Izbor najljubših literarnih adaptacij je nemogoča naloga, ne le zavoljo količinskega faktorja, še bolj zaradi osebnega prepričanja, da se ‘visoka’, kvalitetna književnost praviloma slabo prevaja v filmski jezik. Literatura se na filmu najbolje obnese kot ohlapna inspiracija, prepričljivo mora učinkovati v filmskem mediju, in tega so se še najbolj zavedali ,prevajalci’ kriminalnega žanra, sploh Francozi. Ker so z Jezerom za krimiči ponoreli tudi Slovenci, sem predložil deset meni zelo ljubih adaptacij tega žanra. V resnici jih je še mnogo več, zato sem si moral postaviti omejitve; največ en prispevek na pisatelja ali režiserja. Seveda sem goljufal, Raymond Chandler, moj najljubši krimi pisec, se enkrat pojavi kot avtor scenarija in drugič kot avtor knjižne predloge. Filmi so razvrščeni po letnicah nastanka.
Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944, Billy Wilder)
Sanjska ekipa, roman Jamesa M. Caina sta adaptirala Wilder in Raymond Chandler, spletkarska ljubimca pa odigrala Barbara Stanwyck in Fred MacMuray.
Veliki sen (The Big Sleep, 1946, Howard Hawks)
Za istoimenski roman Raymonda Chandlerja je scenarij sopodpisal William Faulkner. Najboljši Bogart in najboljša adaptacija Chandlerja.
Poljub smrti (Kiss Me Deadly, 1955, Robert Aldrich)
Apoteoza filma noir, najbolj histeričen in ekstremen primer hladnovojne paranoje in sveta brez moralnega reda. Po istoimenskem romanu Mickeyja Spillana.
Rififi (Du rififi chez les hommes, 1955, Jules Dassin)
Esenca filmske askeze in ekonomične naracije. Ne vem, kaj je v filmu ostalo od romana Augusta Le Bretona, toda ostalo je dovolj, da »popolni« rop izpade senzacionalno, seksi in suspenzivno.
Dotik zla (Touch of Evil, 1958, Orson Welles)
Welles je bil mojster predelav »slabe litrerature.« Badge Of Evil Whita Mastersona je najboljša (in najperverznejša) manifestacija te tradicije.
Telesna straža (Yojimbo, 1961, Akira Kurosawa)
Kurosawa ne bo nikoli priznal, ampak njegova samurajska pustolovščina je v resnici predelava Krvave žetve Dashiella Hammetta.
Čistina (Point Blank, 1967, John Boorman)
Roman The Hunter Richarda Starka je dal okvir Boormanovi modernistični klasiki, v kateri se Lee Marvin izgubi v brezosebnem, ciničnem korporativnem kriminalu moderne dobe.
Prijatelji Eddieja Coyla (The Friends of Eddie Coyle, 1973, Peter Yates)
Svet malih gangsterjev tako v istoimenskem romanu Georga V. Higginsa kot v filmu ni bil nikoli tako nespektakularen, umazan in deklasiran.
Ameriški prijatelj (Der amerikanische Freund, 1977, Wim Wenders)
Patricio Highsmith so izjemno ekranizirali mnogi velikani (Hitchcock, Minghella, Haynes), ampak Wenders je z adaptacijo Ripleyja pod krinko najbolje zadel fatalizem njenih antijunakov.
Črna serija (Série noire, 1979, Alain Corneau)
Roman A Hell of a Woman Jima Thompsona je Corneauju trasiral pot brutalnemu prikazu človeške degeneriranosti, preračunljivosti in osamljenosti.
Ceremonija (La Cérémonie, 1995, Claude Chabrol)
Chabrol Sodbo v kamnu Ruth Rendell elegantno prevede v zanj karakteristično, bridko (in krvavo) obsodbo pompoznega francoskega malomeščanstva.
