prozo pač naseljujejo t. i. »pabitelji«. Pabitelj je Hrabalov marginalec, čudak, »ki neprijetne, odbijajoče, nevarne, žalostne ali tragične dogodke pretvarja v estetsko doživetje, ki sicer zato ni nič manj tragično in patetično, je pa lepo«. Mrgoli jih že v naslovni hiši, legendarni praški stavbi v ulici Na Hrázi 24, v okrožju Libeň, kjer je tedaj živel Hrabal in prirejal svoje slavne pivske veselice (v naslovu omenjene “poroke”), pabitelji so njegovi pivski tovariši, bodisi mesarji bodisi smetarji, tak je avtor sam, pa nenazadnje tudi pripovedovalka. Zgodbice in anekdote cele palete nenavadnežev, ki jih blebetavi “doktor” (kot Hrabala imenujejo v romanu) sipa iz rokava, so zato tragikomične, prepredene z nostalgijo po predvojnih časih, ker so ti za večino pabiteljev pomenili vsaj boljše čase, če ne družbeno blagostanje, pa vendar v novih razmerah, ko so bili dobesedno vrženi na cesto, ohranjajo neomajen vitalizem in zabavno pišmeuharstvo. Ali kot pove doktor: življenje je poročna radost in poročno veseljačenje. Če boste torej ob branju začutili neznosno potrebo po vrčku mrzlega piva, to potem ni zgolj zaradi sugestivne naslovnice. Na zdravje!
5. Hrabal je eden tistih avtorjev, čigar realistična tehnika, ki ne prehaja v obsežno metaforizacijo ali lirizacijo, vseeno dosega posebno ritmičnost. Nekatere povedi so pravo potovanje po deželi priredij in podredij, hipnotične in hektične, posebne učinke pa dosega še s ponavljanji in z dialogi, začinjenimi s pogovornim jezikom. Značilen zanj je tudi izredno plastičen opis, s pomočjo katerega tokrat bralec doživi povojno Prago v vsej njeni ambivalentnosti in lepoti.
6. Če boste v pravšnji meri posegali in povpraševali po romanu, ni vrag, da ne bi v slovenščino dobili še drugega in tretjega del trilogije.
Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman. Prevod in spremna beseda: Nives Vidrih. Cankarjeva založba, 2012 (Moderni klasiki 66).
