Nenadoma zaškripajo vrata, zaječijo parketne deščice v podu; v predsobi je slišati klepet. Štiriindvajset kuščarjev se povzpne na zadnje noge in se togo vzravna. Hjalmar Schacht požre slino, Gustav si popravi monokel. Za vratnimi krili se zaslišijo pridušeni glasovi, nato šelest. Slednjič v sobo stopi nasmejani predsednik Reichstaga: Hermann Göring. Kar nas ne sme presenetiti, gre v bistvu za povsem vsakdanji, rutinski dogodek. V poslovnem svetu so strankarske razprtije mačji kašelj. Politiki in industrialci se radi srečujejo.
Göring se torej sprehodi okrog mize, z vsakim spregovori besedo, vsakomur dobrohotno stisne dlan. Toda predsednik Reichstaga jim ni prišel izreč običajne dobrodošlice; najprej zarenči nekaj besed v pozdrav in takoj preide k bližajočim se volitvam, predvidenim za peti marec. Štiriindvajset sfing ga pozorno posluša. Prihajajoča predvolilna kampanja bo odločilna, izjavi predsednik Reichstaga, dovolj je bilo nestabilnih vlad; gospodarstvo zahteva mir in trdnost. Štiriindvajseterica gospodov pobožno pokima z glavami. Električne svečke na lestencu zamežikajo, veliko, na stropu naslikano sonce še naprej sije tako kot malo prej. Če bo nacistična stranka dobila večino, doda Göring, bodo te volitve zadnje v prihodnjih desetih letih; nemara celo stotih, še doda med smehom.
Vzgib odobravanja zaveje skozi prostor med stebri. Istočasno se zasliši loputanje vrat, v salon končno pride novi kancler. Tisti, ki ga še niso srečali, komaj čakajo, da mu sežejo v roko. Hitler je nasmejan, sproščen, čisto drugačen, kot so si ga predstavljali, prijazen, celo ljubezniv, veliko bolj ljubezniv, kot bi človek pričakoval. Vsakomur se zahvali in mu krepko stisne dlan. Po opravljeni predstavitvi vsakdo sede nazaj v svoj udoben naslanjač. Krupp sedi v prvi vrsti, s prstom si živčno gladi tanke brčice; tik za njim sedita dva vodilna iz IG Farben,[1] takoj zraven von Finck,[2] Quandt[3] in še nekaj drugih poslušno prekriža noge. Zahrešči jetičen kašelj, tihceno klikne pokrovček nalivnega peresa. Tišina.
Poslušajo. Bistvo govora se skriva v naslednjem: treba je narediti konec šibki vladi, odstraniti komunistično nevarnost, ukiniti sindikate in dovoliti lastnikom, da so firerji v svojih podjetjih. Govor traja pol ure. Ko Hitler konča, vstane Gustav, stopi korak naprej in se mu v imenu navzočih povabljencev zahvali, da jim je slednjič razjasnil politični položaj. Preden odide, kancler naredi še en krog okoli mize. Vljudno mu čestitajo. Videti je, da je starim tovarnarjem odleglo. Ko kancler odide, besedo znova poprime Göring, odločno še enkrat navrže nekaj zamisli in se vnovič dotakne petomarčevskih volitev. Volitve so enkratna priložnost, da se končno izmotamo iz slepe ulice, v kateri smo se znašli. Toda za volilno kampanjo je nujen denar; nacistična stranka nima niti prebite pare več, predvolilna kampanja pa je pred vrati. Takrat na noge plane Hjalmar Schacht, se nasmehne navzočim in izusti: »Sezimo v blagajno, gospôda!«
Povabilo, čeravno nekoliko robato, za prisotne gospode ni nič novega; vajeni so podkupnin in kupčevanja pod mizo. Korupcija je obvezna postavka v proračunu slehernega velikega podjetja, znana je pod različnimi imeni: lobiranje, darila, financiranje strank. Torej večina navzočih pri priči odšteje po nekaj sto tisoč mark, Gustav Krupp podari milijon, Georg von Schnitzler[4] štiristo tisoč, zaokrožijo kar čedno vsotico. Srečanje dvajsetega februarja 1933, ki bi ga lahko imeli za enkraten dogodek v zgodovini velikega kapitala, za nezaslišan kompromis z nacisti, je za kruppe, ople, siemense povsem običajna prigoda v poslovnem življenju, najbolj vsakdanji prenos sredstev. Vsi bodo preživeli režim in bodo v skladu s svojimi zmožnostmi tudi v prihodnosti financirali najrazličnejše politične stranke.
Ampak če hočemo zares razumeti srečanje dvajsetega februarja, če hočemo dojeti njegov večnostni pomen, je treba te gospode odslej imenovati z njihovimi pravimi imeni. To niso več Günther Quandt, Wilhelm von Opel, Gustav Krupp, August von Finck, možje, ki so se 20. februarja 1933 pozno popoldne zbrali v palači predsednika Reichstaga, treba jim je dati druga imena. Zakaj Günther Quandt je zgolj kriptonim, skrivno ime, ki prikriva vse kaj drugega kot tolstega dobrodušnega možaka, ki si s smolo barva brke in ponižno sedi na svojem mestu za častno mizo. Za njim, tik za njim tiči čisto drugačna, mogočna silhueta, pokroviteljska senca, mrzla in nedostopna kot kamnit kip. Da, za njim stoji gospodujoča, vsemogočna, krvoločna, brezimna podoba Quandta, podoba togo otrple maske, toda maske, ki se obrazu prilega tesneje od kože, in na tej podobi piše: Accumulatoren-Fabrik AG, bodoča Varta, kakršno poznamo danes, zakaj pravne osebe imajo svoje avatarje, tako kot so stara božanstva privzemala različne oblike in se sčasoma zlila z drugimi bogovi.
To je torej pravo ime Quandtovih, njihovo demiurško ime, on, Günther, je le kupček mesa in kosti, kakor vi ali jaz, za njim bodo na prestol sedali njegovi sinovi in za njimi njih sinovi. Kupček mesa in kosti sprhni v zemlji, prestol pa ostane. Zato se štiriindvajset mož ne imenuje ne Schnitzler, ne Witzleben, ne Schmitt, ne Finck, ne Rosterg, ne Heubel, kot bi sklepali po osebnih podatkih. Imenujejo se BASF, Bayer, Agfa, Opel, IG Farben, Siemens, Allianz, Telefunken. Pod temi imeni jih poznamo. In celo zelo dobro jih poznamo. Tu so, živijo z nami in med nami. To so naši avtomobili, naši pralni stroji, naše igračke, naše radijske budilke, zavarovanje našega doma, baterija naše ure. Tu so, povsod, navzoči kot stvari. Naš vsakdanjik je v njihovih rokah. Negujejo nas, oblačijo nas, nam svetijo v temi in nas prevažajo po cestah sveta, nas zibljejo v naročju. Možje, štiriindvajseterica mož, ki se je dvajsetega februarja zbrala v palači predsednika Reichstaga, so samo njihovi pooblaščeni zastopniki, visoka duhovščina težke industrije, Ptahovi[5] svečeniki. Ravnodušno stoje tam kot štiriindvajset računskih strojev pred vrati pekla.
Prevod: Jaroslav Skrušny
Knjiga Dnevni red je izšla v Fabulini zbirki, njen avtor, Goncourtov nagrajenec Eric Vuillard, pa bo v Ljubljani nastopil v okviru festivala Fabula. Ne zamudite ga v sredo, 6. marca 2019. Brezplačne vstopnice so na voljo na blagajni Cankarjevega doma (pohitite, ni jih več veliko).
[1] IG Farben AG (Interessen Gemeinschaft Actionsgesellschaft/Delniška družba Interesna skupnost) je v času med obema vojnama nastala združba osmih vodilnih nemških kemijskih in farmacevtskih tovarn (Bayer, Hoechst, BASF), ki je bila temelj nemške kemijske industrije v Tretjem rajhu. Na sestanku 20. februarja v Reichstagu je skupina IG Farben prispevala 400.000 rajhovskih mark.
[2] August von Finck (1898–1980), nemški bankir, ustanovitelj zavarovalniškega giganta Allianz in banke Merck Finck & Co. Po priključitvi Avstrije je od nacistov dobil v last dunajski sedež banke Rothschild.
[3] Günther Quandt (1881–1954), nemški industrialec, ustanovitelj industrijskega imperija, v katerega med drugimi sodita avtomobilska (BMW) in kemijska tovarna (Altana). Leta 1933 je stopil v NSDAP, Hitler ga je skupaj z drugimi vodilnimi gospodarstveniki imenoval za vodjo »obrambnega gospodarstva« (Wehrwirtschaftsführer); njegova podjetja so zaposlovala vojne ujetnike in oskrbovala nemško vojsko s strelivom, puškami in topovi. Po vojni so ga najprej zaprli, a ga kot zgolj »sopotnika« (Mitläufer) režima že januarja 1948 izpustili.
[4] Georg von Schnitzler (1884–1962), nemški gospodarstvenik, kot vodilni delavec v tovarni Hoechst član uprave IG Farben; leta 1937 je postal predsednik komercialnega odbora IG Farben. Po vojni je odslužil samo leto od petletne zaporne kazni, na katero ga je zaradi vojnih zločinov obsodilo ameriško vojaško sodišče.
[5] Ptah, egiptovsko božanstvo, še posebej čaščeno v Memfisu; po verovanju memfiških svečenikov naj bi bil Ptah bog uma in mišljenja in je obstajal na začetku vsega; v glavi si je izmislil vesolje in s priklicevanjem posameznih elementov ustvaril svet. Velja za očeta Atuma, boga sonca, v memfiški mitologiji pa tudi za boga umetnikov, obrtnikov in arhitektov.
