Pogovarjali smo se z Davorinom Lenkom, slovenskim avtorjem, ki je pred kratkim izdal pesniški prvenec Razpoke, bralke in bralci pa ga sicer bolj poznamo po njegovih kratkih zgodbah in romanopisju. Davorin je avtor treh romanov (Telesa v temi, Bela pritlikavka, Triger) in dveh kratkoproznih zbirk (Postopoma zapuščati Misantropolis, Psihoporn), po njegovi avtorski predlogi pa je bila v gledališču Glej uprizorjena tudi monodrama Psiho, ki jo je režiral Jaša Koceli. Za svoj prvi roman Telesa v temi je leta 2014 prejel nagrado kresnik, z romanom Triger pa se je uvrstil v peterico lanskih nominirancev. Njegova kratkoprozna zbirka Postopoma zapuščati Misantropolis je bila nominirana za nagrado Novo mesto short, Psihoporn pa leta 2021 za nagrado Evropske unije za književnost. Pri Beletrini je nedavno izšla tudi (avto)biografija Borisa Kobala z naslovom 100 km, ki je nastala v soavtorstvu s Kobalom.
Svojo literarno pot si začel kot romanopisec, nato si izdal dve zbirki kratke proze, napisal si tudi dramsko besedilo za predstavo Psiho, zdaj pa je izšla še tvoja prva pesniška zbirka. Kako kot avtor preklapljaš med vsemi različnimi literarnimi vrstami? Te naravno ponese k prozi ali poeziji ali načrtno raziskuješ vse potenciale svojega dela?
Tu ni enostavnega odgovora. Že v osnovni šoli sem pisal poskuse romanov, a nisem prišel dlje od treh strani, v srednji šoli sem pisal kratke zgodbe, potem pa sem na faksu začel pisat strašno dolg roman, ki sem ga celo končal, čeprav je bil popolnoma zanič. Tudi Telesa v temi so se začela kot kratka zgodba, ampak je bil nastavek pač tak, da sem lahko samo dopisoval in dopisoval in na neki točki enostavno presegel meje kratke zgodbe. Opazil sem, da imam zelo izmenično produkcijo: roman, zbirka zgodb, spet roman, spet zbirka … Roman zahteva veliko kondicije in discipline, pobere mi veliko »aktivnega« spomina. Ko končam roman, nimam več energije za pisanje novega. Pa ne govorim o fizični energiji, ampak bolj v smislu samega spomina in tega, koliko odstotkov svojih možganov sem pripravljen žrtvovati. Zato ta izmeničnost. Za roman potrebuješ minimalno nekaj mesecev, kratko zgodbo pa lahko vsaj teoriji napišeš tudi v petnajstih minutah. Kar zadeva dramo Psiho, ki si jo omenjala, pa je bil to zelo nenačrtovan projekt. Pobuda za sodelovanje je prišla s strani Jaše Kocelija. Od mojega izvirnega teksta ni ostalo veliko, Jaša in Domen Valič sta se bolj naslanjala na odlomke iz Cone, spremljevalnega teksta romana Triger. To je bila dobra odločitev.
Lani je bil tvoj roman Triger, ki govori o serijskem morilcu, nominiran za kresnika. V naši literaturi nimamo prav veliko literature na to temo. Kaj te je pritegnilo k njej?
Pri Trigerju me je najbolj fasciniral nek poseben aspekt serijskih morilcev. Spomnim se, da sem gledal dokumentarni film o Henryju Lee Lucasu, ki je priznal neko nemogoče število umorov. Bil je brezdomec in lokalna policija mu je za vsak umor, ki ga je priznal, dala kosilo, v celici pa je prvič v življenju imel televizijo in kar naenkrat so tako »rešili« praktično vse nerešene umore v okrožju. No, v tem dokumentarcu je bilo govora tudi o njegovi fenici … Ne spomnim se podrobnosti, a s tisto žensko nekaj res ni bilo v redu. Kako se mu je pustila voditi, kako je samoiniciativno lagala zanj … Skoraj kot v njegovem imenu … In če sem nekako še lahko razumel motive morilca, za vse na svetu nisem mogel razumeti njenih. In to niti približno ni osamljen primer. Ted Bundy je imel celo armado oboževalk. Tudi Silvo Plut je imel vsaj eno takšno »prijateljico«. Triger je tako na nek način pravzaprav moj poskus razumevanja fenomena oboževalk zločincev.
Tako v Telesih v temi, tvojem prvem romanu, in v tvojem najbolj aktualnem romanu, Triger, imaš like, povezane z literaturo. V Telesih v temi je glavni lik pisatelj, v Trigerju pa je glavna protagonistka komparativistka. Tvoji liki so povezani s svetom literature in se o njej tudi veliko pogovarjajo. Je to naključje?
To definitivno ni slučajno. Literatura me je vedno zanimala, za kar gre najbrž zahvala moji mami. Knjige so mi bile vedno na voljo, čeprav nismo imeli veliko denarja. Na študij primerjalne književnosti sem se vpisal na slepo, niti predmetnika si nisem pogledal. Nekako se mi je zdela to edina opcija. Bil je edini študij, ki me je zanimal. In potem se je seveda zgodil preboj, in to že v prvem letniku na predavanjih Toma Virka o postmodernizmu. Takrat se je v meni nekaj premaknilo – in to se ni nikoli več premaknilo nazaj. O postmodernizmu sicer ne razmišljam več aktivno, stvar je zelo avtomatska. Kot je optimist optimističen in pesimist pesimističen, jaz razmišljam o pripovedovalcih, pripovedi in o načinu, kako recimo zadnji stavek razbije iluzijo pripovedi ali jo negira. To je zame naravno. Moram pa obenem priznati, da kakšnega strokovnega literarnega članka nisem prebral že od konca faksa. Iskreno povedano, me to ne zanima.
Je postmoderni roman to, kar te definira, smer, v katero boš šel še naprej? Si zelo vezan na medbesedilnost, na drobce postmodernizma ?
Ja, do neke mere me seveda definira. Odkritje postmodernizma je bila ena večjih prelomnic v mojem življenju, kar zadeva moje delo in pogled na umetnost. Ko so pred desetimi leti izšla Telesa v temi, sem bil nekje napol poti med feministom in postmodernistom, bil sem zelo angažiran glede obojega … Zdaj sem se glede tega precej umiril. Načeloma ne razmišljam (ne več) o svojih delih v smislu, ali so ali niso postmodernistična. Faks mi je dal veliko, a dal mi je tudi neko precej odvečno prtljago, ki se ji reče »predalčkanje«. A zdi se mi, da sem se sčasoma vendarle otresel te mentalitete in postmodernizem zdaj razumem kot nekakšno orodje, ki mi veliko pomaga, ampak če vidim, da bi tekst deloval bolje v neki čisto klasični smeri, nimam popolnoma nobenih težav zavreči postmodernističnih elementov. Na koncu vedno šteje tekst sam … in ne razni -izmi.
Si torej bolj na strani vsebine, ne forme?
Absolutno na strani vsebine. Se pa strašno rad igram. Ko sem recimo v Coni videl, da imam pod črto že šesto opombo, sem si rekel: »Pa gremo do konca.« Tako sem končal z devetsto opombami. Tam se zgodi najbrž kakšna četrtina ali celo tretjina romana.
Tvoji liki so izjemno živi. Kakšni ljudje jih navdihujejo, kaj te zanima pri ljudeh, kar se preslika tudi v književnost?
Nekateri liki pridejo sami od sebe, morda na podlagi koga, ki ga poznam in ga skombiniram s kom drugim. Ampak najbolj pomembne stvari glede likov se zgodijo v kontrastih. Banalen primer. Recimo, da si izmislim neko osebo. Recimo žensko, ki jo skombiniram na podlagi nekaj različnih oseb. Realnih in fiktivnih. In mi je všeč. Kot oseba, karakter. Ima recimo neko mirnost, neko nežnost. To je lepo, a dolgočasno. Potem pa začnem razmišljati: okej, naj bo vse to, ampak hkrati naj bo tudi – si izmišljujem – radikalna desničarka. Sam nisem posebej političen človek in to tu res ni poanta, govorim samo o tem, da rad zgradim nek lik, ki je domač in udoben, potem pa grem v totalno kontro. Tak kontrast je lahko izjemno naporen, saj se v bistvu načrtno »jebeš v glavo«. V Beli pritlikavki sem se prvič resneje igral s tem. Tam pišem o punci, ki se išče in je zmedena. Luštno. Simpatično. Razburljivo. Zanimivo bi jo bilo spoznati, si rečeš. Ampak ne, pravzaprav je ne bi bilo. Bilo bi grozno. Nevzdržno. Maria je popolnoma nemogoča oseba. Pa vendar sem jo kot avtor lahko imel nekako »na vajetih«. Na varni distanci. In se še sam česa naučil ob njeni nemogočnosti.
Mimogrede še anekdota: nek priznani slovenski pesnik me je nekoč vprašal, kako mi je v neki zgodbi uspelo ustvariti dve tako »skrajno nemogoči, tečni ženski«. Nisem imel odgovora in mislim, da ga tudi ni pričakoval, a vprašanje sem vzel kot kompliment.
Torej pustiš likom, da te peljejo in jih poskušaš razumeti?
Absolutno! V literaturi mi gredo zelo na živce liki, ki vedo vse o vsem. Rad imam, grdo rečeno, kretene. V Trigerju ima protagonistka svoje elemente totalnega kretenizma, njen ljubimec tudi, morilec pa sploh. To se mi zdi res pomembno. Rad imam like, ki delajo napake, ker so bolj življenjski, realni. Osebe, ki jih vodijo neke fiksne ideje, neke zmotne predstave … V angleščini je za to čudovita beseda: delusion. Zdi se mi, da lahko veliko več povem o človeku, če pišem o njegovih delusions, o njegovi megli, kot pa če pišem o njegovi jasnosti.
V svoji prozi odpiraš ogromno vprašanj, v ospredju je tudi vprašanje o mestu spolnosti v družbi. Če pomislim na bolj klasične slovenske avtorje, je bila pri njih spolnost vedno prikazana bolj kot travma ali pa nekaj, kar se enostavno zgodi in ni problematizirano. Kakšno mesto ima spolnost v naši literaturi?
To je po mojem mnenju precej generacijsko pogojeno. Pa tudi s samo dobo: kaj si je v nekem času kdo upal povedati o tem. Ali pa kaj se mu je zdelo sploh vredno povedati o tem. V času Zupana ali Kovačiča je recimo še delovala neke vrste cenzura, ki je seveda vplivala na literaturo (pa čeprav v smislu izzivanja), obenem pa gre tudi za to, da fokus na neko temo vedno izpodrine neko drugo. Če spolnost v nekem delu ni v prvem planu, je avtomatsko v drugem ali tretjem ali četrtem – in tam so pomeni apriorno manj kompleksni.
Mislim, da sta šele seksualna revolucija in feminizem odprla pot spolnosti v prvi plan. In v tako imenovano »visoko literaturo.« Ali pa vsaj »resno«. Glede tega sem mogoče res veliko bolj dedič ameriške, zahodne kot pa slovenske književnosti.
Kako je potekalo delo na knjigi 100 km?
V primerjavi z mojimi drugimi knjigami sem delo na 100 km zastavil zelo sistematično. Najprej sva z Borisom preprosto sedela, se pogovarjala in snemala te pogovore. Potem je sledila meni osebno najbolj mučna faza: prepisovanje intervjujev. S tem imam precej izkušenj že od prej. To je pač nujen del procesa, ki pa je zelo mehanski in, če želiš biti korekten, poteka zelo počasi. Ko pa je bil material prepisan, se je začel zabaven del: kako sestaviti vso to gradivo v neko celoto? Z Borisom sva se že na začetku strinjala, da ne želiva delati klasične kronološke biografije, kar je super, pomenilo pa je tudi, da morava biti malo bolj iznajdljiva kot sicer. Tu nama je precej pomagal urednik Urban Vovk, ki je na material lahko gledal z neobremenjenimi očmi in tako smo se odločili, da bomo pripoved začeli s plagiatom in šele potem šli na začetek Borisove zgodbe. Knjiga je mogoče na prvi pogled precej fragmentirana in skače po prostoru in času, a mislim, da je rdeča nit vseeno zelo jasna. To pa so potrdili tudi bralci, kar me zelo veseli.
Še ena značilnost te knjige, ki je nama zelo pomembna, pa je njena »surovost«. Želela sva namreč, da bi pripoved čim manj literarno izmaličila ali izumetničila, zato je bilo zelo malo posegov v samo dikcijo, v sam način, kako teče pripoved iz ene povedi v drugo. Boris je izjemno dober pripovedovalec in zato sva ti to lahko privoščila. Zaradi želje po tej pristnosti pa tudi nisva močneje posegala v samo izrazje, ki je mestoma zelo … lahko bi rekel »sočno«, a bom raje uporabil besedo »življenjsko«.
Kako je bilo sodelovati z Borisom Kobalom?
To je bil vsaj sprva zanimiv občutek … Borisa sem v oddaji TV Poper spremljal že v osnovni šoli. Njegova interpretacija Zlobca je bila najbrž prvič, ko sem videl, da se lahko iz umetnosti tudi zajebavamo. Tam sem najbrž prvič videl tisti preplet »visoke« in »nizke« umetnosti, ki sem ga pozneje spoznaval pri postmodernizmu. Že takrat me je to res pritegnilo in zabavalo. Zato mi je bil sprva precej nenavaden občutek sesti z njim in ga spraševati tudi o precej intimnih, težkih stvareh iz njegovega življenja. Navsezadnje pa je istih let kot moji starši. Tudi to je do neke mere vsekakor vplivalo na tisti »zanimiv« občutek.
A bolj kot to se mi zdi pomembno nekaj drugega. Čeprav mogoče na prvi pogled ne izgleda tako, sva si z Borisom v marsičem zelo podobna. V načinu razmišljanja, v določenih karakternih pogledih, v določenih obsesijah … To je za tak projekt, kot je 100 km, torej biografijo, zelo pomembno. Jaz ga zato bolje razumem, on pa se zato lažje meni odpre. Seveda, kot popolnemu nevednežu mi je moral razlagati družbeno klimo v Trstu od šestdesetih let do dandanes, ker o tem – kot večina Slovencev – nisem imel pojma, a na čisto osebni ravni takšnih razlag praktično ni bilo treba. To je privedlo do neke povezave med nama in mislim, da se to knjigi pozna. V pozitivnem smislu. Ravno zaradi te povezave pa mislim, da pravi »ghost writer« sploh ne obstaja. Že samo način, kako (in kdaj) postaviš vprašanje, bo vplival na to, kako bo vprašani odgovoril. To pa bo pozneje zapisano v knjigi.
Če se dotakneva še tvoje zbirke Razpoke: nekje sem prebrala, da si jo pisal deset let. Kakšna je bila ta pot?
Razpoke sem dolgo pisal. Prvo pesem iz te zbirke sem napisal leta 2010. Zbirka je nastajala dolgo in počasi, včasih ena pesem na pol leta, spet drugič cel cikel v eni noči. Z urednikom Branetom Mozetičem sva se začela za knjižno izdajo dogovarjati že leta 2016, knjiga pa je šla do letošnje objave čez tri zelo različne delovne verzije. Brane mi je glede tega naredil res ogromno uslugo, ker je iz vseh teh verzij izbral najboljše pesmi, ki sem jih nato združil v nov koncept. Ko, kot se lepo reče, zaradi dreves ne vidiš več gozda, ti tak strokovni vpogled nekoga neobremenjenega lahko reši cel projekt.
Lahko v poeziji izraziš stvari, ki jih v prozi ne moreš?
Hecno je, a opazil sem, da pišem boljšo poezijo v slabših psihičnih stanjih. Anksioznost je že preveč močna, a melanholija je ravno prava za poezijo. In seveda, nekatere stvari veliko lažje zapišem v poeziji kot pa v prozi. Imam pa do poezije precejšnje strahospoštovanje, saj nisem tako domač, suveren v njej in tega me ni sram priznati. In če grem pri kakšni kratki zgodbi tik pred objavo še enkrat čez tekst, grem pri poeziji štirinajstkrat.
V pesniški zbirki veliko pišeš o osamljenosti. Ta tema tudi ni odsotna v tvoji prozi. Jo raziskuješ?
To je napol osebno in na pol literarno vprašanje. Osamljenost kot tema me sama po sebi ne zanima, a pride v igro skozi zadnja vrata. Kot otrok in najstnik sem bil zelo osamljen in v tej osamljenosti sem se formiral. V stanju osamljenosti sem odrasel. Zdaj sicer že dolgo nisem več ne sam in ne osamljen, ampak v mojih možganih so nekatere stvari povezane, tako da tudi kadar nisem sam, razmišljam, kot da sem sam in ne vem, če bom to kadarkoli lahko zares presegel, Zato tudi najbrž nimam nobenega literarnega lika, ki bi bil iz družine, kjer je osem bratov in sester. Do neke mere človek vedno piše o tem, kar pozna, in osamljenost, ki jo omenjaš, je nek mindset, ki ga sicer ne raziskujem aktivno in ne pišem aktivno o njem, ampak je preprosto nekaj, kar se mi pri pisanju zgodi. Temu, kar se »avtomatsko zgodi«, pa v literarni vedi radi rečemo »avtorjev pečat«.
V enem izmed tvojih esejev, pred leti objavljenih na tem portalu, si pisal o našem odnosu do literature in o odnosu, ki ga imajo do svojega dela avtorji sami. Zaključil si z mislijo, da se v Sloveniji zelo pritožujemo nad tem, da nam manjka kulture, da pa se ne znamo zazreti vase in uvideti, da smo sami del tega problema. Lahko poveš več o tem? Kot pisatelj se moraš tudi tržiti, to je del tvojega poklica. Kako gledaš na to?
Sam se z literaturo preživljam šesto leto in v tem času nisem opazil, da bi bilo posebno bolje ali slabše, kar zadeva standard, o katerem je vedno veliko govora. A to je samo moje osebno opažanje. V tem poklicu res ni stabilnosti, ampak kar zadeva delo samo, sem kot pisatelj srečen. Je pa vedno prisotna finančna negotovost, ki jo spremlja strah pred neuspehom. Vsaka moja knjiga je rezultat vsaj enega leta dela, vendar ni nikoli nobenega zagotovila, da bo tvojo knjigo založba sprejela, jo izdala in jo honorirala. Ni nobenega zagotovila, da boš dobil štipendijo. Nobenega zagotovila, da boš dobil dobre kritike – ki pa jih vedno potrebuješ. In če knjigo pišeš recimo eno leto … to eno leto pravzaprav delaš zgolj v dobri veri.
Da pa se vrnem na tvoje vprašanje … To je esej z naslovom Samoprodaja=samopredaja? Verjamem, da oseba, ki nastopa kot samozaposlena v kulturi, predstavlja svojo blagovno znamko. In če si samozaposlen v kulturi in ti ministrstvo tudi plačuje prispevke za socialno varnost, to pomeni, da država vate polaga neko zaupanje. Verjame vate. Gre za nek odnos. Za poslovni odnos … In zato se mi zdi zelo nepravično, če se nekdo od teh partnerjev obnaša kot nekdo, ki ničesar ne ceni. Verjamem, da moraš imeti spoštljiv odnos do svojih bralcev, do medijev, do inštitucij. Ta esej, ki ga omenjaš, je nastal kot odziv na odnos določenih ljudi na literarni sceni, s katerim se res ne strinjam. Ne morem pristati na to, da nekdo iz stališča neke sofisticiranosti ali intelektualne superiornosti ali pa anarhizma žali svoje okolje in ga podcenjuje. Ironično, a včasih si lahko anarhist predvsem tako, da si vsaj približno uglajen in spoštljiv in »po reglcih«. Prav zato tako rad govorim o blagovnih znamkah in poslovnih partnerjih in podobnem. Ti pojmi marsikaj poenostavijo.
Ti v tem smislu veliko pomenijo tudi literarne nagrade?
Ja, ogromno. Nagrada mi pomeni potrditev, čast, čeprav vem, da sem s tem mogoče sumljivo blizu nekemu arhaičnemu razmišljanju. Ampak dejstvo je, da kot oseba in kot pisatelj zelo veliko dvomim, zato je super imeti svojih pet minut. To je katarzičen občutek. Pa ne zaradi ega (vsaj upam, da ne), ampak preprosto, ker sem tako poln dvomov. Zaradi njih pa seveda poizkušam delati čim boljše tekste. Včasih uspe, včasih pa se zaradi dvomov že na začetku sabotiraš.