Da se nam vprašanje »Kakšno odgovornost ima pisec v odnosu do države?« z veliko intenziteto vsiljuje ne samo zadnjih štirideset povojnih let, temveč v veliki meri že nekje od dvajsetih let tega stoletja, priča tako o njegovi aktualnosti kot tudi o nekem nelagodju, ki se pri piscih vseh kontinentov pojavlja kot slaba vest. To vprašanje je pravzaprav priznanje našega nelagodja in dvoma v smisel vsega našega pisanja: Zakaj pišemo, za koga pišemo? Mar ni pisanje zaman in nesmiselno? Je kaj in kaj je v našem stoletju storila literatura? Je s svojim delovanjem doprinesla k temu žalostnemu stanju, v katerem je svet danes? Torej nosi krivdo za greh totalitarizma na Vzhodu, vojne, verske in nacionalne nestrpnosti, bedo, lakoto, onesnaževanje planeta? Ali pa je, nasprotno, s svojim podzemnim, komaj vidnim delovanjem bolj ali manj vplivala na to, da to stanje ni še slabše in je na nek način prispevala k pozitivnim kategorijam človeštva: demokraciji, svobodi, iskanju resnice? Ni literatura, z eno besedo, v kaosu zgodovine bila in ostala neke vrste lux in tenebris?
Odgovori na ta vprašanja so imeli, kakor veste, ob raznih priložnostih in okoliščinah preveč optimistično intonacijo ali pa so bili, nasprotno, zastrti s tiho resignacijo v odnosu na kakršnokoli pozitivno moč literature. Mislim, da ga ni pisca, ki ne bi bil stalno izpostavljen vznemirjenju, ki ga v njem zbuja vprašanje smisla pisanja, in ki ne bi bil razpet med dvema preizkušnjama: nasloniti se na počasno, podzemno, da tako rečem, etično delovanje literature – ki bo svoje delo uresničila s svojim idealizmom, svojo vero v človekove kritiške in moralne vrednote – ali, nasprotno, staviti na trenutek. Zgodovina nam ob tem ne more posebej pomagati: tako pisci kot tudi filozofi v ustvarjalnem zamahu misli težijo k absolutu in si hočejo biti enaki z Demiurgom: ne ustvariti dela, temveč svet; svet kot delo. Naše življenje je edina in edinstvena možnost in vsakdo razpolaga s svojimi sedmimi dni stvarjenja: svet je po tej demiurški zamisli treba ustvariti idealno, kot kakšen popolno zgrajen roman ali pesem; idealno, kar pomeni totalitarno. Sir Karl Popper nam je ponudil magistralno demonstracijo te totalitarne tendence pri filozofih od Platona do Hegla in Marxa: tendenca, ki, kot nekakšen dolg, »zarota proti svobodi«, v različnih oblikah traja še danes. V Platonovi idealni državi ni bilo prostora za pesnike, v tisti od Dostojevskega pa ne za Jude. To nevarno demiurško težnjo skribomana – v kaosu sveta vzpostaviti mir in red – je nekje v dvajsetih formuliral Gide s priznanjem, da je v zgodovinski zmešnjavi, ki ga obkroža, razdvojen med dvema radikalnima rešitvama: fašizmom in komunizmom. Ta primer nam torej lahko služi kot paradigma, kakšno potencialno nevarnost v sebi skriva tista nedolžna pesniška fantazija à la Rimbaud, po kateri naj pesništvo, torej literatura, »spreminja svet«. Ta ista demiurška strast ni odpeljala le Sartra, temveč cele generacije intelektualcev v nevaren redukcionizem in fascinacijo nad »rdečimi sonci, ki sijejo zunaj naše male Evrope» (Morin); Solženicin pa je po velikem boju za demistifikacijo totalitarne države privida in laži, ki bi prinesel odrešitev, podlegel isti skušnjavi mesijanstva kot Dostojevski.
Ko Moderni Skriboman gleda v preteklost, je ne more videti, gleda povsem ponosen in brez obžalovanj, ne zaveda se svoje nevarne moči. Toda ker je s svetom povsem seznanjen, ne more mirne vesti še naprej peti po malarmejevsko – aboli bibelot d’inanité sonore –, ko okoli njega potekajo krvave vojne v imenu idej in principov, ki jih je formuliral neki starodavni ali neki včerajšnji Skriboman. Današnji pisec ima torej na voljo eno samo zanesljivo spoznanje: da nobena od poti, ki jih bo izbral, ni brez nevarnosti; da vsako iskanje Absoluta in vsak poskus globalne rešitve vodita v redukcionizem ter da je zapiranje v »zvočno tišino« zloraba Božjega daru. Današnji pisec se kot Buridanov osel nahaja med dvema možnostma: lahko se vrže v boj za Principe ali pa obdeluje svoj vrt. Če bo izbral prvo, se je na nek način izneveril literaturi; če drugo, se bo večno kesal, da je zaman preživel svojo dobo ter da je izneveril svoj dar..
Država je, če je to sploh treba reči, še vedno in vse bolj tisti »monstrum«, ob katerem je bilo groza Nietzscheja, toda primer Solženicina nam dokazuje, da literatura v odnosu do generalov ni tako nemočna, kakor se nam včasih zdi. Vsaka knjiga, ki priča proti državi kot instituciji nasilja, laži in brezpravnosti, našemu pisanje daje smisel. Kaj lahko torej stori ena knjiga? S svojo prisotnostjo determinira prostor, v katerem je nasilna smrt škandal: tej smrti daje smisel; kakor pravi Jean Ricardou: »Brez prisotnosti literature (besedo prisotnost pa je treba razumeti v polnem pomenu) smrt nekega otroka nekje na svetu ne bi imela večjega pomena od smrti neke živali v klavnici.«
Nam lahko to ponudi malo smisla in utehe?
(1986)
Prevod: Dijana Matković
