AirBeletrina - Brownov inferno, moj purgatorij (Dan Brown: Inferno)
Kritika 6. 6. 2013

Brownov inferno, moj purgatorij (Dan Brown: Inferno)

Naslovnica romana Inferno

Posluš, Dan. Kaj ko bi se midva nekaj zmenila? Če se bom namenil iti v Firence – ali Pariz, Rim, Benetke, magari na Grenlandijo, pač na eno od prizorišč, ki jih tako celovito popisuješ v svojih romanih –, potem bom z veseljem sam kopal po Wikipediji oziroma si navlekel kup turističnih vodnikov. Saj je lepo in prav, da ti oziroma tvoj alter ego Robert Langdon stresa podatke iz rokava, ampak ob tem povsem pozabi, da se mu vmes dogaja življenje. Četudi je sestavljeno le iz bežanja pred najetimi morilci in zarot svetovnih razsežnosti.

Mimogrede, kakšna znanost sploh je simbologija? Misliš ikonografijo ali semiotiko?

Prosim te, dragi Dan, bodi dosleden. Če me v vsakem novem romanu že na začetku prestrašiš, da je v bistvu vse resnično, da takšne organizacije obstajajo in hočejo uničiti moj način življenja ali me držati v sveti nevednosti (mimogrede, so pri Opus Dei še vedno jezni nate?), potem ti toliko bolj težko verjamem, ko pričnem v tvojem navajanju trdnih faktov odkrivati velikanske luknje.

Te pa povsem zbledijo v primerjavi z luknjami v štoriji.

Kajti, bodiva poštena, Dan, tokrat si zabluzil. Kljub temu da tvojim delom nikoli nisem pripisoval presežne literarne vrednosti. Šlo je za zabavne romane, ki so simpatično mešali klasičen kriminalno-pustolovski zaplet z oblico umetnostne zgodovine – na način, da je v prenekaterem bralcu ponovno vzklilo zanimanje za velika dela svetovne kulturne dediščine. A po drugi strani ti, prebrisanec, dobro veš, da s povsem otipljivimi, fizičnimi artefakti svoji zgodbi daješ prepotrebno težo.

Ki jo, revica anoreksična, hudo potrebuje že v obeh tvojih najboljših delih, Angelih in demonih ter Izgubljenem simbolu. 

In tokrat si se dobro zavedal, da pripoved dobesedno nima več mesa, da je goli skelet, tak za vaje na medicinski fakulteti, ki se mu je nekaj žičk že polomilo in čigar pokrov lobanje je nek študent izmaknil za pepelnik. Nakar skušaš to – neuspešno – prikriti s še več in bolj podrobnimi popisi kulturnih znamenitosti. Kar očarljivega harvardskega profesorja in njegovo ne le prikupno, marveč še briljantno spremljevalko (ali kdaj ni taka?) spremeni v malodane avtista. Ki drdrata fakt za faktom, vmes povsem pozabita, da so jima za petami elitni plačanci, nakar ju v naslednjem trenutku povsem zmede čisto posvetna stvar, recimo znak za biološko nevarnost. Ki ga baje briljantna zdravnica vidi le občasno. Ne vem, nekaj dni nazaj sem bil pri zdravniku in taisto nalepko videl na treh mestih; eno na košu za odpadke. 

Kako naj ti potem verjamem, dragi Dan, da je zarota morda resnična?

Kaj ti manjka? Ti bom povedal v tvojem lastnem jeziku, da ne bo prostora za pomoto.Suspension of disbelief. Vsak avtor mora stremeti k temu, da zgodbo napravi čim bolj verjetno, da bralec verjame, da bi se to lahko res zgodilo. Da čuti, trepeta in je očaran skupaj z glavnim junakom. Ali se z njim celo poistoveti. Tako pa mu postaviš absolutno nemogoč časovni rok, nasproti mu stojijo absolutno premočni nasprotniki in ga potem na absolutno neverjeten način rešiš. Že res, da je to eden od primarnih zgodbenih zapletov, ko mora junak na poti do nagrade premagati pretežke ovire in v resnici zmagati nad samim sabo – a tvoj profesor preprosto ni tak človek. Zastavljaš mu povsem napačne izzive. Nakar rešitve vlečeš dobesedno iz rokava. Deus ex machina se še nikoli ni toliko nadelal. Kmalu bo zahteval regres in plačano malico.

Tega problema nima samo Langdon. Zdi se mi, da ga imaš tudi ti.

Že od neslutenega uspeha Da Vincijeve šifre so te mediji primerjali z literarnim velikanom. Da si Umberto Eco za običajnega človeka, so namigovali. Ob tem, da so pisci teh vrstic bržkone prebrali samo Ime rože in še tega vzeli kot srednjeveško kriminalko. Pa je vse prej kot to. Eco namreč je ekspert na svojem področju in romani so dejansko podlaga za širšo znanstveno sliko. Ob tem pa mu beseda preklemano dobro teče. Njegove knjige so učbeniki, ki se berejo kot romani. To zmorejo le redki. Ti pa si v prvi vrsti pisatelj, za strokovno znanje se moraš zanašati na vire informacij. Pri prepisovanju pa se, kot si v Infernu zapisal tudi sam, pripetijo napake. Zato ostani raje Dan Brown, pisatelj, in poskrbi za tisto, na kar se spoznaš – intrigantno zgodbo, ki gladko teče in ne potrebuje cenenih trikov, s katerimi bi bralca na vsak način skušala zadržati za še eno poglavje. Ali dve. Naj ga zanima, kaj se bozgodilo v nadaljevanju, in ne, česa mu Langdon ni razkril, ko se je med absolutno predolgo razlago o Vasarijevih skrivnih hodnikih pričel skrivnostno smehljati.

Sori, to je metoda iz Top Shopa.

Tako, očistil sem se tistega, kar mi je ležalo na duši. Zato bodi pozdravljen, moj prijatelj pisatelj, vrni se v svoj pekel in iz njega privedi še kakega popotnika. V paradiž zaenkrat še ne smeš. A verjemi, še se bom vrnil pote. Le od tebe je odvisno, ali boš naslednjič šel z mano ali pa te bom pognal v kak nižji krog.