BUBZ

(Bubz referira na prsi. Avtorica uporablja izraz bubz, da opiše “prsi” pri trans ženskah, za razliko od “prsi” kot dela telesa pri cis ženskah.)

Povedala sem mami, da bom imela operacijo povečanja prsi. Takoj je rekla:

– »Zakaj bi to rabila?«

Hotela sem reči:

– »Ker sem trans ženska in mi je disforično živeti v telesu starejše ženske z dojkami 12-letne punce.«

Ampak sem vedela, da ne bo štekala. Zato sem samo rekla:

– »Se spomniš, kaj mi je rekla Zarja? Lastna sestra mi je rekla, da me ne more sklanjati po žensko, dokler nimam prsi.«

– »Ne poslušaj je. Zakaj si tako občutljiva na to, kar drugi mislijo?«

Saj res. Zakaj bi jaz, trans ženska, ki trdi, da je »naravna« ženska takšna, kot je, čutila potrebo, da prilagodim svoje telo? Mogoče prav zato, ker drugi ne morejo gledati čez esencialističen pogled na ženskost.

Zakaj bi rabila »korekcijo« prsi, kot piše na izvidu, če verjamem, da sem ženska ne glede na obliko svojega telesa? Ne prepoznam se v tropu »rojena v napačnem telesu«. Nič ni narobe z mojim telesom. Zakaj bi potem rabila »korigirati« del svojega telesa? Zakaj bi plačala toliko denarja, da opravim »zdravstveno nepotreben« poseg, si vtaknem tuj predmet v telo, če verjamem, da sem »naravna«/»prava«/»biološka« ženska ne glede na spol, pripisan ob rojstvu, ali na izgled telesa?

Moja mati, bistra psihologinja, doda:

– »Ali si to želiš zaradi drugih? Ali zase?«

Pomislim. V mojem primeru oboje. Ampak mislim, da primarno to delam zaradi drugih. Definitivno je eden od razlogov za poseg, da bi mi ljudje nedvomno verjeli, ko rečem, da sem ženska. Idealno, da »izgledam« dovolj podobna cisspolnim ženskam, tako da se mi ni treba »dokazovati« kot ženska. Jebiga. Z bubzi sem en korak bližje popolnemu Bogu binarnosti. Racionalno se ne strinjam s to vizijo ženskosti, ki je definirana skozi določene organe in sposobnost rojevanja. Verjamem, da je ženska družbeni koncept, ki postane sporen, kadar ga utemeljimo in opravičimo kot naraven red sveta in biološko resnico. Trudila sem se, da bi se s transfeminizmom »odučila« in preizpraševala norme. Učila sem se definirati izven te norme. Zakaj bi si potem zdaj želela bolj ustrezati tej normi?

Kar me je najprej prepričalo, je bilo videti druge trans ženske, ki so si to »upale« pred mano. Opisovale so čudovito počutje po dolgo zaželenem posegu. Bile so drugačne. Bolj samozavestne. Bolj svobodne v svojem telesu, torej tudi v odnosih z ljudmi. To sem gledala leta in si mislila, koliko me boli, da imam tako majhne prsi. S hormonsko terapijo so se razvile, ampak šele na pol. Sprejela sem to bolečino, ker nisem imela dostopa do brezplačnega posega. Ljubezen in moč skupnosti sta tisto, kar me je prepričalo in mi omogočilo to izkušnjo. Moj partner, ki je tudi trans, je organiziral zbiranje sredstev, ki je bilo uspešno v enem tednu. Nisem imela besed. Ker sem narejena zato, da drugim dajem skrb in ljubezen, ampak zelo težko sprejemam dokaze ljubezni. V tem procesu sem se naučila, da sem vredna takšnega darila. Vsekakor nisem več imela nobenih izgovorov, da ne bi šla na poseg.

Čakala sem na dan posega in sanjala, kako bom vzljubila svoje bubze. Čakala sem že tako dolgo. Tako sem si jih želela. Ampak to je bilo pred desetimi leti. Sistem mi ni dovolil imeti bubzov, ko sem jih najbolj potrebovala zaradi preživetja in dostojanstva. Čakati sem morala tako dolgo, da sem se naučila živeti brez njih. Po več letih čakanja v sistemu, ki naj bi mi zagotovil poseg s trdo izborjeno diagnozo duševne motnje, potem ko sem morala psihiatru dokazati, da sem pripravljena vse izgubiti v življenju za črko »Ž« na izkaznici, sem ugotovila, da edini kirurg, ki operira trans osebe v Sloveniji, sploh ni specialist za transspolne osebe. Bil je nekdo, ki je operiral cisspolne ženske po mastektomiji zaradi raka. Prsi so prsi, boste rekli. Toda ustvarjanje realističnih prsi iz telesa, ki jih sploh ni v celoti razvilo, je popolnoma drugačno od popravljanja dela telesa, ki je že obstajal.

Zbrana sredstva so mi omogočila, da sem plačala zasebnega kirurga, specializiranega za trans osebe. Nekoga, ki je znal ustvarjalno razmišljati: kako bi bilo videti moje telo, če bi mu med puberteto zrasle prsi? Veliko truda sem potrebovala, da sem naredila skok vere in zaupala, da bo kirurg ustvaril nekaj naravnega in sorazmernega.

Kirurg mi razloži vse opcije. Na njegovi pisarniški mizi se nakopičijo gore škatel z vsadki. Govori o vrstah vsadkov, o velikosti. Povem mu svoje želje, da ne bodo preveliki, da si želim nekaj čim bolj »naravnega«. Želim obline, ki bi jih imela, če bi doživela puberteto pod estrogenom. Kirurg prikima in vzame vsadek iz ene škatle. Poišče še modrček in mi ga da. Oblečem ga. Košarice so prevelike. V sekundi občutim krivdo zaradi odsotnosti volumna. Kirurg profesionalno nadaljuje in mi pomaga namestiti vsadke v modrček. Postavim se pred ogledalo. Nekaj ni v redu. Kirurg in moj partner me pogledata in počutim se kot pošast.

– »Ne. Prevelike so,« rečem, medtem ko opazujem svojo silhueto v ogledalu. Kirurg prikima in doda:

– »To je dobra opcija, ampak se strinjam, da je malo preveč. To bi bilo, če bi želela malo večje.«

– »Nočem.«

Medtem ko kirurg vzame drug vsadek in ga namesti, se sprašujem, zakaj mi je tako pomembno, da izgledajo »naravne«, če poseg povečave prsi po definiciji pomeni, da bodo moje prsi iz »naravnih« postale »umetne«. Preden lahko odgovorim, je kirurg že končal nameščanje novega vsadka. Obrnem se proti ogledalu in vidim. Vidim sebe v točno pravih proporcih. Oblika je neopazno oblikovana.

– »Ja! To je to!«

In kar tako se je zgodilo. Imela sem operacijo. Zbudila sem se z modrčkom, ki sem ga morala nositi ves čas tri tedne. Bila sem v raju, ko je kirurg prišel in rekel, da je bilo vse v redu. Partner me je peljal domov. Tedne sem ležala in počivala. Po prvem tednu sem šla na pregled. Ko je kirurg odprl modrček in sem zagledala bubze, sem bila šokirana. Bili so ogromni, otečeni in očitno še niso slišali za zakon gravitacije.

Pač še niso bili čisto »pečeni«. Seveda je bilo to pričakovati. Kirurg mi je rekel, da moram počakati vsaj tri mesece, da lahko ocenim rezultat. Ampak vseeno tega nisem pričakovala. Sem kot mati, ki je pravkar rodila in se ji ob prvem pogledu na dojenčka, namesto da bi se zaljubila, zdi grozno čuden. Čisto drugače, kot je pričakovala. Zdaj ga mora ljubiti, čeprav ji je čuden. In vsi ljudje okrog nje se veselijo in ji čestitajo, ona pa si misli: zakaj mi ne more biti lep?

Kirurg in moj partner stojita ob meni, medtem ko se odkrijem. Oba izgledata zelo zadovoljna.

– »Zelo dober rezultat,« reče kirurg.

– »Super izgledajo!« doda moj partner.

Oba počakata, da nekaj rečem, mene pa preplavi popolna zmeda čustev. Sram me je: zakaj jih ne obožujem takoj? In takoj potem mi kapne. Vse skupaj je trajalo dve uri. In so tu. Tako hitro in enostavno. Presenečena zaznam evforijo, da so končno tu, ampak tudi jezo: zakaj nisem mogla biti taka že prej? In takoj zatem tesnobo: kaj naj zdaj naredim s temi bubzi? Nisem dobila nobenih navodil za uporabo. Rečem samo:

– »Wow … So velike!«

Najprej jih čuvam. Počivam, da se bodo lepo zacelili. Tipam jih. Moji možgani počasi spreminjajo mentalni zemljevid telesa. Roke se učijo gibati se z novim volumnom na prsih. Čudno je: butnem se s kozarcem ob bubze, ko pijem. Nisem navajena, da je nekaj na poti. Gledam nove obline v ogledalu, ki spremenijo celotno silhueto. Preizkušam poze. V svoji glavi hodim po rdeči preprogi v Cannesu. Smejim se ogledalu, flirtam s svojim odsevom. Ej, ni tako slabo, si mislim, medtem ko se privajam na novo verzijo sebe, svežo, posodobljeno. Končno čutim pričakovano evforijo.

Moji bubzi polnijo praznino. Ne samo dobesedno, ampak ontološko. Že preden sem vedela, da sem ženska, sem oboževala vse oblike dekolteja. Nisem opazila pri sebi, da sem si ga skrivnostno želela. Takrat se mi je zdelo popolnoma normalno: fant, ki sanja o joških, ni nič čudnega, zato nisem zavestno zaznala, koliko si jih v resnici želim. Ogledalo mi vrača sliko ženske, ki je še ne poznam, a ima to, kar sem si vedno želela. Vsak dan sem presenečena, ko se najdem v ogledalu. Počasi možgani povezujejo sliko iz ogledala z lastnim telesom. Kot darilo, ki ga ne znam sprejeti, vsak dan znova odkrijem, da imam zdaj dekolte, kot sem si ga leta in leta predstavljala v mislih.

Zdaj že lahko hodim. Prva stvar, ki jo naredim, takoj ko zmorem biti aktivna, je, da grem čez svojo garderobo. Ugotoviti moram, kaj lahko še oblečem in kaj ne. Spet pride evforija: preoblačim se v vsa možna oblačila in se počutim kot princeska. Kot punca, ki je morala vse življenje nositi dolgočasne hlače in majice, in zdaj lahko končno uživa v morju možnosti krojev in barv. Ugotovim, da vsa oblačila, ki sem jih imela, skrivajo dekolte. Seveda. Nisem hotela pokazati disforičnega dela telesa. Grem v trgovino. Izberem najbolj radodaren dekolte. Čaroben trenutek, ko lahko izberem karkoli iz ženskega oddelka brez drugih premislekov kot »ali mi je všeč« ali ne.

Ampak potrebujem več potrditve kot le svoj lastni odsev. Potrebujem odzive sveta. Na prvem mestu je moj partner:

– »Kako se ti zdijo? So ti všeč?«

– »Oboževal sem jih že prej, zdaj jih lahko tudi praznujem s teboj.«

To je bila najlepša potrditev. A dobila sem jih še več. Dobile smo se s prijateljicami. Ko so me videle in so bile iskreno vesele zame, nisem mogla verjeti. Praznovale so moje bubze in jih legitimizirale. Toliko mi je pomenilo. Meni so ženske svete. In kakorkoli si racionalno razložim, da spadam stoodstotno med njih, bom vedno imela sindrom prevaranta. Zato se mi je, ko sem od njih slišala, da so moji bubzi super, stopilo. Ampak najbolj ganljivo je bilo, da so odprle pogovor o svojih prsih in o tem, kako jih doživljajo. Zame je bilo to balzam za dušo. Deliti z njimi pogovore, do katerih nisem imela dostopa, dokler me je svet videl kot moškega, je legitimiziralo moje bubze, ampak tudi mojo celotno identiteto. No, zdaj bi to res moralo biti dovolj potrditve. In vendarle me je nekaj še vedno mučilo.

Po mesecu in pol sem se začela učiti živeti z bubzi. Želela sem nadoknaditi leta in leta izkušenj v nekaj mesecih. Cis ženske imajo čas, da se navadijo na svoje prsi. Doživele so že vse. Oblikovanje drže hrbta in rok, prvi modrček, prve pritiske starejših žensk, naj ta del skrivajo. Od nerodnosti, sramu, zadovoljstva in nezadovoljstva, želje, da bi bile drugačne, primerjave z drugimi, sprejemanja ali nesprejemanja. Od hiperseksualizacije v družbi do esencialistične romantizacije dojenja. Čutim, da moram nadoknaditi in popraviti leta socializacije z moškimi. Radovedna sem: kako me bodo zdaj gledali moški? Moji bubzi so še naivni. In jaz z njimi. Želim vse doživeti. Zdaj.

Hodim po ulici in opažam poglede moških name. Priznati si moram, da mi ni vseeno, kako se odzivajo name. Zaradi tega grem sama sebi ful na živce. Ampak ne morem se popolnoma odučiti tega, kar mi je družba dokazovala vse življenje: svet je hetero in ženske obstajajo le zato, da izgledajo lepo in služijo moškim kot žene ali ljubice. Izkušnja tranzicije je še potrdila, kako esencialistično ljudje gledajo na spol in spolne vloge. Možgani mi kričijo, da nisem ne cis, ne hetero, ne monogamna, ampak mala punca v meni hrepeni po točno normativnem odnosu, od katerega sem se z velikim trudom oddaljila, odkar ljubezen doživljam ne kot normativno in naravno usodo, ampak kot politično izbiro.

Ena, dva … ena, dva … test … Od 1 do 10, koliko sem hot s temi bubzi? Prepustim se dinamiki bežnih pogledov moških, ki hodijo z ženo in me diskretno preverjajo. Vozniki, ki obrnejo glavo. Dedki, ki bulijo. Priznam, celo pri psu, ki me je povohal, sem se spraševala, kako vidi moje bubze. Štejem poglede in vsakič, ko dobim visoko oceno, se zasovražim, ker sem jo potrebovala. Po drugi strani sramežljivo postanem evforična. Končno se maščujem za celo otroštvo. Isti tipi, ki danes obrnejo glavo za mano, so bili tisti, ki so me nadlegovali, ker sem bila vse, samo fant ne. Maščevanje vsem, ki so mi med tranzicijo rekli, da ne morem biti ženska. Maščevanje male punce v meni. Spomnim se, od kod sem prišla in kaj vse sem dala skozi, da lahko zdaj končno hodim z dvignjeno glavo. Nosim bubze kot trofejo, potrdilo in dokaz, da sem premagala svojo usodo. Bubzi so dokaz, da sem vredna svojega življenja. Vredna male punce v meni, ki je čakala tako dolgo, da lahko živi razkrita in svobodna.

Naslednji dan grem na bazen. Kot trans ženska v ženski slačilnici nikoli nisem sproščena. Ponotranjila sem transfobijo kot vsak človek v tej družbi:

– »Nisi ženska. Nikoli ne boš, ker si se rodila kot fant. Ker imaš penis.«

Imam znanstveno argumentacijo, zakaj mislim, da nihče ne ve, kateri je moj spol, ker je biološki spol veliko bolj kompleksen in raznolik, kot se učimo v šoli. Nikoli mi niso naredili kariotipa, čeprav je to ključen element biološkega spola. Ob mojem rojstvu tudi niso preverili ravni hormonov. Samo obliko genitalij. Čeprav se biološki spol ne reducira na gonadski spol. Ampak to so stvari, ki jih nihče ne želi slišati. Ljudje v veliki meri mislijo drugače. V slačilnici v glavi slišim zgodbe trans žensk, ki so bile napadene. Zgodbe trans žensk, ki so bile umorjene, potem ko je ljubimec odkril, da so transspolne ženske. In spomnim se glasu sestre:

– »Dokler nimaš prsi, te ne morem sklanjati po žensko.«

Ozrem se okrog sebe in opazim druge ženske, ki se slačijo brez pomislekov in se sproščeno urejajo. Zavidam jim. Kako je živeti, ko noben ne dvomi o tvoji identiteti in telesu?

Medtem ko oblačim zgornji del kopalk, darilo svojega partnerja, pomislim, da mi je danes vseeno malo lažje. Bolj samozavestna sem. Grem pod tuš in opazim vodo, ki sledi oblinam mojih bubzov. Val evforije me preplavi. Do bazena grem samozavestno. Mala punca v meni žari. Stopim v vodo in mi kapne. Do male punce sem lahko hkrati kritična in razumevajoča. Lahko ji dovolim, da se izraža, in se hkrati zavedam, da je normativnost, o kateri sanja, zelo problematična. Torej, zakaj bi kot transfeministka rabila umetne »naravne« bubze?

Ker mi pomagajo sebe sprejeti in ljubiti. Mislim, da si to dolgujem.