Ciril Zlobec, starosta slovenske pesniške besede, je v soboto 4. julija dopolnil častitljivih 90 let. Njegovo skoraj stoletje dolgo življenje se je začelo v kraški vasici Ponikve, rodil se je kot najmlajši v družini z devetimi otroki. Želel je postati slikar. Kot deček je narisal portrete svojih domačih, jih razobesil po steni, a ker nihče od njih ni pokazal posebnega navdušenja, je portrete potrgal in si obljubil, da nikoli več ne bo odvisen od mnenja drugih. Deček, ki mu je mama že takrat brala Kosovela, se je odločil, da bo pesnik.Pri trinajstih je napisal prvo pesem, navdahnjeno z ljubeznijo, in 77 let za tem, ob njegovem jubileju, smo dobili novo Zlobčevo pesniško zbirko, ki jo je, kot pravi, po dveh pesniških zbirkah o smrti (Tiho romanje k zadnji pesmi in Biti človek) v celoti posvetil ljubezni.
Pesniška knjiga z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa prinaša 90 izbranih ljubezenskih pesmi. »Ni bilo lahko delo, a želel sem sestaviti pesniško zbirko, ki bi prikazovala mojo življenjsko zgodbo skozi fenomen ljubezni, kot ga razumem sam.« pove Ciril Zlobec, ki ni nikoli skrival, da je na svoje ustvarjalno delo ponosen in da to, kar počne že vse življenje, počne z veliko ljubeznijo in veseljem.
Uživati tudi, ko jočemo
Zlobčevo življenje – od izključitve iz semenišča, ker je pisal slovenske pesmi, do partizanstva in kasnejše politične kariere, med katero si ni nikoli dopustil vzeti pravice odločati po lastni vesti, do skrajno brezsmiselne smrti ljube hčerke Varje, nekaj let za njo pa je bolezni podlegel tudi njegov sin Jaša – je pomenilo stalen boj z iskanjem smisla. »Ni lahko živeti brez smisla. Četudi gre za lažni smisel, je lažje živeti kot živeti brez smisla. Če lažni smisel intenzivno živiš, tudi fikcija postane realnost.« je povedal na predvečer svojega jubileja v Konzorciju Mladinske knjige.
Bi zdržal vso bolečino, tudi bolečino »dvoedino«, če se ne bi rodil med kraškimi bori? Bi vzdržal življenjske reze ob smrtih najljubih, če se ne bi rodil tam in takrat, kjer je bilo prepovedano biti Slovenec in kjer je bil upor edina možnost za preživetje duše? »Moja mama je bila neizmerno verna. V družini sem imel tako rekoč mali samostan – sestra je bila nuna, brat kartuzijanec, stric duhovnik. Bili smo verna, a hkrati fanatično slovenska družina. Takrat so Kosovelove pesmi krožile naokoli po vaseh. Izšle so v Ljubljani, na Primorskem pa so bile slovenske pesmi prepovedane. Kosovelove pesmi so tako v rokopisu krožile naokoli in ljudje so jih prepisovali. In tako sem kot otrok, kot Primorec v poeziji videl element upornosti in človeškega dostojanstva. Prav, vi nas zatirate, hočete nam besedo vzeti! Ne, ne boste! Tako sem se vêdel že kot otrok, čeprav sem se tega zavedel šele kasneje. Moja mama je za razliko od drugih mam, ki so otrokom brale pravljice, meni brala Kosovela. Nekoč sem ji rekel: »Ampak, mama, jaz tega nič ne razumem.« Ona pa mi odgovori: »Saj jaz tudi nič ne razumem, ampak je pa tako neskončno lepo.« To je bila moja prva estetska vzgoja – vsakršna umetnost, pa naj ima še tako brutalno tematiko, mora imeti nek element estetike, da človek v njej tudi uživa. Tudi, ko joče.«
Vse te ljubezni
Svoj smisel je pesnik, pisatelj, urednik, politik in akademik Ciril Zlobec našel v ljubeznih, ki jih je doživel, v ljubeznih, ki so se resnično zgodile. »Vse moje pesmi so resnične. Pisal sem vedno le o tem, kar sem zares tudi sam občutil.« pravi poet ljubezni, ki je s svojo soprogo Veroniko združen v ljubezni in zakonu že skoraj sedemdeset let. Prav iz te ljubezni se je rodila ena najbolj poznanih Zlobčevih poetičnih sintagem: »ljubezen dvoedina«.
»S to sintagmo sem skušal prikazati bistvo tega, kako pojmujem poezijo. Na prvem mestu je zaljubljenost in mladost, ki je najbolj občutljiva za ekspanzijo čustev. To pomeni tudi hipno idealizacijo. Ljubezen edina – oba se strinjata s tem ciljem, da je njuna ljubezen edina. Malo celo iz nečimrnosti, da sta prav ona dva tista ‘pametnjakoviča’, ki sta zmožna ustvariti edino in največjo ljubezen vseh časov. V vsakdanjem življenju pa se prikrade tudi ljubezen dvoedina, kajti pri poskusu narediti edino in eno samo ljubezen se začne prebujati notranje tekmovanje v vsakem od partnerjev. Vsak od njiju je namreč intimno nagonsko prepričan, da je njegov pogled na ljubezen, na odnos med dvema bolj dodelan in bolj perspektiven kot partnerjev. S tem se začne poskus podrejanja in tudi boj za lastno osebnost. Eden od njiju lahko povsem izgubi samega sebe – ali postane podrejen ali pa gospodovalen … In prav v tem je potrebno poiskati ravnotežje. To pa je vsaj tako velika umetnost kot ljubezen sama. Jaz pravim, da gre pri pravi ljubezni, ki traja – kot pri nama z ženo že skoraj sto let (smeh), za neprestano igro oddaljevanja in približevanja. Ko si prepričan, da je vse čisto v redu, se nekaj zgodi in si rečeš – pa saj ta ljubezen sploh ni tako v redu. A ko se ta trenutek oddalji, te prav ta ljubezen spet potegne vase …«
Zbirka Ljubezen – čudež duše in telesa, ki je opremljena s 100 zračnimi podobami akademske slikarke Metke Krašovec, je obraz mnogoterosti ljubezni v Zlobčevi ljubezenski poeziji. Ciril Zlobec velja za enega redkih pesnikov v srednjeevropskem prostoru, ki ljubezen opeva v njenih številnih izrazih – od igrive mladostniške do erotične in edinstvene ljubezni do žene, od ljubezni očeta do (umrlih) otrok do ljubezni do življenja, ljubezni do prijateljev. Prav na slednjo se je na dogodku v Konzorciju nežno spomnil. S pogledom pri gospe Pavček, gospe Menart, pri hčeri Kajetana Koviča, Nini Kovič, pa tudi pri gospe Minatti je povedal:
»S spominsko nežnostjo bi se rad zahvalil vsem gospem mojih prijateljev. To prijateljstvo je med najbolj dragocenimi doživetji v mojem življenju. Poznavalci literature dobro vedo, da mi štirje nismo bili nikoli enaki v poeziji, ampak smo se pa krasno dopolnjevali in nikoli nismo bili nevoščljivi drug drugemu, prej obratno. In kar je čudež božji – Menart je študiral te stvari –, smo edini primer v širšem evropskem prostoru, ko so štirje prijatelji, ki so skupaj začeli, na koncu vsi postali člani akademske ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti.«
Zgodba o legendarni zbirki Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953, je tudi zgodba o nenavadnem prijateljstvu. »Včasih je zazvonil telefon. Na drugi strani me je pozdravil Tone (Pavček). Ja, kaj pa je, Tonček? sem ga vprašal. – Nič, nič, samo slišati sem te hotel.« Zaradi njihovega nastopa, ki je bil organiziran med dopoldansko in popoldansko delovno izmeno v tovarni, so zaustavili stroje; kot uglašen kvartet so namreč gostovali po vsej deželi, kjer so jih ljudje doživljali kot svoje pesnike. Z avtom Franceta Bevka, ki ga je ta dobil v dar od tedanje oblasti, so prečesali Slovenijo od vasi do vasi, mimogrede obiskali še katerega od Bevkovih številnih otrok in peli slovensko pesem v besedi poezije. Edinstveno sodelovanje, ki se danes nadaljuje s ponatisi, ki jih ne štejemo več, saj se zbirka Pesmi štirih neprestano ponatiskuje.
Trije od štirih so že odšli. Ciril Zlobec, najstarejši med njimi, pa je tu, da lahko pripoveduje: »Prav kmalu se mi je zgodilo, da sem postal neke vrste literarni pogrebnik; govoril sem na pogrebih Josipa Vidmarja, Bena Zupančiča in nekaterih drugih. Ko smo bili vsi štirje na enem od teh, mi Kovič pravi: Ti pa tako lepo govoriš, in čeprav si najstarejši, nas moraš vse preživeti, da nam boš lahko govoril na pogrebih.« Kajetanu Koviču je življenje to željo izpolnilo. »Imel sem to nesrečo v življenju, da sem najprej osirotel kot oče, izgubil sem najprej hčerko, potem sina, in vse tri najboljše prijatelje. Pa tudi nekaj drugih izjemnih prijateljev, ki bi zame naredili vse, predvsem v Italiji. Z odhodom slehernega od njih sem imel občutek, da je odšel tudi del mene, kot da je z vsako smrtjo prijatelja tudi mene manj … Hkrati pa me prežema velika hvaležnost, da mi je življenje dalo tako velika prijateljstva.«
Bolečina dvoedina in moja kratka večnost
Ob številnih smrtih, še najbolj ob smrti otrok, je ljubezen dvoedina postala tudi bolečina dvoedina. Ciril Zlobec pogostoma glasno pove, da bi ob smrti otrok znorel od bolečine, če ne bi imel poezije. »Literarni zgodovinar Boris Paternu me je ob izidu moje zbirke (op. Tiho romanje k zadnji pesmi) poklical in mi rekel nekaj, s čimer je zelo dobro opredelil mojo poezijo: Ne vem za pesnika, ki bi ga ljubezen tako utrudila in hkrati rešila. Prav ima – jaz sem se skozi poezijo dostikrat reševal. Takrat je bila poezija moja terapija. In s tem razkošje.« Zbirka Tiho romanje k zadnji pesmi je bila posvečena umrli Varji. Druga pesniška zbirka z naslovom Biti človek pa obuja dialog z umrlim sinom Jašo, prav tako pesnikom. »Iskal sem samotne kraje, tudi v gozdu, da sem se natulil, da sem to bolečino posvetil in da sta moja otroka, ki sta vsa še v meni, postala svetniški sin, svetniška hčerka. Zame kot agnostika sta to edina svetnika, ki ju brez pridržka priznavam, ju slavim in čutim v sebi.«
Ena od sintagem, ki jih neti Zlobčevo dolgo življenje, je tudi »moja kratka večnost«,hkrati tudi naslov njegove pesniške zbirke iz leta 1990. »Živim iz sebe in veliko sem razmišljal o tem, zakaj je ta pojem večnosti prisoten v toliko religijah. Od kod ta nagonski občutek večnosti v nas? Pomislil sem – kaj je merilo večnosti? Merilo je Bog, nima začetka nima konca … In zakaj človek tako rad pristaja na to večnost? Ker imamo nekaj božjega v sebi. Nihče med nami se ne spominja svojega rojstva, akta, ko je prišel iz materinega telesa jokajoč v ta svet, nihče se ne spominja svojega začetka. Kot nihče tudi ne more vedeti, kako je, ko si mrtev. Kot srčni bolnik sem občutil umiranje, ne pa smrti. V svojih občutenjih smo brez občutkov začetka in konca … Zato mislim, da je bil Bog ob tem, ko je Adama in Evo zaradi njunega greha izgnal iz raja in ju obsodil na smrtnost, prekrut, saj v njiju ob tem ni zatrl občutka večnosti. Tudi sam občutim to večnost, mojo kratko večnost.«
Še preden je Ciril Zlobec dopolnil 90 let, sem ga vprašala, ali meni, da človek lahko živi predolgo. »Da. In jaz se tega najbolj bojim. Meni je življenje veliko dalo, moram priznati, a tudi vse vzelo … Toda od vsega sem se vedno najbolj bal, in se še bojim, da bi zapadel v obdobje ustvarjalne tišine, ki jo jaz imenujem praznina. Mislim, da je za ustvarjalca najhujša smrt ta, ko živ doživlja svojo literarno smrt in se čuti praznega. Ko sem imel težave s srčno aritmijo in sem padel v nezavest, sem pomisli, da če pa zdaj umrem, ni pa to nič hudega. Zvečer sem še pisal, zdaj pa … A ni to lep prehod? Seveda se kasneje zaveš, da ti golo življenje pomeni toliko, kot si nikoli ne bi mislil, da ti pomeni.« In še: »Rad bi živel dolgo, a ne umrl kot starec, sem nekoč zapisal. Polovica tega se mi je že izpolnila – dolgo živim, a tisti drugi polovici se ne morem izogniti (smeh).«