Četrtek, 13. aprila
Čemeren deževen dan, kot bi moral delati pokoro za prejšnji, v soncu okopan, kristalno svetal dan v družbi s prijatelji, ki smo se na izletu v Celje hedonistično vdajali sladkostim duhovne in zemeljske hrane. Popoldne ob šestih v Francoskem inštitutu pogovor Andraža Gombača s prevajalcem Alešem Bergerjem ob ponatisu Queneaujeve Cice v metroju, ki je pred kratkim izšla pri Beletrini.
Pozdravni nagovor direktorja centra M. Karla Cograda, pozdravni nagovor Mitje Čandra, med katerim me posebej pozdravi in izpostavi kot prevajalca iz francoske književnosti (s čimer si prislužim aplavz niti ne tako maloštevilnega občinstva) in za uvod začetni odlomek iz Mallove filmske adaptacije romana (s sijajnim Philippom Noiretom v vlogi Gabrijela). Sledi zanimiv in poučen pogovor o jezikovni inovativnosti, retorični igrivosti in fantazijski razpuščenosti (deloma pa tudi nravstveni subverzivnosti, ki se danes nemara kaže za še bolj kontestatorsko – zoper čedalje bolj prevladujoč diskurz politične in moralne korektnosti –, kot je bila pred koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja) Aleševega kongenialnega prevoda v takratnem slovenskem kulturnem prostoru.
Prijatelj malce nostalgično, malce šegavo obuja spomine na pobudo za prevod (pismo Jerneja Novaka iz vojašnice v Plevlji), na zadrege pri spopadanju s Queneaujevimi ludističnimi jezikovnimi izmišljijami, na plodne instruktivne pogovore (ob kozarcu piva) s prevajalskim kolegom Brankom Madžarevičem, na oporo v Kiševem srbskem prevodu Cice, omeni nekaj sočasnih afirmativnih kritik (Rapa Šuklje, Dim Rupel) ter se pokloni spominu na odrsko inscenacijo Zornove priredbe teksta, ki jo je na odru Mladinskega gledališča postavil Jurij Souček (ki je, mimogrede, z Mileno Morača prav tako navzoč pri pogovoru in še sam doda nekaj žlahtnih spominskih ocvirkov).
Mladi izpraševalec se je bil temeljito pripravil na pogovor, kar nekaj časa namreč posveti tudi Vajam v slogu in jih nekaj prav doživeto ter s pravšnjim odmerkom humorja prebere, kar prikliče odobravajoč nasmeh tudi na prevajalčeve ustne. Zavrtijo nam še odlomek iz gledališke predstave Cice v SNG Nova Gorica iz leta 2008 (v adaptaciji in režiji Marjana Bevka), potem dobi besedo avditorij. Vname se živahen pogovor okrog jezikovne subverzivnosti Queneaujevega besedila in njegove briljantne poslovenitve glede na zaostrujoče se normative, ki jih današnja politična korektnost vsiljuje (tudi) literarnemu jeziku; kar nas je starejših prevajalcev in urednikov (Aleš, Katarina Marinčič, Brane Madžarevič, Andrej Ilc in moja malenkost), se odločno postavimo v bran izvirnim besedilom, pa četudi se v očeh današnjih moralnih in politično ideoloških čistunov zdijo še tako neprimerna, žaljiva ali moralno-politično sporna, saj vsakršno »čiščenje« oziroma popravljanje literarnega besedja v skladu z današnjimi moralnimi, idejnimi in političnimi kriteriji pomeni nesramno ponarejanje in grob poseg v avtorske pravice pokojnih ali še živečih piscev.
Večer sklene sproščen pogovor ob kozarcu bordojca med protagonisti in poslušalci intrigantnega dialoga o stvareh jezika, literature, umetnosti. Zbrala se nas je kar čedna združbica prijateljev francoskega leposlovja (še zlasti, če je tako aromatično začinjeno z dišavami, zelišči in začimbami iz Queneaujeve kuhinje), tudi nekaj Aleševih zasebnih znancev in sorodnikov. Ob že omenjenih so prišli še Daša, Aleševa sestrična Maja Žel z možem Andrejem Noldo, pa Maja Kraigher in Aleš Brecelj in najbrž sem v množici še koga spregledal. Francoski državni budžet za kulturo je očitno bolj skopo odmerjen, po dveh skromnih buteljčicah vina zmanjka, oblečem si dežni plašč, vzamem v roke dežnik in jo skozi deževno nočno Ljubljano počasi mahnem proti domu. Bil je lep, prijazen večer, kot nalašč za jezikovne sladokusce, majčkeno pa tudi za nostalgične obujevalce spominov na čase, ko se je neko eminentno literarno delo lahko začelo s stavkom: Utkenektoksmrdi …
