Martin je za volanom, jaz pa sedim zraven in se tresem. Ne zebe me, pol litra cvička me je pogrelo, samo živčen sem. In pijan. Tako sem pijan, da se mi zdi, da vonjam Minin parfum.
Tiho!
Zakaj bi vonjal Minin parfum v Martinovem avtu? In kaj počnem jaz v Martinovem avtu? Spet sva se napila in spet je dobil ideje. Samo da me nocoj ni peljal domov po moje tablete. Raje je zapeljal do Jožeta in vdrl v njegov svinjak. V avtu sem se presedal in molil, da bi ga ujel Jože ali da bi ga pujsi pohabili, klinca nadutega. Ampak ne. S sekiro je fental pujsa, ki sva ga na hitro stlačila v prtljažnik.
Tiho, pujs, sploh te ni!
Martin je sekiro vrgel na zadnji sedež, za primer, če ga ustavi policija, in že sva zdrvela proti Novemu mestu. Ne vem, zakaj takrat nisem skočil ven. Zdaj moram sedet tu in moram poslušat Slaka na radiu, poslušat moram Martinove govore in zdaj moram poslušat še glasove pujsa iz prtljažnika.
Nisem več pujs, zgolj njegov duh, prikazen, ki te naproša: maščuj me! Iz onstranstva kličem: maščuj me!
Ne kličeš me iz onstranstva, ampak iz prtljažnika. In sploh te ni, samo tablet nisem vzel. Pa še na glas te ne morem ogovorit, ker bi Martin mislil, da se mi spet meša. Že tako pravi, da sem žabar brez jajc. Jaz sem samo previden. Sem mu rekel, da pejva jutri v Šenčur kot vsi normalni ljudje, on pa se gre raje aktivista in mora osebno vreč zaklanega pujsa pred vrata novomeškega mesdžida.
Mesdžid? Kaj pa je to?
To, dragi duh pujsa, ki ne obstajaš, je muslimanska molilnica.
Ta tip te napeljuje k nezakonitemu dejanju? Fentaj ga! Vzemi sekiro in lop po betici!
Tiho! … Tiho. Musliči tud men niso najbolj všeč. Ampak po moje niso taki kreteni kot tale … Glej ga, kar med vožnjo pije. Pravi, da ne zarad korajže, ampak iz principa: pravi, da je Alah kot dohtar iz Henčkovega komada, ki sitnari: “pusti vino, pust prašiča.” Zato Martin pije, medtem ko pelje na črno zaklanega pujsa.
Na črno sem bil zaklan? Moja koagulirana kri je vroča od srda. Poberi sekiro! Policiji boš rekel, da si ga hotel zaustavit, pa se je branil, takrat si ti segel po sekiri in –
Tiho, ti, duh pujsa, ki te ni. Martin je vzkipljiv in kreten, ampak tak prasec spet ni. Samo malo manj mora pit. Čeprav ne vem, kako mu bo to uspelo. Ravno je odprl okno in ven vrgel izpraznjeno steklenico. Zahteva, naj mu dam še eno. Tri ležijo za sedežem, obrnem se in poberem eno s tal, kjer zagledam – Minin uhan? Najbrž ni njen. Je pa take kupila par tednov nazaj.
Seveda je od Mine. Privoščil si jo je na zadnjem sedežu. Njen parfum se voha po celem avtu.
Vem, tudi sam ga vonjam. Parfum je lahko od kogar koli.
Vendar ne vohaš njenih sokov. Moj rilec pa je, čeprav že pokojni, ustvarjen za odkrivanje tartufov pod zemljo. Zadnji sedež je prepojen z njenimi sokovi.
Nemogoče. Mina ni taka. Ona ne bi –
Naj dokončam. S svojim super rilcem v njenih sokovih zaznavam visoko raven kortizola, ki se izloča v stresnih situacijah. Posilil jo je, prasec! Jaz sem samo pujs, on je pa pravi prasec. Posiljuje, musliče nadleguje in – nesreča vseh nesreč – nezakonito kolje nedolžne pujse. Docela antipatičen karakter, zrel za odstrel, oziroma, v tem primeru, za udarec s sekiro.
Martin ni tak. On že ne bi –
Kaj da ne bi? Se spomniš, kaj je zadnjič rekel: da se strinja s kamelojebci v eni stvari: babe imajo lepo zacunjane, da ne zbujajo skomin. Gotovo je videl tvojo Mino, zalo Minkico, vso našminkano in fletno, in se jo odločil povaljat na vrhu cvička polnih flaš.
A misliš?
Pri svetem Antonu, mojem zavetniku! Sveti Anton je bil celibaten puščavnik, ampak še zmeri je mel večja jajca od tebe!
Ne bo šlo, glej, ustavil je avto, odtočit mora.
To je tvoja priložnost. Boš vse življenje reva, ki živi pri fotru? Ne privošči temu stvoru niti sapice blagega dolenjskega zraka več!
Tiho! V redu, v redu. Glej, pobiram sekiro.
Lepo …
Stopam iz avta.
Aha …
Oziram se naokrog.
Dej, zamahni že, ti peder cagavi!
Če ga pa ne najdem.
Jaz ga vidim … V praproti leži?
O, pismo, koma je.
No, delo ti je olajšal. Zdaj ga daj.
Ni treba. Srce mu ne bije. Cviček ga je končno pokopal. Kakšen kisel konec.
Ni še konec.
Saj je mrtev. Nisi tega hotel?
Hotel sem, da ga ti fentaš. Ampak ti nisi naredil nič. Sedi za volan, pelji do Novega mesta in vrzi moje pokojno mastno truplo pred vrata mesdžida.
Čakaj, da razmislim. Če grem kar nazaj domov, mogoče ne bo noben vedel, da sem bil z njim. Upam.
Musliči sicer bombardirajo ljudi, ampak imajo vsaj jajca, da še sebe razletijo zraven. Kaj imaš pa ti? Tablete pa invalidnega fotra, na katerega se vedno zgovarjaš ko en cucek popedran.
Mina zna bit žalostna, rada je imela Martina.
A sem bil zato na črno zaklan? Dedci bojo pocepal po praproti, deželo bo pa podedoval kontingent
kamelojebcev in klincolizcev.
Čakaj, čakaj … Če potihem odklenem zadnja vrata, mogoče ne bom zbudil očija.