Vsaka doba si izbere svojo bolezen in bolezen naše dobe je rak, gospodar prenekaterega življenja in protagonist monumentalnega dela indijsko-ameriškega onkologa, raziskovalca raka ter Pulizerjevega nagrajenca Siddharte Mukherjeeja.Na več kot šesto straneh nam Mukherjee pripoveduje zgodbo o (pre)drznih ameriških raziskovalcih in zdravnikih, ki so v dvajsetem stoletju bili vojno proti bolezni, proti nečemu, kar je »podobno individuumu – skrivnostni, čeprav nekoliko blazni podobi v ogledalu.« In pripoveduje o bolnikih, subjektih v kraljestvu bolnih, ter se med vrsticami dotakne odvisnosti medicine in javnega zdravja od interesa javnosti, politike ter seveda kapitala. In čeprav po eni strani avtor bralca vabi k razmisleku ali uvidu, ga poskuša po drugi, nasprotni strani, povabiti v svoj svet, da bi se skupaj priklonila vzporedni vrsti, takšni, ki je bolje prilagojena na preživetje, kot mi sami. Morda bi moral slediti aplavz, ampak sam ne ploskam.
Vsaka terapija, ki je obljubljala ozdravitev od težke bolezni, je sprva zbudila upe in požela odobravanje zdravnikov. Onkologija dvajsetega stoletja je polna vzponov in padcev, na katera so vplivali trud, vztrajnost in srečna naključja, ki so s svojimi vrhunci rodila onkološko kirurgijo, radioterapijo, kemoterapijo in nazadnje, pred dobrimi dvajsetimi leti, specifična biološka zdravila. Ameriški borci proti raku (bojno polje v knjigi so namreč Združene države Amerike) so svoj projekt ideološko enačili s projektom Manhattan, ki je razvil atomsko bombo. Ko je vojna proti raku v ZDA vstopila v javno-politično sfero, je sicer prišlo do konflikta: je raziskovalce bolje plačati in nadzorovati, da znanost razvijajo zaradi jasno določenih ciljev (npr. premagati raka, zdesetkati Japonce ipd.), ali jim je bolje pustiti popolno avtonomijo, da v miru raziskujejo in odkrivajo temelje sveta in znanosti. Odločili so se za kompromis – temeljne raziskave (brez katerih tudi ciljno usmerjena prizadevanja niso možna) so uvozili iz Evrope, sami pa so se osredotočili na jasno določene cilje.
Med drugim je iz Velike Britanije prišla prva epidemiološka študija o vplivu kajenja na nastanek pljučnega raka. Iz te in sorodnih študij je nastalo eno svetlejših poglavij ameriškega javnega zdravstva – preventiva – v danem primeru ozaveščanje javnosti o karcinogenih in o pomenu življenjskega sloga na nastanek raka. Preventiva stane veliko manj od zdravstvene oskrbe, učinki so večji od zdravil in, če je zasnovana plodovito, krepi socialne mreže, kar je verjetno njen najlepši učinek. Ideja o škodljivih učinkih kajenja je bila za tobačna podjetja (z velikim vplivom na ameriški senat) seveda nočna mora in trajalo je nekaj desetletij, da so se na škatlicah cigaret znašle vsem znane opozorilne nalepke.
A napori raziskovalcev se še zdaleč ne končajo v laboratorijih in bolnišnicah; po letih izobraževanja, predanega raziskovanja, vztrajanja in prepirov s sodelavci, ki vodijo do odkritja, šele nastopi čas za pogovor s farmacevtsko družbo. In na koncu je od farmacevtske družbe odvisno, ali bodo pacienti sploh kdaj prišli do zdravila, s katerim so se skupine zdravnikov leta ukvarjale. Zgovoren primer je zdravilo Imatinib ali Glivec, namenjen bolnikom s kronično mieloično levkemijo, ki so ga odkrili v devetdesetih letih. Gre za visoko specifična, netoksična biološka zdravila z malo stranskimi učinki. Leta 1995 je imelo licenco za molekulo in razvoj tega zdravila švicarsko podjetje Novartis, ki pa kljub znanstvenim dokazom s težo in prigovarjanju raziskovalcev, ni želelo sprožiti nadaljnjih študij. Argument je bil preprost, dobiček od prodaje zdravila za relativno redko obliko levkemije (v ZDA na leto zboli nekaj tisoč ljudi) ne bi pokril stroškov študije. Novartis je popustil šele tri leta pozneje in zdravilo je na prehodu tisočletja končno doseglo bolnike (na zadovoljstvo podjetja se je izkazalo tudi, da morajo bolniki Glivec prejemati dosmrtno, kar v ZDA pomeni približno dvesto tisoč bolnikov na leto).
Sprevržen odnos do zdravja, ki kloni pred ljubeznijo do denarja, je zaščitni znak dobe, ki si, kakor piše Mukheerje, izbere svojo bolezen. Nato dodaja, da je rak pravzaprav »sprevržena različica našega normalnega jaza.« Susan Sontag v svojem delu Bolezen kot metafora (1978)opozori, da bolezni ne bi smeli preobremeniti s prispodobami. Na koncu avtorica, bolnica z rakom, sklene, da je namen njene knjige pomiriti domišljijo, ne pa je spodbujati. A prav obremenjevanje s prispodobami in projekcijami je osrednji motiv Mukheerjevega dela. Pulitzerjev nagrajenec raka mistificira, personificira, skratka ustvarja kult vladarja, ki seje grozo po svojem kraljestvu. Edini, ki mu stojijo nasproti, so sijajni in pogumni ameriški možje. S tem jemlje avtentičnost vsem vpletenim, tudi bolnikom, ki so pravzaprav bistvo te bitke.
Rak ni kralj vseh bolezni. Je zelo težka (in žal ne edina) bolezen, terja ogromno poguma, pametnih odločitev in premagovanja strahu. Morda bi nekaterim dramaturško dodelanim odlomkom v knjigi moral slediti aplavz, ampak sam ne ploskam. Umetno zbujanje strahospoštovanja v bitki z rakom prej hromi, kakor pomaga.
Siddharta Mukherjee: Kralj vseh bolezni. Biografija raka. Prevod: Lili Potpara, Modrijan 2012, 640str, 39,50 €.
