Naj ob Prešernovi nagradi za življenjski literarni opus Erike Vouk ter ob nagradi Prešernovega sklada Miljani Cunta za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo razgrnem, kako berem njune pesmi.
Redki so pesniški glasovi, ki so tako zaokroženi in vendar tako notranje razvejeni, kot je pesniški opus Erike Vouk: kakor da od pesniškega prvenca Bela Evridika (1984) prek zbirk Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008) in Ta dan: balade (2018) pesnica izpisuje eno sámo in isto pesem, obenem pa čedalje bolj razširja in poglablja svojo poetiko.
Spremno besedo k izboru njenih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (2006) sem naslovil Pesem, razpeta med Eros in Spomin. Svet, kakor ga upesnjuje Erika Vouk, ni narejen po meri Jaza: onstran Jaza so drugi, onstran Jaza je Drugi, ki je temeljna in višja instanca. Tako že v pesniškem prvencu Bela Evridika, kjer je Erika Vouk leta 1984 zasnovala svojo poetiko, lahko zasledimo in izluščimo njeno erotično etiko. Eros je njen temeljni ustvarjalni impulz in njena temeljna téma: upesnjen je toliko močneje, ker spregovori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik. Če je osnovna prizma doživljanja sveta na začetku njene pesniške poti Eros, v poznejših zbirkah, predvsem v Opisu slike in Albumu, osnovna prizma videnja postane Spomin. Pesnica oživlja slike iz spominskega albuma. Iz preteklosti priklicuje ljube obraze in dotike, ki so odtekli daleč, daleč stran, a so še zmeraj tu, na dnu spomina. Poezija Erike Vouk torej povezuje Eros in Spomin. Pesem stori, da nekdanji Eros še zmeraj žari skozi Spomin. Pesem reši Eros v Spomin. Z zarotitveno močjo pesniškega glasu pesnica prečara odsotnost v prisotnost. Kako ji to uspe? S pomočjo in močjo bolečine. Bolečina je tista razsežnost človekovega bivanja, ki odsotnega so-človeka naredi prisotnega.
Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, vendar nikoli ne zapade v skušnjavo samozadostnega perfekcionizma.
Poetika Erike Vouk predstavlja lepo in uravnoteženo zlitje nature in kulture. Pesnica udejanja liriko v njenem etimološkem in zgodovinsko prvotnem pomenu povezanosti poezije in glasbe: lirika je vselej lira, pa četudi so strune sestavljene iz samoglasnikov in soglasnikov. In kakor vselej pri pristni liriki čar pesmi Erike Vouk v veliki meri temelji na močnem ritmu. Ritem je namreč čustvena podstat pesmi. Pri tem je značilno, da Erika Vouk rada gradi verzni ritem na starih, preizkušenih in spričo stoletne rabe za slovensko uho domače zvenečih metrih. Pesnica je od zbirke do zbirke spreminjala in variirala metrične impulze, a je vseskozi ohranjala pristno napetost in osebno obarvanost ritma. Na začetku njene pesniške poti je prevladoval ozek, skrajno jedrnat verz, ki pa ni bil vselej metrično zamejen. Najbrž ni naključje, da je v zbirkah Opis slike in Album, kjer je osnovna prizma videnja sveta Spomin, Erika Vouk uporabila verzni ritem, ki pooseblja kulturni spomin – jambski enajsterec, ki se je v slovenski poeziji zasidral predvsem po zaslugi Prešernovega pesniškega genija. Enako senzibilna in plodna je njena raba rime, ki nikoli ne zdrsne na raven bombastičnega zvončkljanja in prazne verzifikacije, temveč vselej bistveno prispeva k raziskavi jezika in h graditvi sporočila. Njene rime na ravni evfonije in semantike vzpostavijo nenadejane skupne imenovalce med različnimi besedami, s tem pa ustvarjajo zvočne odmeve in nove, bogate pomene, ki so možni le na polju posamezne pesmi in daleč presegajo slovarske definicije uporabljenih besed.
Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, vendar nikoli ne zapade v skušnjavo samozadostnega perfekcionizma. Vsak verz temelji na lepem melodičnem loku, na naravno zveneči intonaciji in kadenci, ki priklicuje naslednji verz. Izbiro besed vodi rigorozna ekonomija varčevanja z besedami, kondenzacije izraza, ki tako pridobi izjemno gostoto in večpomenskost. Ob vsej asketski naravnanosti so pesmi evfonično in semantično zelo bogate.
Morda so njene pesmi prav zato tako jedrnate, da bi tem bolj poudarile molk, to prvo in poslednje obzorje človeške govorice. Konstitutivni element pesniške besede Erike Vouk je molk.
Poezija Erike Vouk je izrazito lirska, kar pri izklicevanju preteklosti pomeni brezčasnost podob, zamrznjenih v spominu. Izjema je zadnja objavljena zbirka, Ta dan (2018), s podnaslovom Balade, kjer pesnica požene napeto statičnost lirike v časovno dinamičnost baladnih zgodb. Spremno besedo k tej zbirki sem sklenil z vzklikom: »Kristalno čisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!«
Konstitutivni element pesniške besede Erike Vouk je molk.
S podobnimi izrazi kot poetiko Erike Vouk ̶ jezikovna izbrušenost, upesnjevanje čudežnosti bivanja, pesem kot najgloblji in najvišji izraz Erosa ̶ je mogoče opredeliti tudi poetiko Miljane Cunta. In vendar ̶ kakšna razlika med pesniškima svetovoma!
Pesmi Miljane Cunta so pisane v prostem verzu, ki pa izkazuje nenavadno ritmično trdnost. Ob vsej pripovednosti izžarevajo njene pesmi svojevrstno muzikalnost, verzi pa valovijo z glasbeno intonacijo.
Njene štiri dosedanje pesniške zbirke ̶ Za pol neba (2010), Pesmi dneva (2014), Svetloba od zunaj (2018) in Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) ̶ so medsebojno povezane in sklenjene z zvestobo istim poetološkim in jezikovnim principom, sporočilni domet pa se nenehno razširja in poglablja.
Navidezna preprostost izraza pridobi pri Miljani Cunta globlje, višje in večplastne pomene. Svet, ki se pesnici kaže kot odkritost, v pesmi odmeva kot skrivnost. Njen pesniški glas je avtentičen ter v avtentičnosti zvest samemu sebi: pesnica se odpira širnemu, neskončno lepemu, a tudi strašnemu in nevarnemu svetu, da bi tam našla sebe in v neskončni raznolikosti stvarstva skrivne, neizrekljive vezi, ki potekajo vodoravno in navpično, v zemeljski horizontali in duhovni vertikali, prekrižani v ̶ ljubezni.
Navidezna preprostost izraza pridobi pri Miljani Cunta globlje, višje in večplastne pomene.
Vsaka pesem je svojevrstna zgodba, ki je karseda konkretna in polna čutnih detajlov, v procesu pripovedovanja pa te stvarne stvari doživijo poetizacijo, ki jih napolni s simbolnimi pomeni, močnim čustvenim nabojem in slutnjo duhovnega smisla. Pesmi Miljane Cunta omogočajo različne interpretacije, kar priča o bogastvu njenega pesniškega jezika. Kljub očarljivo naravnemu in navidezno neposrednemu tonu pesnica v vsaki pesmi zgradi polivalentno podobo, ki se je ne da reducirati na enoznačne razlage in moralne nauke. V nasprotju s tradicionalno poezijo, ki je duhovne vrednote pogosto slavila s pomočjo moralistične kritike domnevno nemoralnega stvarnega sveta in telesnega življenja, Miljana Cunta opeva čudežno normalnost vsakdanjega življenja in telesnost ljubezni kot pojavne oblike duhovne resnice. Njene pesmi so po eni strani hvalnice, po drugi strani pa izžarevajo tudi svojevrstno elegičnost. Pesnica se ne zadovolji s proslavljanjem svetlobe sveta, temveč sestopa tudi v sence, temò, temno globino. Poje z elegičnimi toni obarvane ode enkratni in neponovljivi vrednosti življenja, ki uteleša neizrekljivo Besedo in svetost, katere vidni del je Svet, nevidni pa Svetloba, zahvaljujoč kateri vidimo Svet in Vse, tudi sence.
Tako kot Erika Vouk tudi Miljana Cunta nadaljuje in na svoj način razvija impulze simbolistične poetike, ki je v slovenski poeziji nenavadno živa, precej bolj kot v drugih književnostih. Kljub vsem razlikam obstaja torej med njima tudi močan skupni imenovalec ̶ in to je simbolistična dediščina.
Druži ju še ena sorodnost: prevajanje. Pri obeh Prešernovih nagrajenkah sodi prevajanje v osrčje umetniškega procesa, zato z avtoricami in avtorji, ki jih prevajata, vzpostavljata tudi intenziven pesniški dialog. Eriki Vouk dolgujemo magistralni prevod drugega dela Goethejevega Fausta, Miljani Cunta pa občutene prevode začetnikov angleške moderne lirike Gerarda Manleyja Hopkinsa in Christine Rossetti, ene osrednjih pesnic ameriške poezije 20. stoletja Denise Levertov, italijanskih pesnic Alde Merini in Patrizie Cavalli ter drugih.
Prav iz ženskega načina čutenja in ženske kritike odtujenega in nasilnega patriarhalnega sveta prihajajo bistvene umetniške in kulturne pobude za prenovo vrednostnega sistema in novo, boljšo, bolj človečno družbo.
Obe pesnici visoko cenim in ju rad berem. Ob teh dveh Prešernovih nagradah pa ni mogoče spregledati, da rasteta iz izjemnih in inovativnih pesniških, literarnih in umetniških dosežkov, ki so jih slovenski in mednarodni kulturi v zadnjih desetletjih prispevale slovenske pesnice, pisateljice in umetnice drugih področij. Prav iz ženskega načina čutenja in ženske kritike odtujenega in nasilnega patriarhalnega sveta prihajajo bistvene umetniške in kulturne pobude za prenovo vrednostnega sistema in novo, boljšo, bolj človečno družbo.
Naj v tem kontekstu izrazim upanje, da bo Prešernova nagrada za življenjsko delo vrnjena tudi Svetlani Makarovič, pesnici in umetnici zgodovinskih zaslug.
Svojima pesniškima in prevajalskima kolegicama Eriki in Miljani čestitam iz srca,
Boris A.
___________________________________________________________________________________
Erika Vouk
GOSPA izpod borovca,
temnolasa,
ovita s slapom zgubanih tenčic,
škržati, ruj, razbeljena terasa,
med oljkami razdražen ples mušic.
Še vedno isti kamni,
zateptani,
nad morjem ista strma, prašna gaz,
še isti pljuski, zjedeni in slani.
Od kod ta tenki pramen sivih las?
(iz zbirke Opis slike, Litera, 2002)
Miljana Cunta
NEKAJ JIH JE
Nekaj jih je,
ki stojijo na robovih sveta,
ne vejo drug za drugega,
nihče ne ve
za njihov nevarni položaj.
Čeprav so na robovih sveta
in se pod njihovimi stopali
prhka zemlja sipa v nič,
ni sledu strahu
na njihovih obrazih.
Ko jih opazujemo
med vsakdanjimi opravili
(karkoli že morajo početi
z navidezno resnostjo),
so kot eden izmed nas,
premikajo predmete,
hranijo sebe in druge,
urejajo bivališča,
se ljubijo in
molijo,
le da je vse vselej kot v odmev
nečesa večjega in vrednejšega.
Sonce jih prve obsije,
dež jih najprej doseže,
vselej prvi prestrežejo
neurje,
nič se ne zgodi
brez njihovega blagoslova.
So med našimi prijatelji in znanci,
naključnimi mimoidočimi,
tihimi puščavniki,
nihče ne ve,
ne kdo ne kdaj in ne zakaj
stopi na rob sveta.
Velika radost ali velika bolečina,
včasih nič od tega,
le neprilagojenost
stvarem, kot so.
Šele ko kdo od njih za vedno izgine –
ko se tla pod nogami udrejo
ali se zgolj dopolni naloga –,
se zavemo nenavadne praznine
na mestu, kamor smo se lahko,
utrujeni in negotovi,
naslonili,
in občutka,
ko smo se v najčistejšem med zrcali
videli lepši in boljši ljudje.
(iz zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, Slovenska matica, 2023)