Otroška igra. Skrivanje klobuka moškemu, ki težko govori, ker ima luknjo na nebu. Ima brke in rahlo sopiha. Lovi me. Ne razumem ga. V rokah imam njegov klobuk. Smejem se. Na verandi se mu izmaknem in se zapodim po stopnišču navzdol. Skupaj živimo. Brat starega ata je. Zboli. Nič več ne vstane s postelje. Nekega dne ga obišče župnik in ga z zeleno vejico poškropi z vodo. Vrata na koncu hodnika ostanejo zaprta. Vse je tiho.
Ko se pobereš s tal, pogledaš čez ramo za sabo in zdi se, da del tebe še vedno leži tam. Nežna vdolbina v tleh, tam, kjer se je glava stikala s podlago, kjer so komolci nasedli na površini, kjer je počivala hrbtenica in kjer so se stopala stkala s tlemi.
Ugriznil ga je pes. Pod brado, tam, kjer se lahko v hipu pretrga nit življenja. Imel je srečo. Tako kot ti, ko si se pognala mimo njenih rok v praznino. Sledi šivov na tvoji koži.
Včasih objameš prhutajočo ptico. Pretočnost na koncu jezika. Za zaveso zobovja. Piš, miš. Sneži, sneži, sneži. Življenje, zavito v svileno kožo. Sneži, sneži, sneži, diši po belem morju. Kot žito, ki polzi po robu tvojih premraženih dlani. Včasih objamem prhutajočo ptico.
Drobna deklica z zlatimi, v kito spletenimi lasmi stopa pred menoj. Dlani stiska v žepih, telo nagiba zdaj na eno zdaj na drugo stran. Stopali ji drsita po umazanem, zmečkanem snegu. Drobna deklica z dolgim vratom si utira pot po plundrastih tleh. Stopali ji drsita. Naramnici nahrbtnika ji polzita z ramen, a ju pusti tam, kamor ju odnesejo zibajoči se koraki. Komaj jo dohajam. Rahel zasuk v zgornjem delu telesa. Drobna glava sledi. Pogled preko ramena. Prečka stezo. Mogoče sem se ji preveč približala. Počasi izginja. S pogledom ji sledim, dokler je ne pogoltne tema.
Zgodaj zjutraj je snežilo belo cvetje. Zamižim (kot zgubana plastična vrečka), da se skrijem v sebi.
Toplina v beli tišini. Pršenje besed. Tvoji črni lasje preko mojih bledih prstov. Moji lasje, dotikajoči se teh črtastih strani.
Všeč so ti dolgi lasje. In psi. Ne maraš morja in žgočega sonca. In ni ti mar za sneg.
Trk. Pok. Razbito srce. Celofanasta šipa razpršenih senc. Pa tako dolgo sem sestavljala ta mozaik.
Počasen posnetek. Zamrznjena slika misli. Bosa hodim potiho. Po tihi mehkobi tvojih misli. Odtise stopal v trenutku zabriše sneg.
Domov prinesem borovo vejico. Postavim jo v kozarec z vodo. Mehurčki na stenah kozarca. Komaj slišno mrmram. Stopicanje mravelj med ustnicama.
Borove iglice, stisnjene v tvoji drobni pesti. Močno, tako močno, da ko jo široko razpreš, iglice spolzijo. Ostanejo sledi črtic.
Megla se razblini ravno v trenutku, ko si oblečem drugi par nogavic. Nebo prebode slepeča svetloba. Počasi se začne odpirati. Svetleča, slepeča svetloba, ki se od belih tal odbija v bele breze. Gugalnica spominov. Bela koprena se tali pod mojimi stopali. Spomini se dramijo. Mrgolijo v vsej tej navlaki, ki se zdaj odpira pogledu.
Spustim žaluzije. Zvok premeša tišino. Dišalo je po lesu. Nabiral se je mrak. Vse telo me je bolelo. Izruvala sva vso vinsko trto, posekali so moje jablane, vse veje in kose debel sva naložila na tisti voz časa in potem sva šla v svet.
Izmuzljivi spanec. Ko ga ujameš, te zaziba v naročju drevesnih vej.
Avtorica vseh fotografij je Martina Korošec.
