V ponedeljek, 22. februarja, je 32-letni Navid Ašraf v jugovzhodnem predelu Aten iskal odprto trgovino, da bi opravil hiter nakup. Bil je dela prost dan in njegova pot je po pričakovanju trajala dlje kot ponavadi.
Pakistanski rojaki so ga zaman čakali s toplim kosilom. Navid Ašraf se nikoli ni vrnil.
»Kupi sprite, kokakolo pije samo eden!« mu naroči brat Asif in pokaže ravne bele zobe. Tudi sam se nasmehne ter si obleče temno modro jakno. Kapo odvrže. Presodi, da je ne bo potreboval, saj se bo hitro vrnil.
»Če je samo eden, je to že dovolj dober razlog, da jo kupim,« mu odvrne mlajši brat. Tako se šalita že celo otroštvo. Vedno je bil eden ljubitelj temne in drugi svetle pijače. Ko sta še živela v domačem Islamabadu, sta morala prepričevati dve mlajši sestri in brata, da sta jih pridobila na svojo stran. Mama jima je vedno dala denar samo za eno vrsto pijače ter želela, da kupita tisto, ki si ji bo želela večina. Asif je sestrici prepričeval, da je sprite bolj sladka in sveža pijača. Navid pa najmlajšega brata, da bo, če bo pil kokakolo, postal velik in močan, sestric mu nikoli ni uspelo prepričati. Doma so zato pogosto pili sprite.
Odtegnil se je od vonja svežega karija, ki se je valil iz vročega kotla, ter zapustil veselo pakistansko družbo. Stopil je na hodnik in zaprl temno kletno stanovanje, kjer biva s štirimi sotrpini.
»Vzemi moje kolo, da boš hitreje nazaj!« je zakričal za njim Asif.
Zunaj je mrzlo, vendar je hladno tudi v stanovanju. Vsi stanovalci stanovanjskega bloka nimajo za gretje, zato centralnega ogrevanja letos ne vključujejo. Vključili ga niso niti lani niti predlani. To ga ne moti in težkega priseljenskega življenja se je hitro navadil. Njegove žuljaste roke se oprimejo bratovega kolesa. S slokimi nogami, prepletenimi z debelimi žilami, pritiska na pedale. Njegovo telo je izmučeno. Delo na svežem zraku ob ptičjem petju ga ne pomlaja in domov prihaja vsak dan utrujen z bolečino v križu. Obrezuje drevesa, grmičevje ter zelenje na grških vrtovih, sadovnjakih in parkih.
Danes je prost dan, ponedeljek. V Grčiji mu pravijo čisti ponedeljek. Družine so se zbrale ob mizi in danes se za najbolj vestne začne prvi dan brezmesnega postenja. Njegova družba ima drugačne načrte in v kotlu se že kopa piščanec v rumenooranžni omaki. Sline se mu pocedijo, ko pomisli na to in na pedale potiska še hitreje.
Vozi se po aveniji Lagonisju. Prva trgovina, ob kateri se ustavi in katere lastnik je gospod Jorgos, je zaprta. Seveda, Jorgos zdaj ob družinskem kosilu že nagiba tsipuro. Misel na to ga nasmeje, ker dobrosrčnega trgovca dobro pozna in jutri se bosta spet šalila na račun starčeve strasti do srebrnega grškega žganja.
Nadaljuje svojo pot. Hitro pritiska na pedala, da požene kri po žilah in segreje šibko upognjeno telo. Cesta je prazna. Kmalu se spet ustavi. Pogleda nasproti preko ploščadi. Ne vidi natančno, če je trgovina, katere lastnica je sedemdesetletna gospa, odprta. V njej pogosto dela njena mlajša hči, ki je po Grkinji podedovala predvsem hruškasto postavo in okrogel obraz, ki se nikoli ne nasmeji. Ustavi se in iz ceste na razdalji dvesto metrov, skuša prebrati ali je na vratih napis odprto ali zaprto.
Za sabo zasliši zvok avtomobilske hupe. Ozre se: srebrni Smart in v njem par. Voznik je moški. Ploščad obkroža majhna cesta, na kateri je dovoljena hitrost 30 km/h. Na ploščadi so ob drugih dneh mamice z vozički, sprehajalci s psi in osamljeni starci. Danes sta ploščad in cesta prazni. Kolesar tako ne more motiti nikogar. On še vedno napenja oči in skuša razbrati znak na trgovini. Če je namreč zaprto, se bo izognil dvigovanju kolesa, vožnji preko ploščadi ter bo šel do naslednje trgovine, ki je v drugi smeri. Tam bo gotovo odprto.
»Kaj zijaš!? Izgini iz ceste, Pakistanec!« zakriči moški iz avtomobila.
Takšne vrste retorike je vajen. Sliši jo v službi, čakajoč avtobus, na metroju, hodeč po ulici in ko sedi na umirjeni kavi. Vidi jo na obrazih ljudi, čuti jo v njihovih pogledih in v njihovi barvi glasu. Ksenofobija in rasizem sta nekaj, česar se je navadil. Ne pritožuje se. S svojimi prijatelji ali bratom se o tem nikoli ne pogovarja. Poglede skuša spregledati, prezirljivosti prezreti in besede požreti. Vse te vtise zbira v veliko kepo in ko je prevelika ter zaradi njene teže ne more več dihati, jo odvrže v smetnjak. Noče se upirati. Naučil se je biti poslušen, pozoren in uslužen. Grki ga plačujejo in mu nudijo možnost, da lahko dostojno živi. Po steklenico kokakole zdaj lahko gre, ne da bi mu bilo o tem treba prepričevati sorojence. Ima svoj denar. Živi lahko samostojno in vsak mesec lahko z Alijem dvesto evrov pošljeta domačim.
»Obvozi me, saj imaš dovolj prostora,« odvrne moškemu, ki srepeče gleda iz avtomobila. Spustil je šipo. Toliko besa zbranega na enem obrazu še ni videl. Podoba moškega, ki postaja rdeč v lica, ga straši.
»Kaj si rekel, prekleti umazanec!?« zakriči zalita rdeča žoga. Čelo se mu poti, slina se mu nabira v ustih in debeli prsti so se oprijeli volana.
»Pusti na miru človeka in pelji naprej. Prav ima, dovolj prostora imaš,« se zdaj oglasi ženska ob njem. Oči poskočijo iz jamic, žilice popokajo in vrat nabrekne.
»Zapri gofljo! Kaj pa ti veš?!« odvrne, odpre vrata in hitro stopi do majhnega prtljažnika. »Ti bom že pokazal, ti smrdljivi pizdun!«
Hitrega prizora, ki se bo kmalu odvil, ne more niti dojeti. Želel si je samo kupiti dve steklenici peneče se brezalkoholne pijače. Nič drugega. Želel si je samo najti odprto prodajalno. Vozil se je in iskal, ustavil se je, da bi se prepričal. Prizor, ki se bo odvil pred njim, se je do sedaj dogajal drugim. O tem je slišal, se pogovarjal z rojaki in se zaradi njih skrival pred nočnimi atenskimi ulicami.
»Ti se boš zgovarjal, jebeni Pakistanec!« reče pošast, stopi do njega, ga prime za jakno ter ga začne tolči po glavi z železno palico, ki jo je očitno skrivala v prtljažniku majhnega avtomobila.
Ničesar ne reče. Nima sploh časa pojasniti. Kolo spusti, stopi korak nazaj, vendar ga pošast že zagrabi za zguljeno modro jakno. Prvi udarec zaboli, železo se odbije od temno rjavih las. Sledi še eden in še eden. Ničesar več ne čuti. Zadoni, kot da nosi ogromen zvonec na ramenih, bolečina otrpne njegove čute. Pade na hladni pločnik in z glavo še enkrat udari ob betonska tla. Vidi črnino in iz oddaljenosti zasliši ženske krike. Rdeča topla tekočina je pokukala iz njegove glave in teče po čelu. Zasliši avto, kako hitro spelje, in spet ženske krike, vendar ne razloči besed. Glava je težka in je okamenela. Oddaja zvoke, ki jih ne more slišati.
Do njega priteče panični glas. Sprašuje in histerično kriči. Njene besede plešejo. On vidi samo pošast, vidi njene krvoločne oči, sliši njegove kletvice in njegove grožnje: »Pofukal te bom!«
Navid Ašraf se je s težkimi poškodbami glave, modricami ter pretresom možganov zbudil v bolnišnici Vulas v južnem predelu Aten. Očividka je zabeležila napadalčevo registrsko tablico ter poklicala policijo. Primer je poleg standardne policijske preiskave prevzel oddelek za rasistične napade.
Samo v februarju je grška policija obravnavala šest napadov, ki so imeli vsi znake ksenofobnih in rasističnih motivov. Od tega so bile tri žrtve ženske. Storilci (vsi grški državljani) so bili v večini primerov prijeti.
Zgodbe priseljenskih modric ne dosežejo večine grških medijev in javnosti. Postale so tako vsakdanje, da ne posedujejo več nobenega potenciala, ki bi javnost še lahko zanimal. Ne šokirajo, zato se ne prodajajo, storilci niso etiketirani kot zločinci in njihova dejanja niso označena kot nesprejemljiva.
Grško družbo zajema dolgočasje od prenasičenega nasilja in rasistične retorike. Njeni odgovori so apatija, vase-orientiranost in ignoranca. Ter tišina.
