Četudi je nemški pisatelj, pesnik, esejist in germanist Hans-Ulrich Treichel, rojen leta 1952 v severnem Porenju-Vestfaliji in od leta 1995 redni profesor na Nemškem inštitutu za književnost v Leipzigu, do zdaj izdal ducat romanov in kratkih zgodb ter skoraj toliko pesniških zbirk, pri tem pa ob prevodih v mnoge jezike prejel tudi številne nagrade, je, če gre verjeti cobissu, Izgubljenec prvi slovenski prevod tega avtorja. Avtobiografski roman iz leta 1998, ki je izšel pri avtorjevi matični založbi Suhrkamp, je, kot zapiše avtorica spremne besede Kristina Jurkovič, leta 2007 dobil svoje nadaljevanje v romanu Menschenflug (Človekov let), v katerem najstniški pripovedovalec iz Izgubljenca, zdaj odrasel moški, stremi k razvozlanju nerešene družinske travme, ki se znova izjalovi. Da je bolečina izgube, praznine, krivde ter iz njih izhajajočih individualnih in kolektivnih vozlov, s katerimi sta bila močno prežeta avtorjevo otroštvo in mladost v povojni Nemčiji, stalnica njegove pisateljske poetike, priča tudi njegov doslej zadnji roman iz leta 2016 Tagesanbruch (Svit), ki protagonistovi materi tudi ob smrtni postelji svojega otroka ne omogoči želene izpovedi.
V Izgubljencu, postavljenem v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja v Nemčijo, prvoosebni najstniški pripovedovalec, ki mu bralec ne ve imena, pripoveduje o resnični zgodbi avtorjevih staršev, o mrzličnem iskanju v zadnjem letu druge svetovne vojne izgubljenega brata. Na begu z dojenčkom Arnoldom (v resnični zgodbi Günterjem) z vzhodne Evrope pred prodirajočo rusko vojsko na zahod sta ob srečanju z Rdečo armado v kaotičnih okoliščinah izgubila prvorojenca.
Kljub ekonomsko uspešno vzpostavljenem povojnem življenju, ki ga, razen trde družinske vere v delo omogoča predvsem splošna gospodarska rast Nemčije, za čustveno povsem hladna, z globoko travmo prežeta starša obstaja le ena težnja, iskanje izgubljenega prvorojenca. Pripovedovalčevo prvotno informacijo o smrti svojega starejšega brata postavi v novo lego obvestilo Rdečega križa, da so na zahtevo staršev o iskanju izgubljenega otroka našli mladeniča-siroto, ki bi lahko bil njihov izgubljeni sin. Za morebitno potrditev ali ovržbo domneve se mora celotna družina podvreči preiskovalnim postopkom merjenja, primerjanja, preračunavanja in indeksiranja, zaradi katerih je bilo otroku treba razkriti dolgo zatajevano resnico. Da njegov starejši brat ni umrl od lakote, kot so mu trdili dotlej, temveč ga je mati v strahu pred izgubo življenja, pred »tisto grozo«, ki se hkrati ni in je zgodila, v nekem trenutku položila v roke ženski ob njej, ki se je v množici izgubila. Groza, ki jo omenja mati in ki ji je bila storjena v usodnih vojnih trenutkih, ni v romanu v skladu s potlačenim molkom nikoli razjasnjena. Vendar njen močan občutek sramu, travmatizirana seksualnost, raztrgana identiteta in izjalovljena vloga žene ter matere bralca napeljujejo k naravi te grozne stvari, ki so ji jo storili Rusi, ki jih »nista zanimala ne njeno življenje ne njena družina. Ruse je vedno zanimala samo ena stvar.«
Trenutek resnice je bil za pripovedovalca edini trenutek, ko je bil oče v sicer povsem brezčutnem, tiranskem odnosu do sina pripravljen govoriti z njim. A spoznanje, da je to storil zgolj v imenu dosege cilja, ki se ni menil za morebitno sinovo dobrobit, da ga je torej uporabil zgolj kot sredstvo, ni ušlo občutljivemu, identiteto iščočemu, na križpotjih adolescence tavajočemu in čustveno povsem zanemarjenemu najstniku.
Na tej točki se zgodba prelomi. Iz poprej realistične, suhoparno dokumentaristično naravnane pripovedi se skozi številne neprijetne in žaljive poskuse meritev posameznih delov telesa vseh treh članov družine, s katerimi so se primerjale meritve anonimnega najdenca 2307, in še bolj neprepričljivih ter nikamorvodečih izsledkov, prelevi v grotesko, katere edini možni izhod je katastrofa. Ta se z materino napredujočo čustveno razvrvanostjo in še bolj očetovo nenadno smrtjo tudi dogaja, sam zaključek slabih sto strani kratkega romana pa postreže z uvodoma blago nakazanim, a še vedno presenetljivim saltom mortale, ki v tesnobnem primežu ves čas ujetega bralca za trenutek klofne v privid katarze, ki se v naslednjem trenutku izkaže za na novih temeljih zasejano tesnobo.
Temeljni razlog omenjene bralčeve tesnobe izhaja iz nezavidljivih razmer znotraj družine, ki jih z zrelo, na trenutke morda prezrelo psihološko artikuliranostjo natančno dojema prvoosebni pripovedovalec. Pripoved se prične s fotografijo nasmejanega Arnolda s prve strani družinskega albuma in njegovo primerjavo z neznatno fotografijo brezimnega brata nekje v nadaljevanju, kjer se dečkova glava vidi zgolj delno. Nadaljuje pa se z nenehnim jokom matere, ki se zgodi ob vsakokratni, neredki omembi neprisotnega, sprva mrtvega in nato najbrž živečega izgubljenega sina. Da prisotnega sina starša tako rekoč ne vidita, ker je vsa njuna, še posebej materina pozornost usmerjena v sina, ki ga ni, postane osrednje gonilo zgodbe, katere pretresljivost raste z vsako stranjo. In ne le to, ko se pokaže možnost najdbe izginulega sina, pripovedovalec izgubi še tisto malo prisotnosti, za katero se mu je zdelo, da jo ima. Ob tem je možnost najdbe brata, ki ga nikoli ni videl, zanj vse bolj pomenila grožnjo, ki ni merila zgolj na deljenje skromne sobe, ampak na dejstvo, da bo prisotnost neprisotnega dokončno izpodrinila njegov obstoj. K temu svoje doda še eden izmed številnih nebuloznih izsledkov meritev, ki, mimogrede, odkrito spominjajo na tretjerajhovske metode ugotavljanja rasne čistosti, da ob primerjavi uhljev posameznih članov družine tudi pripovedovalec morda ni otrok svojih staršev. »In medtem ko je zdaj Arnold z vsako preiskavo postajal srhljivo verjetnejši, sem jaz z vsako preiskavo postajal manj verjeten. (…) Že sem si začel domišljati, da sem morda v sorodu z Arnoldom oziroma najdencem, ne pa tudi s svojimi starši. V tem primeru mama ne bi dobila nazaj svojega izgubljenega sina, ampak bi izgubila tudi sina, ki se sploh ni izgubil. Potem bi bil tudi jaz neke vrste najdenec, morda celo otrok kakega Rusa. Potem starša ne bi imela več otrok, jaz pa bi imel brata brez staršev, s katerim bi si moral deliti bržkone zelo tesno sobo v sirotišnici.«
Prav avtorjev zafrkljivo-cinični slog v upovedovanju izjemno travmatičnih dogodkov, ki se kot takšen razvija skozi pripoved in doseže vrhunec prav ob zaključnem obratu, je tisti, s pomočjo katerega se zarezujoče tragična tematika drži tik nad vodo. Tematika, ki jo razen krivde in sramu, kot izpostavi avtorica spremne besede, enako usodno zaznamuje tudi zarezujoči molk, ki vlada v družini in s katerim je nepovratno poškodovan tudi nedolžni otrok. Molk, ki ne bi mogel biti glasnejši in destruktivnejši. Ob tem se zdi, da je bolj kot slikanje mentalnega vzdušja nemškega povojnega časa, zaznamovanega s kolektivno otrplostjo in z robotskostjo, avtor želel poudariti pravo tragiko pripovedovalčevih staršev. Ta ni zgolj v travmatizirajočih posledicah vojne in boleči izgubi prvorojenca z vsemi psihološkimi posledicami, ki prestreljujejo celotno družino, temveč v starševskem scela zaničujočem odnosu do prisotnega otroka, ki so ga, ne da bi bili tega sposobni ali pripravljeni ozavestiti, prav tako izgubili.
In nenazadnje, ob vsem povedanem in nepovedanem je Izgubljenec, katerega tematika nikakor ni vezana zgolj na nemško področje in drugo svetovno vojno, ampak ima še kako močne vzporednice v sodobnem, z rastočo begunsko tematiko prepredenem času, tudi roman o tem, da se vsaka vojna na način travm, ki jih je nemogoče preseči, na poguben način reflektira v naslednjih generacijah in na ta način nepovratno hromi celotno človeštvo.
Hans-Ulrich Treichel: Izgubljenec, Družina, prevod Ana Jasmina Oseban, Ljubljana 2020.
