Pri Beletrini je izšel roman Jurija Hudolina, ki je napisan po motivih iz življenja Igorja Vidmarja, botra, ideologa slovenskega panka, ki je v slovenijo pripeljal prek tristo svetovno znanih glasbenih imen, od Davida Bowieja, Nicka Cava, Sex Pistols do Rammsteinov, o čemer priča tudi obsežen seznam koncertov na koncu knjige. Glasbeni producent in promotor, ki je prispeval k uspehu skupine Laibach, je nastope slovenskim glasbenikom omogočal tudi na legendarnem Novem Rocku. Igor Vidmar, ki je navdihnil glavnega junaka romana Bobana, je torej v slovenskem medijskem prostoru dobro znan, že 30 let pa je tudi kolumnist v televizijski oddaji Studio City.
Kot je mogoče prebrati v knjigi, se poznata že vsaj deset let, to obdobje vsekakor bolj intenzivno? Kdaj sta kot akterja na kulturni sceni izvedela drug za drugega, kdaj sta se spoznala?
Jurij Hudolin: Igorja se spomnim še iz srednje šole, res pa je, da sem se z njim več družil dobrih zadnjih deset let; zdi se mi, da se mi ni nikoli, sploh prej, zdel kak akter s kulturne scene, ne vem zakaj sem vedno mislil, da je hud mainstream, nasploh, v vseh ozirih (kar nemara tudi je, pa noče nič slišati o tem), verjetno tudi zaradi pojave in neuklonljivosti, prepričanosti v lastno artikulacijo, ki jo ne podaja na prvo žogo razkrite samoljubnosti, saj je domišljavosti pri njem malo. Družinska frenda, kakor se po domače reče, pa nisva, prej bolj debaterja v duhovitostih, zajedljivostih, norčevanju iz vsega, kar leze in gre. Humorja, predvsem črnega, na rovaš raznoraznih osebkov je bilo kar nekaj, in to v sproščenem druženju šteje; dolgčas mi z njim ni bilo nikoli, je pa res, da sva se največkrat družila ob prostem času.
Igor Vidmar: Jurija sem kot pisatelja spoznal v knjigi Pastorek, osebno pa v lokalu Okusi Istre kmalu po otvoritvi 2010.
Kaj vaju povezuje – nogomet, glasba, umetnost, zanimanje za družbo?
Igor Vidmar: Vse to ali pa kaj petega, odvisno od ostale družbe in dnevnih dogajanj, pa tudi od količine popitega v »Istri« ali v »šupici«, kraškem vinotoču v Trnovem. Stalnica pa je, tako menim, prezir do apriornega spoštovanja splošnih mnenj in marenj, posmeh obče sprejetim idejam in edino zveličavnim avtoritetam vseh sort, posebej političnim. Rad bi rekel, da naju povezuje tudi izvirnost misli in iskriva duhovitost, vendar je Jurij v tem znatno boljši.
Jurij Hudolin: Več ali manj naju povezuje betula na ljubljanski tržnici; najprej jo je imel moj dragi prijatelj iz Ankarana, Drago Funa, ki ima danes v Kopru podobno betulo in grem včasih, kadar sem v Istri, z veseljem k njemu. Ko sem odraščal v Istri, smo imeli doma gostilno, in ta v Ljubljani ali v Kopru je nekaj takega v pomanjšani izdaji. Zato jo imam verjetno rad, sploh pa, ker se tam dobim s prijatelji. Domača hrana in domače vino; nobene industrije, vem kaj mi dajejo. Kako bo s tem nadalje, ne vem, vendar sem si v Istri, kjer preživim precej časa, že uredil tako konobo s kaminom kar doma in prijatelji pridejo na dom, čeprav zdaj od marca ali od tega covida ne. Vidmar je splošen mislec, lahko debatiraš karkoli, recimo, da naju povezuje zanimanje za družbo nasploh; glasba največ, pa tudi literatura, tip je precej načitan, rad ima svoje mnenje, ne odstopa od tega in taki so zanimivi za debato, sploh ker Vidmar ni zamerljiv in maščevalen, kakor so razni osebki, ki se pojavljajo in izginjajo kakor kafre, ne da bi pustili kake resne sledi v človekovi zavesti.
Podlaga za biografski roman Samohodec so bili vajini pogovori. Kdaj je postalo jasno, da bodo ti pogovori postali del knjige in so s tem postali tudi drugačni? Kakšen je bil proces nastajanja romana?
Jurij Hudolin: Knjige verjetno ali vsaj v taki obliki ne bi bilo, če me ne bi na to nagovoril Mitja Čander. On ima nos, dober je v poslu in zanesljiv. Igor je bil za in tako se je začelo. No, knjiga, roman je hibrid, preplet stvarnih podatkov in dejstev in nekaterih fiktivnih zapisov, ko sem le predvideval, kako naj bi bilo. Tak roman sem hotel napisati, ne neko filistrsko in naduto nizanje podatkov in dosežkov, čeprav tudi brez tega ni šlo, in tu in tam kako anekdoto. Najprej sem z diktafona snel, kar sva se pogovarjala, potem pa sem knjigo oblikoval po svoje, da mi ne bi bilo pri delu dolgčas. In mi ni bilo in sem z njo zadovoljen kot končnim izdelkom, pomagala pa sta mi Špelca Mrvar in seveda Igor, ki je na koncu še vse skupaj malo »pretenstal« in premetal in dodal fotografije ter seznam koncertov.
Igor Vidmar: Kdaj je postalo jasno, da bo nastala knjiga, ve Jurij, meni je idejo oznanil na neznanem kraju ob neznanem času. Bil sem začuden, a nisem pomišljal. Podlaga pa so bili predvsem moji monologi v Jurijev pametni telefon o »nekaterih motivih« mojega življenja, predvsem zgodnjega in koncertnega. Ti monologi se niso dogajali v Okusih Istre, pač pa je bila le-ta osnova za Jurijev zgodnejši roman Osnove ljubezni in zla, kjer se prvič pojavi glavni lik Samohodca – Boban, a le na eni strani romana. Samohodec je torej neke vrste sequel ene strani Osnov.
Igor Vidmar, kot je zapisal Hudolin, tekom nastajanja biografskega romana niste imeli vpogleda v strukturo in vizijo dela. Kako ste ga doživeli, ko ste ga končno prebrali?
Doživel sem ga kot točno takega, kot sva se bila dogovorila kmalu po začetku procesa: da bo to romansirana biografija z glavnim junakom Bobanom, katerega dejanja in besede so skozi avtorjevo invencijo in domišljijo povezana z »nekaterimi motivi iz življenja«, velik del Samohodca pa je čista Jurijeva domišljija.
Kako danes vidita dediščino panka v slovenskem prostoru?
Jurij Hudolin: Pank ne bo nikoli mrtev, če sem nekoliko klišejski. Dediščina je velika in pomembni akterji so secirani tudi v Samohodcu. Meni so recimo najbolj blizu Otroci socializma, verjetno tudi zato, ker mi je blizu poezija Braneta Bitenca in energija, s katero je razsajal po odru in v življenju, kar pa se je končalo tragično. Seveda tudi Laibach, post pank, Laibach tudi v mainstream fazi, nasploh, v vseh obdobjih.
Igor Vidmar: Dediščina panka so neodvisne založbe – Moonlee, God Bless This Mess, ZARŠ … pa številni bendi, ki še vedno grmijo, a že dolgo daleč od ponorelega sveta centralnih medijev; pa programi številnih mladinskih klubov po vsej Sloveniji, tudi Metelkova mesto. Dediščina so nekateri programi Radia Študent in Radia Marš, v širšem smislu pa tudi prostor urbane kulture Kino Šiška, saj se je se zanj izboril poleg podpisanega predvsem sotvorec Pankrtov Grega Tomc, ki ga je kot kandidat za mestnega svetnika vnesel na listo prioritet prvega mandata župana Jankovića.
Igor, za današnji čas pravite, da je na nek način spet pankerski?
Tega ne pravim samo jaz, sam reševalec Slovenije pred janšizmom in koordinator KUL dr. Jože P. Damjan je nedavno na svojem blogu zapisal: »Represivni časi so se očitno vrnili in Pankrti so postali spet aktualni.« In priobčil skladbo Pankrtov Vodja (Fuhrer) z Rdečega albuma. In Peter Lovšin je že davno napisal skladbo To ni več Slovenija, ki bi lahko bila na kakem zgodnjem albumu Pankrtov. Časi so v marsičem presenetljivo podobni onim v sedemdesetih, sploh pa osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
V knjigi lahko beremo tudi o letih, ki ste jih vi, Igor, preživeli v samskem domu v sedanjem Hotel Park. Sosedje so bili tam zanimivi, je to bila za vas pomembna družabno-družbena skupnost?
Niti ne, pravzaprav je bila to predvsem moja spalnica in delovni kabinet, pa skladišče plošč, knjig, angleških glasbenih revij, tudi dveh televizij, ko sem bil obseden od filmskih videokaset. Od stanovalcev sem se družil le z Dejanom Knezom, vendar večinoma znotraj sodelovanja z Laibachom, le malo v samskem domu.
Jurij, ste hodili na Novi Rock, kakšni časi so to bili za vas?
Na Novem roku sem seveda bil, vendar se takrat še nisem družil z Vidmarjem; bil sem z Branetom Bitencem, z njim sem se precej družil v devetdesetih, na začetku tisočletja pa tudi z Miho Štamcarjem, ki me je nagovoril, če bi pisal za Mladino in tam se je izostril moj občutek za pankersko zaklinjanje v pisani besedi. To sem tam počel slabih pet let in se marsičesa naučil. Štamcarja omenjam zaradi tega, ker je bil tudi on viden akter znotraj panka v osemdesetih, vendar ne tako intenzivno kot Igor. V dobrih odnosih sem s precej protagonisti iz tistega časa, vendar sem ravno toliko mlajši, da nisem imel ničesar zraven. To je za Samohodca plus, distanca je nujno potrebna, tudi v razmerjih, drugače ne veš, kje si.
Samohodec je knjiga, ki govori o časih, prostorih, sceni in odnosih, ki jih ni več. Kako kot pripadnika različnih generacij in hkrati soustvarjalca naše kulturne scene gledata na pretekle čase v tem smislu?
Jurij Hudolin: Vsak čas ima svoje posebnosti, in to je čar, ki človeka vedno znova oplaja.
Igor Vidmar: Prostori, scene in odnosi so še vedno, le delno spremenjeni, časi pa se celo, kot rečeno, (spre)vračajo nazaj v nekatere razsežnosti osemdesetih let, pred osvoboditvijo in osamosvojitvijo. Kar zadeva mene, o tem simbolično dovolj pove epilog knjige.
Knjigo Samohodec, ki jo je napisal Jurij Hudolin, izšla pa je pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
