19. februarja 1923 se je v dvainsedemdesetem letu starosti izteklo življenje Ivana Tavčarja, ki se ga sto let kasneje spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Njegovi najbolj znani deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Slednje poznamo tudi po nepozabni filmski uprizoritvi. Tavčar pa se je poleg pisateljevanja posvečal tudi politiki in je bil velika figura slovenskega javnega življenja v času, ko je razpad Avstro-Ogrske pomenil možnost novega začetka in nove ureditve za številne narode, ki jih je monarhija združevala. V nadaljevanju predstavljamo njegovo življenje in delo ter vpliv, ki ga je imel na slovensko kulturno in politično krajino.
Rojen v kajži, pokopan na dvorcu
Poljanska dolina ima posebno mesto v življenju Ivana Tavčarja. Rodil se je 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko kot prvi izmed sedmih otrok. Njegov oče je bil kajžar, družina se je preživljala s kmetijstvom, najstarejšemu sinu pa je bil namenjen duhovniški poklic, zato je bil poslan v šolo. Nazadnje je pristal na Dunaju, kjer je študiral pravo, nato pa se je ustalil v Ljubljani, kjer je živel do smrti, a se je vedno rad vračal v rojstni kraj. Tam je leta 1893 kupil dvorec Visoko, na katerega se je še posebej navezal. Obsežni arhivi so mu ponudili več kot dovolj materiala za zgodovinski roman in tako je nastalo njegovo pozno delo Visoška kronika. Dvorec Visoko, ki se danes imenuje tudi Tavčarjev dvorec, si je pisatelj izbral tudi za svoje zadnje počivališče.
Od duhovništva do pravnika
Ivan Tavčar je izhajal iz kmečke družine, a je s finančno pomočjo očetovih bratov, ki sta bila duhovnika, lahko prišel do izobrazbe in se tako znašel v samem jedru slovenskega meščanstva. Sprva se je tudi sam šolal za duhovnika, nato pa je prekršil predpise ljubljanskega deškega zavoda, ko se je ponoči skrivaj splazil čez vrtni zid. S tem je bil izključen, zato je zapustil Ljubljano in nadaljeval šolanje v Novem mestu, kjer je opravil dva razreda. V tem času je moral opustiti misel na duhovniški poklic, saj se je po dveh letih vrnil nazaj v Ljubljano in se vpisal na gimnazijo. Vseskozi je bil odličen učenec, zavedal pa se je tudi časa, v katerem je živel. Narodna zavest je pod razpadajočo monarhijo naraščala in teženj po osamosvojitvi je bilo vse več. Tudi učenci ljubljanske gimnazije, med katerimi je bil Tavčar, so bili vse bolj nezadovoljni s prevladovanjem nemščine pri učnih urah. Narodno čitalnico jim je bilo prepovedano obiskovati. Domoljubnim čustvom so se zato še bolj vneto predajali po pouku v krčmah, v zadnjem letniku pa jim je gimnazijsko vodstvo pustilo, da so obiskovali prireditve in predstave Deželnega gledališča tudi v slovenskem jeziku. To je botrovalo tudi Tavčarjevi odločitvi za študij prava na Dunaju, saj je menil, da bo pravnik koristil slovenstvu. Po opravljenih pripravništvih in odvetniškem izpitu je odprl svojo pisarno v Ljubljani, kjer je deloval do smrti.
Svoj izraz je našel v realizmu
V njegovih šolskih dneh pa niso le začetki njegovega političnega udejstvovanja, temveč tudi njegovega pisateljevanja. V srednji šoli je začel s pisanjem poezije, poskusil pa se je tudi v dramatiki s skečem Erazem iz jame, podnaslovljenim žaloigra. Vendar pa se je dokončno našel v prozi. V svojih zgodnjih delih se je zgledoval po Josipu Stritarju, ki še ni čisto opustil romantičnega idealizma, kasnejša Tavčarjeva dela pa so zavezana realizmu. Skupaj z Jankom Kersnikom ga danes poznamo kot glavnega predstavnika te literarne smeri na Slovenskem. Literarni zgodovinar Matjaž Kmecl v slovenski realistični prozi odkriva politično pomembne ideološke sisteme, ki so se uresničevali skozi literaturo. Ivan Tavčar je bil aktiven v politiki, zato ni nenavadno, da se njegovi ideološki nazori izražajo tudi v njegovih delih, deloma pa je ta angažiranost del tudi posledica duha časa, v katerem so bila narodna in politična vprašanja vseprisotna. Realizem v slovenski literaturi sicer ni bil zelo izrazit, ampak ga lahko prepoznamo po tem, da tematizira narodovo moč in pomembnost, pogosto prikazuje življenje običajnih ljudi, nemalokrat pa se obrne tudi v ljubezensko prozo, ki prikazuje ljubezen med posameznikoma iz različnih družbenih sfer – meščanom in kmetico ali meščanom in plemkinjo. Njuna združitev simbolizira združitev na narodni ravni. Velikokrat pa se pojavi tudi tematika metafizične kazni, ki jo namesto staršev utrpijo potomci. Tako je dosežena neke vrste pravica tudi za tiste, ki nimajo fizične ali družbene moči, da bi jo dosegli sami zase. Ivan Tavčar je v svojem življenju zgradil obširen opus. Sprva je objavljal dela pod psevdonimom Emil Leon, ki se mu ni popolnoma odrekel niti v zrelem obdobju. Visoška kronika, ki je njegovo pozno delo, je bila na primer objavljena pod omenjenim psevdonimom.
Pisal je o ljubezni in idiličnem podeželskem življenju
Tavčar je svojo pisateljsko pot začel z ljubezenskimi novelami. Njegovo prvo v celoti objavljeno delo z naslovom Dona Klara je izšlo v Slovenskem narodu. Tavčar ga je napisal med študijem na Dunaju. Glavna junakinja, Dona Klara, konča tragično – ko umorijo njenega ljubimca, umre od žalosti. Takšen tragičen konec se v Tavčarjevih ljubezenskih delih ponavlja in s tem sporoča pisateljevo prepričanje, da je ljubezen človeku v pogubo. Nekatere ljubezenske zgodbe je vpletel v zgodovinski kontekst, na primer Tiberius Pannonicus, ki se dogaja v času Neronove vladavine in tematizira pobeg rimskega vojščaka s kristjanko, ki pa se konča srečno. Evlalija, predana svoji veri, nazadnje ne more sprejeti vere Tibera, čeprav ji ta zatrjuje, da si v rimskem imperiju lahko prosto izbirajo vero in bogove. Evalija se že odloči umreti, a po deus ex machina posredovanju svetnika, ki ji naroči: »Živi, veruj in ljubi!«, se s Tiberijem vrneta v njegovo domovino in tam izgineta »v valovih zgodovinskih«. V tem delu se izraža realistična prvina simbolične združitve, ki smo jo omenjali zgoraj. Povsem drugače pa se razplete ljubezen v Cvetju v jeseni, enem izmed njegovih najbolj znanih del, ki tematizira razkorak med kmečkim življenjem, ki je idealizirano, in meščanskim življenjem, v katerem je človek odmaknjen od narave in s tem tudi od samega sebe. Ljubezen med meščanom Janezom in Meto, ki je mlado kmečko dekle, tako kot cvetje v jeseni ne more obroditi sadov, saj Meta od sreče, da se želi Janez z njo poročiti, umre. Tu se zopet pojavi Tavčarjevo prepričanje, da ljubezen pomeni pogubo.
Pričal je o nesrečni usodi ljudstva
Kot smo videli zgoraj, na primeru dela Cvetje v jeseni, je podeželsko, preprosto življenje idealizirano. Pisatelj ga vidi kot pristnega, medtem ko meščansko življenje človeka pahne v melanholijo. Vendar pa to ne pomeni, da je bil Tavčar slep za tegobe kmečkega prebivalstva. To je najbolje predstavljeno v njegovem delu Med gorami, ki je tudi najbolj izrazito realistično. V dvanajstih črticah Tavčar predstavi usodo ljudstva, ki jo zaznamuje predvsem revščina. Te zgodbe nimajo srečnih koncev, protagoniste pa zaznamujejo pomanjkanje, alkoholizem, osamljenost in brezizhodnost. Tu ne najdemo porok iz ljubezni, ampak poroke, ki so bile dogovorjene med starši, ali pa poroka predstavlja edini možni način, da posameznica ubeži bedi.
Bil je radikalen liberalec
Slovenski liberalci so bili v času Ivana Tavčarja notranje razdeljeni na t. i. »elastike« in na »radikale«. Tavčar je pripadal slednjim. Najbolj povezan je bil z Ivanom Hribarjem, kasnejšim ljubljanskim županom, s katerim sta se spoznala že v zgodnjih šolskih letih na ljubljanski normalki. Če je sredi 19. stoletja še veljalo t. i. obdobje slogaštva, ko so si vse politične struje prizadevale za skupni narodni boj, pa so se razlike med katoliškim in liberalnim taborom v osemdesetih letih začele vse bolj poglabljati. Radikalni liberalci so bili proti kakršnem koli sodelovanju z njihovo opozicijo in to jih je vodilo v politične odločitve, ki so imele neugodne posledice in so zamajale ugled celotne liberalne stranke. Od radikalov so se popolnoma obrnili mlajši liberalci, na primer Ivan Cankar, ki s Tavčarjem ni bil v dobrih odnosih. Kot reven dijak je Cankar med letoma 1892 in 1895 smel zastonj obedovati v Tavčarjevi hiši. Njegova žena, Franja Tavčar, je bila namreč tudi podpornica mladih umetnikov. A Cankar se je Tavčarju zameril, saj naj bi se žaljivo vedel, prav tako pa naj mu ne bi vračal izposojenih knjig in nazadnje mu je prepovedal vstop v hišo. Lik dr. Grozda v satirični komediji Za narodov blagor so številni sodobniki prepoznali kot karikaturo Tavčarja, kar je Cankar zanikal. Kljub tem sporom je bila njegova politična pot uspešna, med letoma 1911 in 1921 je bil župan Ljubljane, kar je uspešno upravljal tudi med 1. svetovno vojno. Takrat je moral biti posebej previden, da ne bi izzval sankcij avstrijskih oblasti. Zaslužen je za preskrbo mesta s hrano tudi v najtežjih časih. Kljub temu je po nastanku prve Jugoslavije proti njemu nastopila politična gonja, zato ni bil v vodstvu Narodne vlade za Slovenijo, čeprav ni ostal brez funkcije – bil je poverjenik za prehrano.
Poročil se je z eno najpomembnejših predstavnic ženskega gibanja
Ivan Tavčar je Franjo Košeni spoznal leta 1884 v ljubljanskih dobrodelnih krogih.
Takrat je bila stara komaj 16 let, njen snubec pa je bil kar 17 let starejši. Franja je bila osirotela edinka bogate meščansko posestniške in izredno narodno zavedne družine. Odraščala je v političnem okolju, babica pa jo je vodila v gledališče, na plese in druge družabne dogodke. Bila pa je tudi izobražena, saj se je šolala v uršulinskem samostanu v Ljubljani. Z Ivanom Tavčarjem sta se poročila leta 1887 in imela 5 otrok. Franja Tavčar pa s poroko ni izgubila svoje politične žilice. Postala je znana podpornica mladih umetnikov, na primer Ketteja in Murna, udejstvovala pa se je tudi v ženskem gibanju, kjer je bila med vidnejšimi predstavnicami. Med prvo svetovno vojno naj bi navdušeno podprla majniško deklaracijo o avtonomiji južnih Slovanov pod habsburško krono. K širši družbeni aktivnosti pa je spodbujala tudi moža.
Bil je dejaven na mnogih področjih
Prav Franja Tavčar naj bi bila tista, ki je Ivana spodbudila, da se je udejstvoval na zelo raznolikih področjih, kot predsednik ali ustanovitelj različnih društev.
Že leta 1885 je ustanovil Pisateljsko podporno društvo, kasneje pa je predsedoval Dramatičnemu društvu in Društvu slovenskih književnikov in časnikarjev, katerega ustanovni član je bil. Prav tako je bil v odboru Slovenske matice in deloval kot njen pravni zastopnik. Nekaj časa je bil tudi predsednik Narodne čitalnice v Kranju. Poleg tega pa je deloval tudi na področjih, ki niso bila povezana s kulturo in umetnostjo. Pomagal je ustanoviti društvo Pravnik in Ljudsko kreditno banko, kar je bil pomemben korak za osamosvajanje slovenskega meščanstva od nemških denarnih zavodov. Morda najbolj presenetljivo pa je njegovo predsednikovanje ljubljanskemu Sokolu in Klubu slovenskih biciklistov, prvi slovenski kolesarski organizaciji. Zaradi svojega širokega polja zanimanja in delovanja si je prislužil tudi kar nekaj nazivov častnega meščana, in sicer v Ljubljani, v kateri je županoval, Kamniku, Celju, Kranju, Krškem in Šoštanju.
Visoško kroniko je posvetil Franji
Roman Visoška kronika je Tavčarjevo pozno delo, ki pa ga je podpisal z mladostnim psevdonimom Emil Leon in posvetil ženi Franji Tavčar. Ker je bila tudi ona zelo politično aktivna, je tudi to darilo njej zgodba, ki naj bi služila kot opora Slovencem na novi politični poti. Tavčar je na stara leta začutil, da so ga mlajši strankarski kolegi že postavili na stranski tir in je v pisateljevanju videl še edini način, na katerega se je lahko politično udejstvoval, čeprav je sam priznaval, da je v življenju vse preveč energije porabil v politiki in premalo pisal. V romanu je v obliki kronike zapisal zgodovino rodov gospodarjev dvorca Visoko, ki nam jo pripoveduje namišljeni kronist v letu 1695. Tavčar se je namenil napisati trilogijo, saj so mu arhivi Visoškega dvorca ponujali ogromno materiala, a mu je pred smrtjo uspelo napisati samo prvi del. Vendar pa je že ta poln zgodovinske tematike, govori o preganjanju čarovnic, preganjanju protestantov in 30-letni vojni. Tudi v tem romanu je očitna idealizacija podeželja, izrazita je domoljubna nota. Pomembna tematika pa je tudi pokora, ki jo morajo opravljati potomci za grehe staršev.
Njegova dela živijo nova življenja
Njegova dela danes morda niso najbolj berljiva ali atraktivna tudi zaradi arhaičnega jezika. Lahko pa v nekaterih od njih uživamo v osveženih oblikah, na filmskem platnu, odrskih deskah in zvočnih posnetkih. Najbolj znana je gotovo filmska priredba romana Cvetje v jeseni iz leta 1973 z nepozabno Mileno Zupančič v vlogi Mete. Leta 2014 pa je po tem romanu nastal tudi prvi slovenski muzikal. Tudi Visoška kronika je bila uprizorjena in sicer na odru ljubljanske Drame leta 2018. V Dramini zvočni knjižnici pa lahko poslušamo tudi tri zgodbe iz zbirke Med gorami, in sicer Kalan, Miha Kovarjev in Šarčeva sliva.