AirBeletrina - Čakam da/bo/pol (Jasmin B. Frelih: Na/pol)
Kritika 24. 9. 2013

Čakam da/bo/pol (Jasmin B. Frelih: Na/pol)

Naslovnica romana Na/pol

Začeti je najtežje. Tudi tule, namreč, pojma nisem imel, kako naj štartam, pa evo, nekaj je vendar ratalo. Še težje od najtežjega je nadaljevati. In se ne ustaviti na pol. Priti na končni pol. Prva knjiga paraliterarno idiotskega, gre za akutno jezikajočo bolest, prozaista Jasmina naj s svojim imenom le ne zavaja preveč, je kar lepo cel in celovit daljši tekst, romaneskni triptih; četudi odprt in razprt, raztegnjen od inavguracije biti do postapokaliptičnih literarnih večerov, vendar ne zmore ubežati vase zapotegnjeni sklenjenosti. A lepo po vrsti, kajti ne moremo mimo/

 

Kratka samorazlaga: svet knjige je razrezan, brez skupnega – onemogočena komunikacija, razdrobljeni informacijski viri etc. Zveni znano? No, nekaj takega kot naš dandanašnji vsakdan, toda toliko bolj to, nedoločnost danega momenta, geopolitična nestabilnost, medijsko bulšitiranje, mišljenjsko centrifugiranje … kolikor se vrši v bližnji bližnji prihodnosti. Tam se mimogrede tele bližnjevzhodne pizdarije suvereno prestavijo nasprotno od običajnih balkanskih koordinat. Torej malo bolj gor in malo bolj levo, bojte se. Slednjič se kratka avtopredstavitev vpraša: kdo lahko zašije rez? … šiv…/

 

Še en korak nazaj, nekaj neobhodnih tehnikalij. Kot rečeno, tekst je triptihen, trije protagonisti, tri zgodbe, troje igračkanj s pripovednimi modusi, ki si tupatam postajajo sorodniki, kot teleportirani iz ene dimenzije v drugo, plus finale, označen z iksem, skupaj prekrižanima zrcalnima poševnicema, ki je, poševnica namreč, zarezovalen razloček med pasusi, poglavji, naratološkimi obrati ter obenem skupaj držeč pripovedni lim, že sama ta mala oznaka na sebi premnogoznačna. In nič čudnega ni, če se jeziki posameznih delčkov iz različnih pripovednih perspektiv mestoma zlivajo drug v drugega, ker so vsi trije svetovi; privatni, socialni, jezikovni, človeški, vesoljni … neločljivo prepleteni, z znanstvom iz preteklosti, jezikajočimi sencami ter vso nikoli predvidljivo zdajšnostjo, skozi prizmo katere šele lahko zares sodimo, kaj je nekoč bilo. Človeška anatomija je ključ za anatomijo opice./

 

Jezik je izbrušen, stilsko dovršen in spektralno širok, od jebe do sebe. Suvereno presiha iz, kaj vem, suspenznega tempiranja proti skozinskoz subtilno nakazovanem vrhuncu, ko bo kdo nekoga najbrž zaklal ali vrgel skozi okno nebotičnika ali kaj, v intimno razlitje skozi subjekt … vso to čudno žmirkanje med šumenjem in s solzo razlivano barvo … šele truplo zares ljubljena me grize za zatilje …, pa kleno in lepo avktorialno vsevedje o življenju, vesolju, družinah, fuku in ljubezni. Toda najočitnejše, kolikor uvidevam, v tem besedovanju: da naj še tako po vseh pravilih epilepsira iz govorice v govorico, se seka z rezi in prek neštetih fint prši in sije razprostrto jezikovno mavrico, zmerom ostaja oz. je nepobegljivo vpeta v naratološko arhitekturo romana, nikoli ne neha pripovedovati. Prav pripoved, tisto čudovito epsko sito, kaj in zakaj in kako kaj kam izpisati, izpustiti, zamolčati, montaža končnega besedila, je poglavitni motor knjige, ravno ker jo lahko uzreš ali raje razbereš šele skozi optiko celote, četudi jo najmanj nekoliko pozorneje beroč itak loviš sproti, toliko užitneje. In ne velja le za stilsko igranje, tudi vse, recimo jim substančnejše razsežnosti, modrovanje in filozofiranje, krasna prozna poezija na določenih mestih, mišljenje kot tako, so vseskozi vpeti v pripovedno strukturo, marioneta zaključeni umetnini./

 

Bom probal, pa jebiga, odgovor: je mogoče, rez je zašivljiv. Jezik je flika, stroj skelet jezika in šivilja pisec, bralec, tekst, sama literarna neomika. Resda pripovedovanje buta in neprestano saltira iz ene zmožnosti v drugo, trgaje neko kot neobstojljivo koherenco, toda ravno te njene domnevno raztrgane in trgajoče jezikovne piruete so tiste, ki ne le sproti svetlijo vsakokratno nedovršljivo razo, temveč jo hkrati ustvarjajo in tudi že mašijo, samo da zadobi novo zazevano grimaso, kot drhetnje pičkinih usten med šibanjem, šibenjem proti orgazmu, katere praznino znova zafilujejo in ji izsiljujejo nadaljen krč v drugo obliko … To je toliko očitneje z napredovanjem teksta, trikrat tri samosvojih vrtinčenj, z vsakim nadaljevanim trojnim krogom bolj povezanim, osmišljajočim mitosne zlagoma razjasnevane puzle, dokler se slednjiš ne razvežejo, povežejo, zavežejo v zaključku, zagobiranem ognjemetu proti/

 

Če še dlje metamorforiziramo v metaforo, če so prejšnji drug od drugega odbijajoči in hkrati vase zagravitirani deli fuk, je zaključni iks njihov izliv. Ja, morda ne piscu in isto ne nujno bralcu, toda tekstu brez dvoma pride. Ta surreslistični ringenšpil razodene vso rezovo monstruoznost, nezavedno vseh razdrobljenosti, izgubljenosti, nezmožnosti, tako svet na naratološkem višku, kamor ga spretno skrmijo in skrmarijo mnoge male obrtniške mojstrovinice pripovedovalca, presahne v vseobsegajoče sanje, kjer vse svetovne in subsvetovne in nadsvetovne nemogočnosti zasijejo s svojim razlišpanim obrazom, neskončno možnostjo obstajanja. Saj sanje niso neke protilogične izmišljije, temveč kot obrit jezik oster odraz, kako fatalistično fantastično je tole neprestano zajebavanje s tistim nemaničnim nečim, čemur pravimo resničnost./

 

In prisesani nanjo bomo tudi tole napolsko korespondenco z Na/pol zaključili. Kako sploh, če ne samo in zgolj

na pol

/

 

Jasmin B. FrelihNa/pol (Ljubljana: Cankarjeva založba 2013). 342 strani. 29,95 €.