Letos decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika Kajuha. Pesnik je umrl pri komaj enaindvajsetih letih, a je za seboj pustil bogato zapuščino v verzih in pismih. Njegovo pesništvo se mnogokrat identificira s partizanstvom, a kljub temu, da je tem idealom tesno zavezano in neločljivo od zgodovinskega prostora in časa, v katerem je nastalo, premore tudi globljo dimenzijo, ki prostor in čas presega ter se dotika univerzalno človeškega. V spodnjih desetih točkah izpostavljamo momente, ki so ključni za razumevanje njegove poezije.
Bil je upornik z razlogom
Karel oziroma Karol ali Karli, kot so ga ljubkovalno klicali najbližji, se je rodil v Šoštanju kot nezakonski otrok hčerke premožne meščanske družine in preprostega delavca. Tako je že v mladih letih izostril čut za razredno neenakost in okusil surovost delavskega življenja. Oče je delal v tovarni usnja, mati pa je pomagala pri vodenju družinske restavracije, kasneje pa jima je skupaj uspelo prevzeti kavarno in celo odpreti kino v prvem nadstropju hotela, ki je bil v lasti družine Karlove matere. Njegove najzgodnejše ohranjene pesmi segajo v leto 1938, ko je bil star komaj šestnajst let. Trdo življenje svojega očeta, dedka in strica, ki je bilo prežeto z alkoholizmom, je že takrat popisal v ciklu Obrazi, v katerem pokaže neverjetno razumevanje brezizhodnosti situacije, v kateri so bili delavci prisiljeni živeti. Zaradi vse večjega kulturnega in političnega udejstvovanja je bilo njegovo izobraževanje na celjski gimnaziji postavljeno na stranski tir, kot opisuje v pesmi Pismo iz internata: »A tu govorijo o drugih rečeh: / o zvezdah in kraljih nam tu govorijo … / o trenjih tam zunaj in živih ljudeh / pa vselej skrivnostno molčijo …«.
Prekmalu je odrastel
Kot večina mladih ljudi, ki so bili potisnjeni v izredne razmere vojnega časa, je bil tudi Karel prikrajšan za brezskrbno mladost. Kot pravi v verzih Naše pesmi: »Biti mlad v teh težkih časih, / to se pravi / brez mladosti biti mlad, / zreti starega sveta propad, / skrivati premnogo nad, / to se pravi biti mlad …«. Leta 1940 je bil iz gimnazije izključen, saj so pri njem zasegli ilegalno pismo, s katerim naj bi širil komunistične ideje. Ob okupaciji leta 1941, ko mu je bilo devetnajst let, je napisal cikel pesmi Okupacija, v katerem opisuje svojo izkušnjo v srbskem taborišču, kjer je preživel štirinajst dni, ko pa se je vrnil v domači kraj, so ga zaprli v šoštanjski zapor, kar popisuje v udarni pesmi Pet in dvajset, ki izpričuje neizmerno trpljenje, a tudi neizmerno upanje: »Proč jo vržeš, če pretesna je obleka. / Človek, novi človek vstal bo iz človeka!«. Po izpustitvi iz zapora v domačem kraju ni bil več varen, saj so ga okupatorske oblasti budno spremljale. Njegov pobeg v Ljubljano je postal neizogiben.
Nestalnost je bila njegova stalnica
Mladi poet je s prihodom v Ljubljano izgubil dom in se do konca življenja ni več imel priložnosti ustaliti. Njegovo bivanje v glavnem mestu je bilo polno negotovosti in skrivanja, da bi se izmikal oblastem je vsak dan spal pri drugi hiši. Na srečo je imel mnogo poznanstev, s svojo prodorno poezijo in karizmatičnim nastopom pa si je kaj kmalu utrl mesto v ilegalni kulturni srenji. Prirejali so recitale, dramske uprizoritve in podobne kulturno-družabne večere, na katerih so se spoznavali somišljeniki. Vse do leta 1943 je bilo ilegalno življenje za Karla dokaj mirno. Deloval je v Varnostno-obveščevalni službi (VOS), kar mu je prinašalo tudi nekaj zaslužka, kljub nevarnemu delu se je uspešno izmikal aretacijam, v njegovo življenje pa je vstopila tudi ljubezen. Leta 1943, še preden so se razmere zanj zaostrile, je imel priložnost spoznati Otona Župančiča, ki ga je sprejel z naklonjenostjo. Karel Destovnik je v tem obdobju ustvaril svojo najboljšo poezijo in nadgradil svojo mladostniško poetiko. Njegove pesmi so postale znane in se s prepisovanjem skrivaj širile po vsej Ljubljani in tako bodrile prebivalce okupiranega mesta. Posebej znan pa je postal po svojem nastopu, saj je pesmi znal recitirati z globokim občutenjem.
Imel je jasno začrtano poetiko
V času bivanja v Ljubljani je Karel dodobra utrdil svojo poetiko in se leta 1943 tudi poimenoval Kajuh, po domačem imenu kmetije njegovih prednikov v Šoštanju. Njegova dela pričajo o tem, da je minila doba »tihih pesmi«, »solzá« in »vzdihov«. Najčisteje to izrazi v svoji pesmi Poetom, v katerih pesnike »groznih dni« poziva k aktivistični poeziji, ki bo v ljudeh vzbudila pogum in jim dala moč za upor, pravi: »Ne peti, / rjoveti / bi morali v teh dneh, / poeti«. Piše s preprostimi besedami in ne eksperimentira s formo, a čar njegove poezije ni v tem. Z besedami je znal naslikati živo podobo svojega časa, njegove pesmi so izredno pripovedne in ob branju se nam njihova vsebina dobesedno izriše pred očmi. Je namreč izredno stvaren in ne zahaja v abstrakcije ter ne uporablja zapletenih metafor. Ta slog pa pravzaprav pritiče njegovi poetiki, ki kliče po poeziji za ljudi. Kajuh je začutil, da se stari svet končuje in prihaja novi, z njim pa tudi novi človek. Nad pogrebom tega starega sveta pa ni obupoval, temveč se je veselil spremembe, ki bo prišla, njegove pesmi zatorej ne napovedujejo zgolj konca, temveč so tudi polne upanja in vizij svetlejše prihodnosti. Tudi njegova ljubezenska poezija obljublja možnost srečne in brezskrbne ljubezni šele v osvobojeni domovini in prenovljeni družbi. Njegova ljubezen, čeprav silna, je bila v vihri vojne postavljena na čakanje.
Močno je ljubil
Kljub temu da je Kajuh pozival k angažirani poeziji, v svojem srcu ni mogel streti nežnih čustev, kot pravi v prvi pesmi cikla Ljubezenske: »Zato ti pojem pesem o ljubezni zdaj, / ko maral bi na glas rjoveti«. Pisal in pel jih je že v najstniških letih, ko je še bival v Šoštanju. Njegova prva ljubezen je bila Marija Medved, s katero ju je družilo kulturno udejstvovanje. V tem obdobju je napisal pesem Ti in jaz, ki v skladu z njegovo poetiko prerojenega sveta opisuje ljubezen med moškim in žensko, ki sta si tovariša, in se posmehuje erotični poeziji preteklosti, takole pravi: »A on je govoril: / »Nebeška opojnost je tvojih oči!« / Kaj meni nebeška opojnost oči! / Jaz ljubim ljudi, / ki gledati znajo z očmi!«. V tem klicu po enakopravnem odnosu je izjemno moderen, njegov pogled na ljubezen pa ni romantičen in morda prav zato učinkuje globlje in uspe izpričati predvsem človeškost. Z Marijo sta se kmalu razšla, o čemer priča pesem Ob slovesu, v kateri od žalosti izgublja besede in ji nazadnje sporoča le, naj gre svojo pot. Svojo veliko ljubezen, Silvo Ponikvar, je spoznal v Ljubljani na silvestrovanju pred novim letom 1942, v tem letu pa sta ljubimca sredi okupirane Ljubljane imela redko priložnost, da sta lahko v družbi drug drugega užila vsaj kanček normalne mladosti. Čeprav sta bila pri tem previdna, sta si privoščila izlete na Mirje, v Tivoli in na ljubljanski grad ter kopanje na Špici. A nemška vojaška policija mlademu pesniku ni za dolgo dovolila mirnega življenja, saj ga je v januarju leta 1943 začela ponovno intenzivneje iskati. Takrat mu je zatočišče nudila Silvina družina na Vošnjakovi ulici 22, kjer je bilo pomembno shajališče odpornikov. Hišo so okupatorske oblasti zato še posebej opazovale in redno izvajale racije. Silva je bila prvič aretirana že v decembru 1942, v zaporu je preživela tri mesece, Kajuh pa je medtem prenočeval pri različnih prijateljih in znancih. A sreča po Silvini izpustitvi iz zapora je bila kratka. Namenjena jima je bila še zadnja skupna pomlad pod krošnjo bujno cvetoče češnje, ki je nazadnje prerasla v simbol. Maja je bila Silva ponovno aretirana, za Karla pa je bilo bivanje v Ljubljani vse bolj nevarno in nevzdržno, zato je poleti leta 1943 mesto zapustil. Edini stik z ljubljeno so bila pisma.
V korespondenci je izpričal eno najlepših ljubezenskih zgodb okupirane Ljubljane
Poleg Kajuhovih pesmi so se kot pomembno pričevanje o življenju v nenormalnih okoliščinah ohranila pisma, ki sta si jih pošiljala s Silvo Ponikvar v obdobjih njenega prvega in drugega zapora. Mihael Glavan je v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice (2014) zbral dvanajst Kajuhovih in kar šestindvajset Silvinih pisem, verjetno pa bi bila številka še veliko večja, če bi se ohranila vsa pisma, ki sta si jih izmenjala. V pismih se izražajo močna čustva ne le erotične ljubezni, temveč predvsem iskrenega tovarištva. Zaljubljenca sta v temnih časih drug drugemu uspela prižigati plamen upanja, da bosta, potem ko bo skupni boj za svobodo in novo domovino končan, lahko uresničila svojo ljubezen, si ustvarila družino in vzgajala otroke v miru. Pa vendar se nista slepila – živela sta v nevarnih časih in kot upornika sta bila še posebej izpostavljena. Silva se je kasneje spominjala njune obljube drug drugemu, da po smrti enega od njiju drugi nadaljuje, živi polno življenje, in to globoko ljubezen deli z nekom novim. V zaporu si je Silva močno želela predvsem Kajuhovih pesmi, ki se jih je učila na pamet, v enem izmed pisem ga na primer prosi: »Piši mi kmalu zopet in še pesmice.« Karel ji je že v času njenega prvega zapora podaril zvezek, v katerega je z lepo pisavo izpisal petinštirideset svojih pesmi skupaj s komentarji.
Češnjev cvet je postal njegov simbol upanja
Ljubezen do Silve je skupaj z ljubeznijo do domovine in upanja na njen preporod rodilo Kajuhove najlepše in najbolj poznane pesmi. V ciklu Ljubezenske se napaja v spominih na kratko obdobje, ki sta ga s Silvo preživela v miru, osrednji simbol pa postane češnja, ki se je bohotila na vrtu hiše na Vošnjakovi 22. Njeni cvetovi so v mladih ljubimcih zbujali upanje v njuni zadnji skupni pomladi. Najbolj udarno se to izrazi v slavni pesmi Bosa pojdiva, kjer je belina češnjevih cvetov postavljena nasproti temi grobov ubitih talcev. Zanje ni več upanja, a upanje ostaja za tiste, ki pridejo za njimi – v spomin jim bodo na grobove nosili češnjeve veje. V pesmi Češnjev cvet pa le-ta briše malodušje v srcih od vojne utrujenih ljudi. Zdi se, da pesmi nagovarjajo prav Silvo, saj je ona edina, ki je točno vedela, o kateri češnji govori Kajuh. Čeprav je metafora razumljiva vsem bralcem, sta le onadva vedela, kje se je le-ta porodila. Karel je v pismih Silvi obljubil: »V pesmih Ti bom postavil spomenik …« – glede na to, da so pesmi iz cikla Ljubezenske njegove najbolj poznane, Bosa pojdiva pa je tako rekoč ponarodela, lahko rečemo, da mu je to nedvomno uspelo.
Pod češnjo je zakopal zaklad v pločevinasti škatli
25. avgusta 1943 je Karl Destovnik Kajuh zapustil Ljubljano in odšel v dolenjske gozdove, »na varno«, med partizane na osvobojenem območju. Pred odhodom je na Silvino prošnjo zvezek svojih pesmi zakopal pod njuno češnjo na vrtu hiše na Vošnjakovi. Te so luč dneva ponovno ugledale, ko je bil Kajuh že pokojen. Silva jih je izkopala nekaj mesecev pred koncem vojne, jih iz strahu, da bi jih našli belogardisti, skrila drugje ter ponovno izkopala po vojni. Kasneje jih je predala Slovenskemu knjižnemu zavodu in zbirka Kajuhovih pesmi je izšla leta 1949. Silva o izidu ni prejela niti obvestila, poslali ji niso niti enega izvoda zbirke.
Svojo prvo in edino zbirko je izdal v gozdu
V partizanih prave priložnosti za pisanje pravzaprav ni bilo, zato je korespondenca Kajuha in Silve kmalu zamrla. Tudi pesmi je v tem zadnjem obdobju napisal malo, saj je bilo umetniško delovanje v takšnih razmerah skorajda nemogoče. A vseeno se je Kajuh kot vodja kulturniške skupine, skupaj z ostalimi kulturniki, ki so delovali v XIV. diviziji, trudil krepiti moralo z udarniškimi pesmimi, ki jih je znal recitirati s takšnim žarom, da je z njim vnel vse, ki so ga poslušali. Njegovi tedanji sodelavci so ohranili posebej topel spomin na to, kako je recitiral Slovensko pesem, ki je bila napisana še v Ljubljani. Vera Hreščak je zapisala, »da se je zdelo, da res govorijo množice tlačenega in trpinčenega ljudstva«. Najbolj odmevna pesem, ki jo je napisal v partizanih, pa je bila Himna XIV. divizije, ki jo je uglasbil Sveto Marolt. V pozni jeseni leta 1943 je bila v osemintridesetih izvodih natisnjena prva Kajuhova pesniška zbirka s preprostim naslovom Pesmi. Kar mu ni uspelo v Ljubljani, je dovršil v stari baraki na Notranjskem. Pri tem mu je pomagala soborka v kulturniški skupini, plesalka Marta Paulin – Brina, ki je pesmi natipkala po Kajuhovem nareku. V kakšnem odnosu sta bila, ni popolnoma jasno, izpričano pa je, da se je med njima spletla prav posebna vez, nemara zato, ker sta skupaj tako rekoč zrla smrti v oči. Če je Kajuh pred odhodom verjel, da ga čaka »lahka in nenevarna služba«, kot je pisal Silvi, se je to z vsakim dnem v gverili izkazalo za manj resnično. Pozimi se je XIV. divizija podala iz osvobojenega območja, preko Hrvaške na Štajersko, in na poti bíla hude boje. Kajuh je uspel preživeti vse in se prebiti skoraj do domačega Šoštanja, ko je bil ustreljen.
Njegova pesem odmeva še danes
O Kajuhu in njegovem delu se je po vojni veliko govorilo, saj so njegove pesmi šele takrat zares ugledale luč sveta. Celotne Kajuhove zbrane pesmi so izšle leta 2020 pri založbi Litera, uredil jih je Vlado Vrbič. Mihael Glavan je leta 2014 pri Mladinski knjigi objavil že omenjeno korespondenco med Kajuhom in Silvo Ponikvar pod naslovom Ljubimca z Vošnjakove ulice. Vendar pa ta ni izčrpala vseh pesnikovih dopisovanj – ta je pod naslovom Kajuh dopisovanja zbral Miklavž Komelj ter dodal obširno spremno besedo. Knjiga je izšla letos pri založbi Litera.
Karel Destovnik Kajuh je v svojih pesmih opisoval burni predvojni in vojni čas, ki pa je bil tudi čas revščine, neenakosti, diskriminacije, strahu in vsesplošnega nezaupanja. Občutja, ki jih ob teh družbenih pretresih izpoveduje, ostajajo aktualna še danes, celo vedno bolj. Zaradi njegove vloge v narodno osvobodilnem boju ter njegovega tragičnega konca pod streli slovenskega kolaboranta v nemški vojski, je po smrti Kajuh postal narodni heroj in malodane mitološka osebnost, njegova poezija pa hvalnica sistemu. Vendar pa je bil Karel Destovnik predvsem preprost fant, ki v težkih trenutkih ni izgubil poguma, in kar mu daje posebno veličino, ni izgubil upanja, nežnosti in človečnosti, o čemer pričajo njegove pesmi. V tem lahko njegovo junaštvo vidimo danes.