Prizorišče romana Tok-Tok v Sovjem dolu je naslovni Sovji dol, ki ni drugega kot opuščena železarna, kjer živijo tri ženske (in ena huda koza), in je hkrati tudi veliko igrišče na prostem petim otrokom. Človek bi pomislil, da je na zapuščenem, zaraščenem območju dovolj prostora za vse, a ženske, ki namenoma vzbujajo vtis zanemarjenih pijandur, sklenejo, da se morajo znebiti otrok, bližnji gostilničar pa se odloči, da se je treba znebiti žensk. Ha, pa imamo nemudoma na vidiku zaplet in kar nekaj vprašanj, ki ves čas poganjajo zgodbo naprej. Za začetek: zakaj ženske skrbno vzdržujejo lažni videz brezdomstva in zanemarjenosti, zakaj živijo v enem od nekdanjih objektov železarne, zakaj jih motijo otroci …?
Skrivnostne neznanke za svoje namene potrebujejo tatrmana, strašilo, ki naj bi otroke pregnalo; najdejo ga v Tesinem nekdanjem kolegu s faksa, nekdanjem rokoborcu impozantnih proporcev, zdaj pa pisatelju otroških knjig. Tesa, ena izmed trojice, ki je (bila) ljubezen njegovega življenja, gre v akcijo in ga pripelje v njihovo gnezdo (namig: beseda ni rabljena naključno), kjer se obveže, da bo njihov pomočnik po imenu Goli Bara. Možakar se znajde na čudnem kraju v čudni druščini in je priča sila nenavadnim pogovorom med mlajšima ženskama in eno staro, ki sliši na ime Tok-Tok, s čimer ima veliko opraviti palica, s katero tok-tok udarja po tleh, sploh kadar želi zapečatiti kak dogovor.
Skrivnostne neznanke za svoje namene potrebujejo tatrmana, strašilo, ki naj bi otroke pregnalo.
Bralcu, ki je sprva enako neveden kot Goli Bara, se skrivnosti postopoma razkrivajo; izkaže se, da so ženske raziskovalke, prizadevajo si raziskati in obvarovati edinstven biotop, ki je nastal na območju nekdanje tovarne in je izjemna zakladnica, iz katere ženske zanima še prav posebej en zaklad. Ker bi otroci lahko ogrozili njihovo misijo, morajo stran. Na drugi strani si tudi gostilničar gostilne Pr’ Koncu omisli pomočnika, ki naj bi mu pomagal znebiti se nepovabljenih »sosed«. Za to nalogo izbere malega tatu, samooklicanega trgovca s starim železom, Bakrenega Detla, ki naj bi za začetek na svojo stran zvabil Golega Baro. Detel je odličen, nadarjen pripovedovalec zgodb (ko Tok-Tok to dejstvo omeni Golemu Bari, preberemo: »To me je zbodlo. Nobenemu pisatelju ni všeč, kadar osebe, ki jih ima zelo rad, hvalijo njegove poklicne kolege.«), a različne okoliščine pogosto razume in interpretira po svoje. Njegov lik po eni strani ponazarja moč zgodb, po drugi pa se ob njem pokaže, da tisti, ki vedo nekaj več, lahko tudi v povsem domišljijsko zasukanih zgodbah najdejo zrna resnice, ali povedano drugače, karseda uporabne podatke.
Avtor nam že na prvih straneh pove, da bo to zgodba, v kateri bo veliko govora o pametnih in neumnih očeh, čemur bi nemara lahko dodali tudi pametna in neumna ušesa.
Zgodba o železarskem kralju Prosu, ki naj bi prihajal čez »mostove v onostranstvo« kot duh, trojici žensk denimo postreže z odličnimi namigi, kje bodo našle to, kar iščejo po vsem svetu. Sicer pa nam avtor že na prvih straneh pove, da bo to zgodba, v kateri bo veliko govora o pametnih in neumnih očeh, čemur bi nemara lahko dodali tudi pametna in neumna ušesa. S svojimi odkritji ženske počasi počasi seznanjajo tudi Golega Baro, ob čemer mu starosta raziskovalk, častitljiva Tok-Tok, preda tudi kakšno življenjsko morost, denimo o tem, da čudeže lahko opaziš, če imaš dobre oči in ne buljiš ves dan v begajoče piksle.
Glavnino romana poganjajo odnosi med liki in skrivnostnost, a avtor poskrbi tudi za napete vložke, denimo v obliki nočnega spopada.
Avtor vsebino romana podaja s pomočjo prvoosebnega pripovedovalca, ki je sam Goli Bara, torej pisatelj, večkrat se tudi obrne k bralcem in jih nagovori, denimo takole: »Otroci, ste že kdaj … Oprostite mi za ta nagovor, dragi najstniki in odrasli. Vzemite ga kot izraz velikega spoštovanja. Ne najdem imenitnejšega.« Tako kot lik pisatelja je bil nekoč rokoborec tudi nemški avtor s pestrim naborom poklicev. Z njim se v slovenščini srečujemo drugič; brali smo lahko že Henrikin strešni vrt, v katerem bomo našli nekaj enakih tem oziroma poudarkov kot v pričujočem romanu – pomen (ohranitve) narave, sobivanje, svoboda ipd. Zelo posrečeno gradi in razvija odnos med tatrmanom in otroki, z veliko občutka pa prikaže tudi preprosto lepoto in nepotvorjenost otroškega sveta, morda celo najlepše z opisom rituala uspavanja Bobike (najmlajše deklice, ostali so najstniki) in domišljijskimi igrami, ki se jim vmes predajajo starejši. V zvezi z Bakrenim Detlom sem že omenila moč zgodb – prav od njega eden izmed otrok, Konrad, sliši, da naj bi bil tatrman zaostal v razvoju (takšno vlogo mora namreč igrati po nareku Tok-Tok) in da ga imajo ženske za sužnja, kar se otrok zelo dotakne in mu želijo po najboljših močeh pomagati, čemur sledi nekaj prisrčno zabavnih prizorov.
Glavnino romana torej poganjajo odnosi med liki in skrivnostnost, a avtor poskrbi tudi za napete vložke, denimo v obliki nočnega spopada, ko gostilničar nad ženske pošlje najete pretepače ali ko eno od deklet, Miranda, razkrinka Golega Baro kot pisatelja, kar pomeni, da je vse zlagano! A kaj to »vse« pravzaprav sploh je? Zdaj si to vprašanje zastavi tudi dekle, in vsi skupaj smo še malo bližje odgovoru. Odgovoru, ki ga seveda tu ne boste našli, za dodatno zagonetko vam lahko postrežem le še z enim vprašanjem – kaj so sanje vsakega otroka, a bi lahko bile tudi sanje manj plemenitih odraslih? Roman Tok-Tok v Sovjem dolu je kratkočasna, zanimivo zastavljena zgodba, ki stopa po robu med resničnostjo in čudežnostjo, hkrati pa je še precej več, med drugim knjiga, ki aktivno in unikatno preizprašuje večplastno naravo in poslanstvo znanosti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.