Nedavno je pri Beletrini izšel nov prevod Jungovega dela Razvoj osebnosti. Čeprav zbrani teksti segajo v obdobje od 1915 do 1945 in štejejo nekaj čez 200 strani, ti ves čas ohranjajo bralčevo pozornost s svojo, tudi današnjo svežino, aktualnostjo, nekonformnostjo prepričanj in provokativnostjo.
Za filozofinjo, ki se ukvarja s filozofijo ljubezni, med pomembne koncepte sodi tudi Freudov koncept transferne ljubezni. Zanj je značilno, da odrasla ljubezen temelji na starševski matrici in otroški seksualnosti. Po psihoanalizi osnovnega modela ljubezni tako ne smemo iskati v odnosu med moškim in žensko, ampak v odnosu med materjo in otrokom, kajti samo to je ljubezen za vse čase. Ta prvi odnos služi kot neke vrste matrica za vse kasnejše človekove odrasle odnose, ki jo bodo ljudje poskušali z modifikacijami bodisi ponoviti bodisi zavrniti – kar se po Freudu imenuje transfer. Do slednjega je prišel, ker so se pacientke zaljubljale vanj, a Freud v tem ni prepoznal aktualnega razmerja med njim in pacientko, ampak »/…/ ta zaljubljenost sestoji iz novih izdaj starih in ponavljanja infantilnih reakcij« (Freud, 1995: 61). Ob takšni ugotovitvi je Freud transferni ljubezni najprej pripisal značilnost narcizma kot tistega, s katerim povemo, da ljubimo tisto, kar poznamo, kasneje pa je k temu dodal dimenziji erosa in tanatosa. Na ta način je ljubezen poskušal razumeti tudi kot ponavljanje, ki ga proizvaja nezavedno. In kakšna naj bi bila po njegovem matrica tega prvega odnosa? Prvi odnos med materjo in otrokom opredeljujejo naslednje značilnosti: a) totalnost in ekskluzivnost (enotnost matere in otroka), b) ta odnos ne bo preživel (neizogibno se bo končal) in s tem povzročil grenko izgubo, na osnovi katere bo vzniknila želja po ljubezni in c) potreba po moči. Ta malo daljši odlomek sem navedla zato, da bi si lažje predstavljali razliko, ki jo vzpostavi Jung do Freudovega pojmovanja otroške seksualnosti in ljubezni. Jung, ki se opredeli za biološko usmerjenega analitičnega psihologa, namreč trdi, da ima otroška seksualnost zgolj nastavke za bodočo, odraslo seksualnost in ljubezen ter ni enakovredna odrasli seksualnosti, zato je otroška seksualnost polivalentna in ne perverzna polimorfna zasnova, kakor meni Freud[1] (2021: 8). Po Jungu ima seksualni interes pri otroku vzročno vlogo za razvijanje otrokovega mišljenja in ostalih duševnih funkcij, kot je domišljija, in ni neposredno usmerjeno k seksualnemu cilju oz. zadovoljitvi. »Miselni funkciji gre priznati poseben princip, ki se samo v polivalentni infantilni zasnovi zliva z začetki spolnosti. Podvreči mišljenje enostranskemu seksualizmu pomeni predrzno početje, ki je v nasprotju s temeljnim dejstvom človeške psihologije.« (ibid.: 40) Zato je za Junga otroke škodljivo vzgajati po Freudovi tezi, da so odnosi med starši in otroki po naravi seksualni. Prav tako meni, da ima lahko prezgodnjo pojasnjevanje seksualnih vprašanj škodljiv vpliv na otrokov odnos do staršev (ibid.: 82).
In kaj Jung pove o ljubezni in zakonskem odnosu? Zakonska zveza je sestavljena iz objektivnih (socialnih in pravnih) in subjektivnih (psihičnih) značilnosti. Ko govorimo o psihološkem odnosu, v ljubezenskem odnosu vselej predpostavimo zavest, saj le zavest omogoča zavedanje samega sebe in razlikovanje od drugega. Torej do odnosa lahko pride le tam, kjer obstaja razlikovanje, nezavednost pa pomeni nerazlikovanost. Zavest z odraščanjem vznika in se razvija iz nezavednega ter se prvič pojavi med tretjim in petim letom starosti, ko otrok začne govoriti »jaz«[2]. In ko se mladi ljudje poročajo, je v njihovem življenju prisotno še nekaj pomembnih nezavednih vsebin, zato mlad človek ne pozna vseh motivov za izbiro ljubezenskega in zakonskega partnerja. In manj, ko sta partnerja ozaveščena, bolj sta si podobna, bolj je njuno izbira zakonskega partnerja uravnavala prisila izbire podobnika njunih staršev. In manj ko sta ozaveščena, bolj je njun odnos vračanje v otroštvo in izpolnitev zakonske zveze na ravni ohranjanja biološke vrste, kar slej kot prej pripelje do nezadovoljstva (ibid.: 208–210). A ker so partnerji tudi starši, Jung meni, da je pomembno, da starši odkrito spregovorijo o svojih zakonskih in ljubezenskih težavah (npr. da se ne ljubijo več, da se ne razumejo, da se želijo ločiti), ne pa da o njih molčijo,[3] saj to negativno vpliva na otroka, zaradi česar lahko ta razvije nevrozo (ibid.: 137). V tem smislu je Jung podoben Freudu, ko trdi, da je pri mladih zakoncih izvor ljubezni v starševski matrici, a tisto, v čemer se razlikuje, je ravno samo-spoznanje in odcepitev od te matrice kot izhod iz zakonske krize, ki se ponavadi zgodi šele v zrelih letih. Kajti ko človek dozori in izpolni biološko poslanstvo nadaljevanje vrste ter opazuje svoje življenje retrogradno, si zastavlja pomembna vprašanja o sebi, svojih željah in nadaljnjih ciljih (takrat se šele ozavešča o samem sebi in svojih prvotnih, nezavednih motivacijah). Nezavedne motivacije so pogosto arhetipske predstave ženske in moškega, ki pomenijo izkušnje linije prednikov z ženskami oz. z moškimi. Ker je ta podoba nezavedna, se projicira v partnerja in se imenuje strastna zaljubljenost. To arhetipsko prapodobo ženske Jung imenuje animus (razmišljujoči odnos do moškega), moškega pa anima (čustveno-erotični odnos do ženske) in prav zaradi moške projekcije anime na žensko in ženske projekcije animus na moškega pride do zmote in nerazumevanja enega o drugem. Po Jungu se morata zakonca torej zavedati teh arhetipskih, nezavednih predstav drug o drugem, če želita najti izhod iz krize zakonskega odnosa. Šele, ko se moški/mož in ženska/žena tega osvobodita z zavedanjem, da je gotovost le v njiju samem in da odgovor lahko najdeta v ustrezni raznolikosti oz. spodbujanju njune individualnosti, ne pa nezavedne nerazlikovanosti in prenatalne enotnosti, lahko razvijeta zadovoljiv ljubezenski in zakonski odnos. V tem smislu Jung skrene s Freudove »infantilne« predloge ljubezni in zagovarja enotnost zavestne individualnosti in razlikovanosti. K temu naj dodamo še, da Jung omeni tudi, da individualnost ne pomeni polovic, ki se iščeta zato, da bi postali celota, kar namiguje na zanikanje Aristofanove teze o polovičkah iz Platonovega Simpozija. Še več, ozaveščena individualnost in raznolikost pomenita tudi, da sta zakonska partnerja (vsaj do neke mere) postala osebnosti.
O pomenu razvoja osebnosti Jung pove, da jo imajo vzgojitelji, učitelji ter izobraževalci-politiki polna usta in da se to postavlja kot ena od zapovedi vzgoje in izobraževanja otrok, vendar pa je oblikovanje osebnosti veliko bolj kompleksna naloga, kot si predstavljamo, zato je takšna naloga kvečjemu za starše in vzgojitelje, ne pa za otroke. Kaj je osebnost in kako se izoblikuje? V filozofiji so se denimo Platon, Aristotel in Kant ukvarjali z vzgojo človeka kot resnicoljubnega, pravičnega in dobrega. Platon je trdil, da tisti, ki spozna vrhovno idejo Resničnega, dela tudi dobro. Za Aristotela pa npr. zgolj vednost o nečem, še ne pomeni, da bo človek avtomatično deloval v skladu s to vednostjo, zato je vso pozornost posvetil dejanjem, predvsem vprašanju, kako je treba dejanja opravljati, da bodo dobra, pri čemer moramo upoštevati merilo »srednje mere«. Kant je na drugi strani trdil, da smo avtonomni (svobodni), le kolikor svoja dejanja namerno podredimo univerzalnim zapovedim moralnega zakona, ki veljajo za vse ljudi (kolikor delujemo le na podlagi lastnih, trenutnih želja, smo nemoralni in nesvobodni). Jung se ne ukvarja s spoznanjem (ontologijo) in to navezuje na moralnost in etiko, čeprav je jasno, da razvoj osebnosti nedvomno povezuje z moralnim. Jung navaja tri razloge, ki botrujejo nastanku osebnosti: prva je stiska oz. velika življenjska preizkušnja, ki nas oblikuje; temu sledi moralna odločitev na podlagi, katere se oblikujemo, in tretje, najpomembnejše, določenost za nas najboljšo pot, ki je samo naša predstava tega, kaj in kako želimo živeti, ne oziraje se na druge in na družbene dogovore ter običaje, zato nas to tudi osami in loči od množice in kolektivnega. Ko se človek razvije v osebnost, to pomeni zvestobo lastnemu zakonu, svoji poti in lastni predstavi, pri tem pa je temeljno zaupanje samemu sebi in vztrajanje v svoji drži. Jung pravi, da večina ljudi podleže konvencijam in ostane znotraj nepregledne množice kolektivne »nerazlikovanosti«, le redki dosežejo ustvarjalno življenje onstran tega. Primeri osebnosti, ki jih navede, sta Jezus in Buda kot princip, kot proces pa poda pojem tao. »Neodkrita pot v nas je kot tisto psihično živo, ki ga klasična kitajska filozofija imenuje »tao« in primerja s tokom vode, ki neizprosno teče proti svojemu cilju. Biti v tau pomeni dokončanje, celoto, izpolnjeno določnost, začetek in cilj in popolno udejanjanje vsem stvarem prirojenega bivanjskega smisla. Osebnost je tao«. (ibid.: 204) Na ta način Jung pove, da je vzgajanje v osebnost vseživljenjski in nikoli dokončan proces in da se šele z dejanji razkrije, kdo smo, kar vsekakor ni primerna naloga za otroke. Pri tem lahko analitična psihologija ponudi vpogled v to, kaj pojmujemo kot osebnost in kako nastane.
A kaj je pravzaprav analitična psihologija? Ob branju tega dela knjige sem se kot praktična filozofinja (o čemer sem podrobno pisala v aprilskem članku) večkrat zalotila, kako pritrjujem Jungovim stališčem. Kakor že rečeno, se ima Jung za biološko usmerjenega analitičnega psihologa, kar pomeni, da tudi psihične/duševne pojave dojema iz zornega kota biologije, pri čemer je delo analitičnega psihologa opazovanje človekove psihe. A ker gre za proučevanje psihe s psiho, se tudi psiholog nemalokrat sooča z lastnimi omejitvami, zlasti predsodki, pristranskostmi, stereotipi, napačnimi sodbami, zato mora biti analitičen psiholog še posebej pozoren na svoje misli, prepričanja in sodbe. Psiha/duša po eni strani deluje zavestno, sami s svojo voljo oblikujemo in ustvarjamo naše misli, dejanja, čustvovanja, hkrati pa je duševno ne le nekaj subjektivnega, ampak tudi objektivnega, na kar nimamo vpliva. Slednje nam sporočajo sanje, ki so naše nezavedno in za katere lahko trdimo, da jih človek ni zavestno ustvaril, hotel ali želel. A to ne velja le za sanje, ampak tudi domisleke (ko rečemo, da nam nekaj pade na pamet ali do smo se nečesa domislili, to pomeni, da se je v nas nekaj porodilo, oblikovalo samodejno). Psiha je tako po Jungu sestavljena delno iz podedovanih karakternih značilnosti in delno iz nezavedno pridobljenih vtisov in njihovih posledic in je v odnosu do zavesti transcendentna in predobstoječa. Kako pa nastane iz nezavednega zavedno (v otroštvu iz nezavednega nastane zavest) oz. kaj sta zavest ter nezavedno? Jung ponudi dve možnosti nastanka zavesti iz nezavednega (pri otroku): eden je trenutek povečane čustvene napetosti, drugi pa je kontemplativno stanje, v katerem se predstave gibljejo kot sanjske slike. Nenadoma se med dvema domnevno nepovezanima in oddaljenima predstavama pojavi asociacija, s katero se sprosti latentna napetost in dobimo neke vrste preblisk. Mnogi, vendar ne vsi, najzgodnejši spomini ohranijo sledove takih nenadnih prebliskov. In vse, kar človek pozabi ali tisto od česar odvrne pozornost, dokler ni pozabljeno, postane nezavedno. Obstaja običajno pozabljanje, ko vsebine zavesti niso več pomembne, obstajajo pa vsebine zavesti, ki jih jaz zavestno pozabi oz. potlači zaradi njihovih bolečih doživetij in neprijetnih občutij. Gre za zavestni odpor proti neprijetnim izkušnjam, doživetjem, dogodkom – ti so ponavadi vzrok nevroz. Jung nezavedno deli na tri dele: osebnostno (to so spomini, vtisi, kompleksi, potlačitve, ki so večinoma osebnostnega izvora in se gibljejo v območju družine in družbe), kolektivno (ki je posledica bioloških značilnosti naših možganov, ki si jih delimo z ostalimi ljudmi in celo z vsemi sesalci. Naša individualna zavest je nadgradnja kolektivnega nezavednega) in mitično (v sanjah je občasno opaziti tudi mitološke oz. arhetipske ustreznike, ki spadajo v kolektivno nezavedno) (ibid.: 126–130).
In kaj je glavni namen analitične psihologije? Praktičen – pomagati. A za razliko od psihoanalitskega dogmatizma, ki vedno pristopa v okviru Freudove teorije, Jung pravi, da ker vsak »posameznik tvori novo in edinstveno kombinacijo duševnih elementov, mora tudi raziskovanje duševnosti posameznika začeti na novo, kajti vsak primer je individualen in ni izpeljiv iz katerekoli splošne in predložene formule.« (ibid.: 102) Kajti če bi individualno psiho razlagali na podlagi vnaprejšnjih prepričanj, bi zgrešili njen smisel. Na to so ga navedle zlasti izkušnje, saj je večkrat naletel na primere nerazrešenih konfliktov, torej neuspešne terapije, prav zato, ker je želel psiholog doseči razumevanje na podlagi vnaprejšnjih teorij, ne da bi se poglobil v posamezni primer. A še bolj kot to je naloga analitičnega psihologa, da pacient sam odkrije in si prizna resnico o sebi. »Razen tega se z zdravnikovo večvednostjo in vnaprejšnjim poznavanjem problema spodkopava duhovna neodvisnost pacienta, najbolj dragocena dobrina, ki se je v nobenem primeru ne sme okrniti. Pri tem resnično ni mogoče biti dovolj skrben, ker imajo ljudje nevarno nagnjenje k temu, da bi se znebili samih sebe.« (ibid.: 103) Jung Freudu sicer priznava odkritje metode za proučevanje nezavednega prek sanj pri duševnih bolnikih, ne strinja pa se z njegovimi posplošitvami na celotno populacijo, še zlasti ne za normalne ljudi. To je podobno stališče, kot je ustanovitelj filozofskega svetovanja Gerd Achenbach dejal, da se filozofski svetovalci: »… borijo proti temu, da bi njihova orodja uporabljali za točno določene – vedno ene in iste – cilje, namene tako kot psihoterapija, ki ljudi obravnava kot normalne ali nenormalne in nato skuša vse nenormalne spraviti na pot normalnosti z vedno istimi metodami.« (Achenbach, 1995: 74)In kako poteka obravnava pacienta? Obstajajo štiri najpomembnejše metode za raziskovanje nezavednega:
a) prva in najpreprostejša je asociacijska metoda (njeno načelo je iskanje najpomembnejših kompleksov, ki se kažejo z motnjami v asociacijskem govoru pacienta);
b) analiza simptomov, ki pa je bila opuščena, saj je imela vrednost le s t. i. histeričnimi pacienti;
c) anamnestična analiza (ki je skrben zapis zgodovine nevroze od njenih začetkov dalje in ki se ga naredi na osnovi tega, kar pove sam pacient, hkrati pa psiholog poda tudi kakšen namig, postavi vprašanje, občasno ponudi razlago in povezavo pacientu nepoznanih vsebin. Gre za zavedne vsebine, ki se jih spomni pacient, kar pomeni, da anamnestična analiza omogoči pacientu, da se usposobi za razumevanje glavnih dejavnikov svoje nevroze, ki izvirajo iz nezavednega in kar mu omogoči spremembo stališča ter s tem razrešitev konflikta, dileme, problema);
d) analiza nezavednega (po zaključku anamnestične analize analitični psiholog naredi poročilo. Analiza nezavednega oz. sanj se začne, ker do razrešitev konflikta ni prišlo prek zavestnih podatkov. A za primerno razlago sanj mora psiholog dobro poznati tudi pacientovo zavestno stališče in z razlago se mora strinjati tudi pacient, sicer je razlaga sanj neuspešna. Jung namreč trdi, da so sanje vselej v tesni povezavi z zavestjo sanjalca, zato jih lahko razume le sanjalec (ibid.: 117). Temu bi pritrdila tudi filozofija, kakor preberemo denimo v Descartesovem delu Meditacije: »Ko da se ne bi spominjal, da so me podobne misli begale kdaj tudi v snu! Če to premislim malce bolj pozorno, čisto jasno sprevidim, da budnosti nikdar ni mogoče po zanesljivih znamenjih razločevati od spanja, tako da osupnem in mi ta osuplost skorajda potrjuje misel, da spim.« (2004: 1, i/4–5)
Iz omenjenih štirih oz. treh stopenj analitične psihološke metode lahko potegnem vzporednico s filozofskim svetovanjem delno le z anamnestično analizo, kolikor gre za pacientovo zavestno pripoved, na osnovi katere lahko spozna in razume svoj problem, z ostalim pa se filozofski svetovalci ne ukvarjamo, saj nas ne zanimajo potlačene, ampak zavedne vsebine, ki sestavljajo svetovni nazor (temeljna prepričanja o sebi, najbližjih, svetu) klienta, na osnovi katerih ta deluje, čustvuje in vzpostavlja (družinske, profesionalne, kolegialne) odnose. Prav tako je naše orodje kritično in imaginativno mišljenje, v sanje pa se, kakor rečeno, ne spuščamo.
Kako sledi iz članka, knjigi Razvoj osebnosti ne primanjkuje iskrene in utemeljene kritike Freudove teorije, hkrati pa se tudi sam Jung zaveda potenciala lastnih predsodkov, stereotipov in vztraja na stališču, da mora analitična psihologija imeti oseben in odprt pristop k pacientu ter ga obravnavati brez vnaprej pripravljene ‘teorije’ za razrešitev nekega problema. Kot filozofska svetovalka sem navdušena nad takšnim stališčem. Z Jungom se tudi strinjam, da psihologije odraslega ne bi smeli uporabiti pri otroku in tudi otroških sanj ne bi smeli enako obravnavati. Pri obravnavi otrok in otroških sanj sta najpomembnejši preprosto in zdravo človeško razumevanje (ibid.: 130). Enako tudi, da se pogovor in poučevanje otrok o seksualnosti in ostalih stvareh zgodi šele, ko to izrazi sam otrok in v okviru njegovih sposobnosti, kar seveda izvira že iz dognanj o otrocih Jean Jacquesa Rousseauja, kakor jih je zapisal v delu Emil ali o Vzgoji v 18. stoletju. Napotek, da naj se o dognanjih analitične psihologije poučijo zlasti učitelji, saj šola predstavlja prvo stopnico na otrokovi poti osamosvojitve od staršev in da je odnos, ki ga otrok vzpostavi z učiteljem in sošolci podoben odnosom v družinskem okolju, pa je vsekakor utemeljena in razvojna psihologija je že davno del pedagoškega predmetnika. In nazadnje se strinjam, ko govori o pomenu razumevanje naše psihe za našo (boljšo) prilagojenost okolju (službi, družini, prijateljem) in samim sebi (svojim intimnim željam, nameram). Ne morem pa se strinjati z nekaterimi njegovimi posplošitvami glede vloge spolov, ko pravi, da je ženska preprosto, čustveno in zaobjeto, moški pa komplicirano duhovno in zaobjemajoče (ibid.: 213). Takšnemu pojmovanju bi se današnje feministke nedvomno uprle. In tudi ne, ko govori o nekaterih motnjah otrok, katerim pripiše dednost kot vzrok njihove odvisnosti, nemoralnosti in kriminalnosti, kar je odraz prepričanj tistega časa in kar so strokovnjaki kasneje ovrgli. Ne glede na povedano, je Razvoj osebnosti vsekakor priporočljivo in poučno branje tudi za današnji čas!
[1] A če se Jung ne strinja, da je človek vedno in povsod bitje, ki ga obvladujejo spolni nagoni (Freud), meni, da je šel Alfred Adler v drugo smer in povsem zanikal spolni nagon in trdil, da človeka obvladuje le samoohranitveni nagon ali volja do moči. Jung namesto tega trdi, da je človek skupek različnih nagonov, ki ga obvladujejo ob različnih primernih priložnostih, zato zaključi, da je psiha oz. duša gibljiva in prelivajoča se (2021: 90).
[2] Jung pravi, da pri otroku v prvih letih življenja lahko vidimo, kako nastaja zavest iz postopnega združevanja miselnih fragmentov (2021: 56). Na to pojmovanje lahko navežemo kognitivna filozofa Georga Lakoffa in Marka Johnsona, ki trdita, da je tisto, kar dela koncepte koncepte, njihova zmožnost medsebojnega fragmentarnega povezovanja na načine, ki omogočajo sklepanje. »Utelešeni koncept je nevronska struktura, ki je dejansko del senzomotoričnega sistema našega telesa ali pa ga uporablja« (Lakoff, Johnson, 1999: 19–20). Ker večina kategorij in konceptov nastaja nezavedno in avtomatično kot rezultat delovanja v svetu, kognitivni filozofi opredeljujejo delovanje našega razuma kot nezavednega, ki razmišljanje opravlja v okviru metaforičnega mišljenja. In kako nastanejo primarne metafore? Po Johnsonovi teoriji zlivanja so pri majhnem otroku subjektivne izkušnje in sodbe, ki niso senzomotorične na eni strani, ter senzomotorične izkušnje po drugi strani tako prepletene med seboj – nediferencirane –, da jih otrok ne razloči, ko se dogajajo istočasno. Na primer za dojenčka je subjektivna izkušnja naklonjenosti matere tipično povezana s senzorno izkušnjo toplote, ki jo čuti v materinem naročju. Med obdobjem zlivanja se takšne asociacije avtomatično vgradijo med tema dvema področjema. Šele kasneje, med obdobjem razločevanja, so otroci sposobni ločevanja med tema dvema področjema, čeprav nekatere asociacije, ki ju povezujejo, še vedno obstajajo. Te vztrajajoče asociacije predstavljajo »mapiranje« za konceptualne metafore, ki bodo odraslega človeka kasneje v življenju vodile, da bo »veliko« povezoval s pomembnim, intimnost z bližino ipd.
[3] Otrok je v zgodnjem otroštvu tako povezan s starši in njihovim nezavednim (in kar imenuje mistična soudeležnost), da otrok odzrcali v starših tisto, česar si sami ne želijo priznati in o tem ponavadi molčijo.
Knjigo Razvoj osebnosti Karla Gustava Junga, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
