AirBeletrina - Danilo Kiš: Biti pisec (iz intervjujev)
Refleksija 16. 5. 2018

Danilo Kiš: Biti pisec (iz intervjujev)

Ilustracija: Ana Baraga

Ta stvar [s pisanjem] se je menda pričela v Cetinju. V mojem času, v petdesetih letih, je bilo za učenje literarne obrti veliko več pogojev, veliko več možnosti za status vajenca, kot jih je danes. Še posebej v Cetinju. Tam, kot veste, dežuje mesece dolgo ali pa je vsaj takrat tako deževalo. To je ena od okoliščin, ki človeka prisilijo, da ostane doma ali pa se zavleče v knjižnico. Življenje je bilo v tistem času, posebej življenje mladih, strahotno monotono, obupno provincialno, deprimirano in nesrečno. Že ob maturi so nas zabrili do glave, po kasarniško, vojaško, po tedanji provincialni logiki in provincialnih pedagoških načelih, da bi v nas ubili vse t. i. impulze, da bi nas usmerili h knjigi, kot da smo sploh imeli kakršnekoli druge možnosti bega kot v knjige. Mislim, da me razumete. Plesov ni bilo, razen gimnazijskih, nekaj v slogu balov iz starih časov, kjer sem, v duhu romantičnega Sturm und Drang upora, v osnovi larpurlartističnega, staromodnega upora, z veliko občutka za mučeništvo in z željo po izločitvi iz postrižene črede, na odru stal sam, prav tako zabrit do glave, in igral violino! V tej obupni prozi vsakdanjika province, mučnega deževja in otožne mesečine, prav tako famozne, kot cetinjski dež, so bili poezija, literatura, branje in “izgradnja” edini možni beg, edini možni način, kako ne zblazneti. Drugi so sanjali o begu čez mejo ali, neko obdobje, o begu v hribe. Sam sem to mejo prešel in se do teh hribov prebil z begom v knjige, v še hujšo fikcijo. Toda zdi se mi, da sem se vedno zavedal dejstva, da je ta beg samo lažen nadomestek za življenje, ki je neživljenje, kakršno je obstajalo tedaj in tam v provinci.

***

K nam v Cetinje so prihajali beograjski pesniki-vrvohodci, na literarne dogodke so prinašali pridih boemstva, ki je bilo tedaj in je še danes med pesniki v modi, pijani so nam recitirali svoje verze, pridigali “realizem” ali “modernizem”, pijano, blazno, superiorno, kajti, zaboga, oni vendar prihajajo iz Beograda in samo to dejstvo je dovolj, da se jim verjame in da jih človek občuduje, četudi sem sam, kot pesnik nič boljši od njih, vendarle dojel, da tukaj nekaj ni v redu, da gre največkrat za nepoznavalce, rimarje in pijance, katerih bivanje v Beogradu je bilo samo kratek izlet. Dojel sem, da so za zmeraj zastrupljeni z duhom province in da je njihovo mesto tam, kjer so vzniknili. Ko sem prišel v Beograd, sem potonil v ta svet t. i. boemstva, v “Tri šešira”, v “Prešernovo klet”, kjer sem pil, pošteno, na prazen želodec in do dna, vedno na eks, toda držal sem se formule obstoja, edine možne, ki je nisem našel v gostilni, temveč prav tako v neki knjigi. Verjel sem v verodostojnost te rešilne formule, te anekdote, saj jo je povedal tisti, čigar življenje in knjige niso bili v navzkrižju. “Kako vam je, gospod Tin [hrvaški pesnik Tin Ujević, op. prev.], uspelo preživeti kljub boemstvu, kako ste se toliko naučili, ko pa so bolj ali manj vsi, ki so z vami pili, propadli?” Pisec je odvrnil: “Jaz sem ponoči pil, podnevi pa delal.” No, v tej anekdoti je skrita ta čarobna formula, ki sem jo čuval zase in se je držal. Podnevi sem sedel v narodni knjižnici in hodil na predavanja, ponoči pa sem poskušal, povsem neumno in zaman, odkriti skrivnost boemstva. Ne, seveda mi ni žal. Še vedno verjamem, da je empirično spoznanje, kakršnekoli že vrste, tudi boemstvo, še posebej boemstvo, za pisca koristno. Ne sprašujte me, kdaj sem spal, ker imam pripravljen odgovor: vmes!

 

 

Odlomka sta iz intervjuja z naslovom Gorki talog iskustva (Grenki sadež spoznanja), ki ga je leta 1972 opravil Dragan Barjaktarević. V naslednjih tednih sledita še dve objavi iz Kiševih intervjujev. Odlomke je izbrala in prevedla Dijana Matković.