AirBeletrina - Bolje, da si ponosen v peklu, kakor da te ponižujejo v nebesih
Kritika 10. 1. 2019

Bolje, da si ponosen v peklu, kakor da te ponižujejo v nebesih

Alex in Blanche La Guma

Vsakič ko so specialne enote policije izvedle še eno izmed številnih racij na domu južnoafriškega pisatelja Alexa La Gume, je aktivistka in pisateljeva življenjska sopotnica Blanche La Guma vedela, da niso prihajali poizvedujoč za orožjem, temveč za literaturo. Medtem ko je policija pulila posamezne strani knjig in včasih tudi celotna poglavja ter upala, da bo na ta način omejila ustvarjanje in branje enega najpomembnejših južnoafriških pisateljev, se je pisateljeva moralna, intelektualna, duhovna in celo fizična predanost boju proti apartheidskemu režimu v Južnoafriški republiki le še krepila. Alex La Guma (1925–1985) je namreč eden tistih, za vladajoči sistem motečih pisateljev, čigar fikcija, napisana s pozicije zatiranih, se je znašla na seznamu nezaželene literature. Kot politični aktivist, disident predvsem pa kot nebelec je Alex La Guma zato izkusil vse represivne metode tedanje južnoafriške politične ureditve in po številnih aretacijah, bivanju v samici ter celo poskusu umora migriral v London, od koder je nato odšel na Kubo, kjer je kot vodja Afriškega Nacionalnega kongresa živel do smrti.

Kot vsa druga dela tudi zadnji La Gumov roman Čas ptice ubijalke, ki je v prevodu Zoje Skušek izšel v zbirki Kaif pri založbi *cf., govori o izkušnjah tistih, ki jih je apartheidski sistema ponižal in razlastil. Apartheid, ki je kot uradni sistem vladanja obveljal leta 1948 in trajal vse do devetdesetih let, tvori osrednji tok La Gumovega pisanja, zato moramo tudi ta roman brati predvsem v kontekstu tedanjih političnih tendenc. Apartheidske fašistične naracije so namreč pod vladavino Afrikanerjev (potomcev nekdanjih holandskih priseljencev) temeljile predvsem na konceptu baasskap, ki je upravičeval legitimnost belske nadvlade. Prepričanja o belski dominaciji so bila zato kaj kmalu implemenitrana v zakone, med katerimi je kot prvi obveljal zakon o prepovedi mešanja ras, čemur so sledili tudi drugi segregacijski zakoni, na primer zakon o prepovedi nošenja orožja za nebelce, ki je za roman Čas ptice ubijalke nadvse pomemben.

Hkratnost apartheidske zakonodaje in osebnih prepričanj o rasni večvrednosti večine Afrikanerjev v romanu pooseblja Hannes Meulen, lastnik lokalne ovčarije in resen kandidat za vstop v južnoafriški parlament Volksraad, ki svoje politične ambicije pojasni s sovražnim sloganom »Afrikanški volk ni izdelek človeka, ampak delo Boga«. Ker so njegovi holandski predniki osvojili deželo »z mušketami in Svetim pismom«, ne preseneča, da idejo čiste rase in puristične nacionalnosti spremlja tudi cerkvena pridiga, ki grehe vernikov pojasnjuje z omadeževanostjo afrikanške krvi in z nepazljivostjo pri ohranjanju (belske) civilizacije. Sledenje ideologiji apartheida tako sovpade z moralnim imperativom in kolektivnim poslanstvom ohranjanja belske nadvlade, kar La Gumovi junaki z vso svojo indiferentnostjo do nebelskega prebivalstva čudovito ponazarjajo.

Roman pa sega veliko globlje v strukturo južnoafriške družbe, saj preko trgovskega potnika Edgarja Stopesa predstavi še drugo vrsto rasizma, in sicer britanski rasizem, predvsem pa rivalstvo med Afrikanerji in Angleži, ki sega še v čas burskih vojn. Ko je Edgar Stopes zaradi okvare svojega vozila primoran dan preživeti v oddaljenemu kraju s, kot jih poimenuje, »prekletimi Holandci«, ki so bolj butasti kot ovce, ki jih redijo, in za razliko od Angležev niso ne moderni in ne sodobni, dobimo vpogled v še en vidik južnoafriške družbe, kjer se Afrikanerji in Angleži niso nikoli sprijaznili s tem, da živijo v isti državi. A ob trenutnih težkih časih, ko se Bantujci vse bolj pogosto upirajo, Hannes Meulen s svojimi političnimi pretenzijami Edgarja Stopesa ob srečanju v baru prepričljivo nagovarja, da morajo Afrikanerji in Angleži nujno »pozabiti stare rane in misliti na skupno dobro« vseh njih.

A če si dovolimo poglavja o življenjih omenjenih likov brati le kot neke vrste družbeni kontekst znotraj romana, moramo potemtakem kot osrednjo zgodbo razumeti izkušnje domačega črnskega prebivalstva, za katere se zdi, da vse do konca romana narativno potekajo povsem ločeno in na nek način skorajda segregacijsko. Diskriminatorni zakoni, ki so med drugim sloneli predvsem na ekonomskih interesih izkopavanja rud na ozemlju južne Afrike, tako določijo, da se mora tudi skupnost vladarja Hlangenija, ki so ga belci, uveljavljajoč svojo oblast, ponižali v vaškega starešino in mu s tem odvzeli vso kredibilnost in dostojanstvo voditelja, preseliti stran od svojih domov. Ironija uzakonjenega rasizma se nato manifestira v birokratskem organu Komisarja za bantujske zadeve, ki ga domačini pridejo prosit, da selitev ljudstva odloži, češ da je zemlja, na kateri živijo, od nekdaj njihova.

Univerzalnost belskega zakona za nebelce brez volilne pravice kmalu prestane preizkušnjo, saj poglavar Hlangeni, nemočen ob preprečitvi selitve, pristane na kolaboracijsko predajo, kar ga pahne v konflikt z lastno sestro, mogočno Mma-Tau, ki kot ženska voditeljica ljudstvo pozove k uporu brez orožja. Medtem ko tehta posledice predaje in upora ter ugotavlja, da v končni fazi oba nosita smrt, Mma-Tau nagovarja rojake, rekoč, »bolje, da si ponosen v peklu, kakor da te ponižujejo v nebesih.«

Če Mma-Tau osnuje upor proti nepravičnosti režima na podlagi kolektivne zavesti ljudstva, pa Šiling Murile, ki se je ravnokar vrnil iz zapora, kjer je odslužil desetletno kazen za prekršek, katerega žrtev je bil v bistvu sam, svoje maščevanje zasnuje na individualnih razlogih izpred let, ko je njegov nekdanji delodajalec in bodoči parlamentarni poslanec Hannes Meulen pripomogel k smrti njegovega ljubega brata Timija. Napetost med liki, katerih družbeni položaji so strogo ločeni, se stopnjuje do te mere, da Šiling Murile iz dolžnosti do maščevanja ne ozirajoč se na zakone z belčevim orožjem ustreli Hannesa Meulena in Edgarja Stopesa, kar predstavlja vrhunec romana, kjer se različne frakcije tedanjega režima končno srečajo v skupnem momentu umora.

Individualni heroizem, ki poteka hkrati s splošnim uporom proti preselitvi, natanko povzema naslov romana, ki implicira na mesojedega ptiča srakoperja, katerega glavni plen so druge zajedavske vrste. Roman Čas ptice ubijalke moramo zato brati predvsem s perspektive črnskega prebivalstva in njihovega upora proti zajedavskemu režimu in ideologiji. Preprosta zgodba romana, za katero pa stoji kompleksna politična situacija, deluje kot napoved padca apartheidske oblasti in prihajajočih sprememb, ki pa jih La Guma za časa svojega življenja ni imel možnost videti.

 

 

 

Alex La Guma, Čas ptice ubijalke. Prevedla Zoja Skušek, *cf., 2018, 17 evrov.