Dolgo življenje nekega platna

Strokovna žirija 13. AirBeletrininega natečaja za kratko zgodbo je med finaliste uvrstila tudi Dolgo življenje nekega platna, ki ga je poslal Matej Pollick iz Portoroža. V zgodbi portretira slikarja in njegov odnos do slikarskega platna. Celoten postopek ustvarjanja slike opiše tako prepričljivo, kakor bi bil tudi sam profesionalni slikar.

»Za AirBeletrinin natečaj sem se odločil napisati kratko zgodbo iz svojega sveta slikanja,« pravi. »Zdelo se mi je pomembno opisati nastajanje nekega portreta, ki je oprijemljiv dokaz, da posameznik še kako obstaja, čeprav ima morda kdo občutek, da ga ljudje prav zares ne vidijo in slišijo.«

Avtorju iskreno čestitamo! Vas, drage bralke, dragi bralci, pa vabimo, da zaužijete, kar nam je naslikal z besedami.

***

Sedim pred praznim platnom. Postavljeno je na staro leseno stojalo, umazano od posušenih barv. Če bi vse te osuške spraskal z jesenovega lesa, bi lahko sestavil čudovit kolaž. Mirno čakam. Nisem niti potrpežljiv niti nepotrpežljiv. Gre za proces. Pravzaprav bi moral reči, da gre za dogovor, ki ga sklenem z vsakim novim platnom. Najprej se mu zahvalim, da je prišlo v moj atelje, in se opravičim za prah, pajčevine in drugo umazanijo ter za nered. Tega je kar veliko. Nemara bi se temu reklo ustvarjalni nered, vendar jaz ničesar na podstrešju ne opazim. Zares je v središču moje pozornosti stojalo s platnom, stol z debelo rožnato blazino, ki trpi pod mojo težo, ter stara lesena jedilna miza, na kateri imam čopiče, različne tube in plastične posode z barvo, umazane kozarce in posode, lopatice, razne odžagane drevesne veje in druge pripomočke.

Potem ko s platnom končava zahvaljevanje, sledi napenjanje platna na podokvir. Pri tem sem nežen in obziren, da ne bi platna poškodoval in da se lahko združi z lesom, na katerega bo pripeto. Napenjanje je zahteven korak, in kot Japonci tradicionalno še danes na točno določen način izvajajo obred pitja čaja, si tudi jaz nisem nikdar dopustil, da bi postalo napenjanje platna rutinsko opravilo. Ko končam napenjanje, sledijo priprošnje. S priprošnjami se namreč proces slikanja lahko šele zares prične. To je moja prošnja platnu, naj vodi moj čopič in izbiro barv ter tehniko tako, da bo na njem nastalo, kar mora nastati. Zatem obljubim, da bom čakal tako dolgo, dokler ne bo pripravljeno, da začnem z delom. In to zna trajati. Ko platno končno spregovori, in to se navadno zgodi silno hipno, v trenutku najmanjšega pričakovanja, šele takrat se lahko nekaj ustvari. Nato znova nastopi tišina. To je čas za premislek. Takrat se moram umakniti iz prostora, zato odidem po stopnicah podstrešja. Navado imam, da v času premisleka spijem čaj ali kavo, pokadim cigareto ter se sprehodim okoli hiše. Če dežuje, zadnji del izpustim.

Atelje imam na podstrešju stare meščanske vile, in do njega priplezam po dvižnih lesenih stopnicah, ki so tako stare, da se je nekega dne pod mojo težo ena od njih zlomila. Do danes je nisem popravil. Nimam teh znanj, pa tudi navadil sem se nanjo. Prikupila se mi je. Vsakič, ko želim stopiti nanjo, me odločno opozori: O ne, ne boš. Včasih pustim, da me sostanovalci opazujejo pri delu. Četudi ne slišim, da je kdo prišel gledat, kaj počnem, začutim prisotnost človeške duše v prostoru, ne da bi moral zaznati znake življenja. Sostanovalci vedo, da bom trpel njihovo prisotnost največ tri minute.

Med čakanjem na prvi vzgib sem si prvikrat, ko sem sedel pred platnom, dovolil očistiti orodje ter pregledati stanje vseh čopičev. Takrat mi je platno to dopustilo, in odtlej postorim to pomembno opravilo vsakokrat, preden se lotim dela na platnu. Slikanje je dolgotrajen proces, in lahko pride do nenadnih šokov, do impulzivnosti, do pomanjkanja časa za vse, kar je potrebno vmes še postoriti. Zato se mi je od nekdaj zdelo pomembno, da imam vse pripomočke očiščene in pripravljene. Vsako lopatico tako skrbno pregledam, jo obračam proti svetilki, ki visi s stropa, da mi ne bi ušla kakšna še ne dobro posušena packa oljne barve. Enako počnem s čopiči. Vsakega posebej vzamem v roke in s prsti pobožam konice ščetin ter s prsti narahlo preverim, ali so vse dovolj trdne, da ne bodo odpadle ob mojih potezah. Pri ščetinah se izkaže, da so izjemno nepredvidljivega duha, saj se prav v trenutku, ko se umetnik čudi stvaritvi, ki se počasi izrisuje pred njegovimi očmi, znajdejo na platnu in kvarijo čistost potez čopiča ter odraz podobe na platnu. Obrt me je izučila, da je proces čiščenja slikarskih pripomočkov tudi čiščenje duha in priprava na izčrpljiv proces izlivanja vsega, kar bo moralo pristati na platnu. Namreč, ko je platno zadovoljno z ustvarjenim delom, sem izžet. Tudi danes se zato lotim čiščenja orodja, ker začutim, da bo čakanje trajalo in trajalo.

Ko ugotovim, da sem s čiščenjem orodja končal, se obrnem nazaj proti platnu, ki še vedno prazno bolšči vame z belo praznino. Nič bolj strašljivega ne obstaja zame kot praznina platna, ki se odloča, kaj se bo zgodilo in kdaj. Kar sledi zatem, je druga zgodba. Moram reči, da me je ta mogočnost praznine platna z leti naučila večje in večje ponižnosti in strahospoštovanja. Kar nastane po končanju dela, je posledično vredno absolutnega spoštovanja do ideje, ki je naslikana na platnu, in do same izvedbe, ki mora biti vselej izpeljana mojstrsko. S tem ne mislim na to, da bi moral sleherni človek, ki sliko opazuje, izrekati hvalnice in pohvale slikarju. To je sicer lepo slišati, vendar ni tako pomembno. Manj pomembno je tudi, ali vsak opazovalec razume, kaj je naslikano. Mojstrstvo slike se izrazi skozi občutenje, ki preveva njenega gledalca, in to mora biti silovito kot kraška burja v zimskih dneh, mora biti prodorno kot bučni valovi, ki udarjajo in klešejo skale ob morski obali, in mora biti tako presunljivo, da pusti v človeku večen čustven pečat, ki bo za vselej pričal, kako se je počutil ob sliki.

Medtem ko se platno odloča, kaj bi želelo od mene, poskušam ohraniti prazne misli. Možgani seveda prihajajo na dan z vedno novimi idejami. Če ne drugega, se pojavljajo misli o hrani, ki sem jo zaužil, ali pa prizori s kakšnega sprehoda po bližnji okolici. V glavi ves čas poskušajo nekaj početi, da mi ne bi bilo dolgčas. Te misli potrpežljivo odstranjujem, da bi tudi moj um bil kot prazno platno. Povem vam, da to ni povsem enostavno opravilo. Človekova psiha je izjemno kompleksna in zvita. Ni je lahko prelisičiti. Stalno zavrača stanje praznine kot nekaj nenaravnega, kot tujek, ki ga je potrebno izvreči, da ne bi povzročal še več preglavic. Potrebna je vztrajnost, in v tem sem postal dokaj dober. Vztrajno odvračam misli, in naposled se pojavi tišina. Še vedno čakam na začetek, le da sem v popolni tišini, sam v sebi in sam s seboj. Le sem.

Ker zaslišim šume v stanovanju, že predvidim, da bo nekdo prišel v podstrešje in želel videti, kaj se dogaja. Levico imam visoko dvignjeno v zraku v znak nezaželenemu obiskovalcu, naj nemudoma odide. Vsi sostanovalci dobro vedo, kaj pomeni ta znak, in šušljanje po stopnicah mi zagotavlja, da se je obiskovalec obrnil. Znova se lahko posvetim čakanju na znak platna. Čakam na znak, da lahko začnem. Čakam na točna navodila, kaj moram najprej storiti. Iz preteklih izkušenj že vem, da ne morem z gotovostjo vedeti, kaj bo moja prva naloga. Morda bom moral zbrusiti platno. Ni bilo velikokrat, zgodilo pa se je že. Nemara bi bilo potrebno z ogljem izrisati prve poteze. Le kakšne bodo? Izris česa, koga? Zalotim se, kako mi misli brnijo po glavi kot kakšen glasen klopotec v jesenskih mesecih. Pomirim um in se vrnem v praznino. Čakam na platno, to je moje edino opravilo.

Kot strela z neba me prešine, da moram namešati akrilno barvo, svetlo oker, nekaj krvavo rdeče in neapeljsko rumene, kanček olivno zelene in malo malo temno zemeljsko rjave, za poper metalno sive in za oreh globoko oranžne, vse pomešano z obilico svetlečega medija ter navadne vode iz moje zarjavele pipe. Na paleti – belem emajliranem pekaču, v kakršnem je moja mama včasih pekla kolače – se znajdejo vse naštete barve, iztisnjene iz tube, skupaj z izdatno količino obeh medijev, s katerima bo namešana barva postala izjemno prosojna. Ko končam z mešanjem barve in lopatico obrišem v krpo, mi pod roke pride ploski čopič velikosti deset centimetrov. Brez razmišljanja ga namočim v namešano strukturo in ga z desnico potegnem čez celo platno diagonalno od leve proti desni. Nato s čopičem zajamem preostanek namešane barve in jo previdno pljusknem na platno ter s sunkovitimi gibi čopiča sledim križemkražem potezam desne roke. Ne razmišljam, le izvajam poteze, kot bi bil v čistem transu. Ne da bi stopil stran od platna, s konico čopiča naredim par potez, globokih, tako da se na nanosu barve izrišejo črte in prikažejo platno. Nasmehnem se pri sebi.

Hodim gor in dol po sobi, vmes sem si prižgal cigareto in cigaretni dim puham proti stropni svetilki, da postaja svetloba vse bolj temačna, vse bolj podobna zakajenemu baru. Barva se hitro suši in spet se znajdem pred mizo. Ogorek je v zelenem pepelniku in skozi okno zaslišim večerno ptičje petje. Večer je, si mislim. Na paleti se barve niso posušile, zato jo na hitro z golo roko sperem v umivalniku. Nato v roke vzamem tubo črne barve, iz nje iztisnem za lešnik barve ter dodam izdatno količino bele in temno oker iz dveh večjih posodic barve. Dodati moram zelo malo vode. Barva mora biti težka, neprosojna, težko mazljiva. Ko premešam skupaj vse barve, se mi prikaže druga plast. Sedaj že postaja bolj razburljivo. Ne vem, kaj bom storil, ampak ko sežem proti čopičem, sežem po največjem čopiču velikosti dvajset centimetrov, ki sem ga v vsej svoji praksi uporabil le enkrat, za pripravo podlage za slikanje. Po platnu maham s čopičem in se pri tem gibljem, kot bi plesal čačača, ne da bi dojemal, kaj se dogaja na platnu, ne da bi kontroliral svoje gibe. V naslednjem trenutku imam v rokah mehko oglje in z njim po vsem platnu z vso močjo pritiskam in rišem po platnu s sunkovitimi gibi, nerodno kot kraca otrok pri treh letih, ki se trudi narisati oblake na nebu. Oglje razpada v moji roki in na platnu se ujamejo drobci odkrušenega oglja, ki jih z roko ujamem pod konicami prstov in z njimi izrisujem dodatne poteze po površini barve, ki se je oglje doslej še ni dotaknilo. Stopim stran od platna in v sebi silovito začutim, da moram na listu papirja z istim kosom oglja nekaj narisati. Po nekaj potezah na papirju zagledam poteze moškega z močnimi brki, z izrazitimi brazdami na obrazu in z žalostnim pogledom. Papir nato pritisnem na sredino platna in, kot bi nadaljeval poteze brkov, s kosom oglja, ki ga imam še vedno v desnici, potegnem močno potezo do konca platna. To storim tako energično, da košček oglja odleti na drug konec mojega skromnega ateljeja. Po drugem nanosu barve se tako izgubim v procesu, da se niti ne zavedam svojega početja. Čez čas vidim na mizi poleg sebe le kaotično paleto z ostanki roza, črne, bele, bledo rumene, pastelno olivno zelene, nebeško modre ter kopice drugih mešanic. Krpa je tako umazana, da je za v smeti, voda v vseh kozarcih gosti kopico umazanih čopičev in tri lopatice, ki sem jih očitno uporabljal pri delu, leži na mizi ter potrpežljivo čaka na čiščenje. Ko s pogledom na hitro ošvrknem stensko uro, kaže pol četrto zjutraj. Zunaj je torej trda tema, pomislim. Nobenega zvoka ni slišati, le šumenje vetra, ki se upira ob strešnike naše vile in išče pot skozi luknje, kot da bi se želel ujeti in ne ostati svoboden pod milim nebom.

Sedim na stolu, ki sem ga prestavil na sredino ateljeja. Sem dovolj daleč stran od platna, da lahko od daleč opazujem stvaritev. Ko tako opazujem poslikano platno, sem prepričan, da je za menoj popoln proces, ki sem ga uspešno končal. Pred menoj je portret moškega v štiridesetih. Okoli ušes je osivel. Njegove modre oči iz očesnih jamic sijejo z žalostjo in potrtostjo, kot bi bilo življenje kalvarija, pravzaprav mučenje in dnevno trpljenje. Moški sedi na stolu, noge ima prekrižane, njegove roke počivajo v naročju. Oblečen je v umazano belo haljo, pod katero nosi modro karirasto srajco s kravato turkizno zelene barve. Pod rokavom sramežljivo gleda rob zlate ure, na nosu ima velika okrogla jantarjeva očala. Hlače so žametne, temno zelene. Obute ima ponošene črne čevlje, ki pričajo o dolgih prehojenih poteh. Morda je trgovski potnik, pomislim, ali pa si ne more privoščiti novega para čevljev. Lahko pa da so mu ti čevlji tako udobni, da jih nima namena zamenjati, dokler se ne bodo vdali in bo iz njih zazevala luknja, morda jim bo celo odpadel podplat.

Ko človek zre v moškega na platnu, nima prijetnih občutkov. Portret je tako realističen, pomislim, kot da bo človek vsak trenutek vstal in se sprehodil iz platna. Vzbuja pa neko posebno melanholijo, morda celo žalost. Njegova pojavnost je takšna, da bi ga človek kar objel in ga tolažil. Dolgo bi ga tolažil in mu govoril, da je življenje lepo, če človek le vidi onkraj temnih misli. Okoli moškega je zatemnjen prostor. Le pred njegovim stolom, na katerem potrpežljivo sedi, je na tleh naslikan odsev svetlobe, verjetno stropne svetilke. Za njim je majhno okno. Stopim bliže platnu, da bi videl, kakšen pogled ponuja to okno, in nisem razočaran. V daljavi, za macesni in obmorskim rastjem ter morjem, vidim grad Miramar, ki je spretno in zelo natančno naslikan v čudovitih podrobnostih. Še sončni odsev na oknih gradu je naslikan, ugotovim. Znova se oddaljim od platna. Slika nikdar ni dokončana. Lahko je dovršena, mojstrsko izdelana, vendar je za vselej nedokončano delo. Je odraz stanja, v katerem je človek bil v obdobju ustvarjanja. Nič več od tega.

»Spet delaš avtoportret?« zaslišim za seboj glas sostanovalca. Tako prihuljeno je priplezal v atelje, da mi v svoji zatopljenosti ni uspelo zaznati njegove prisotnosti. »Le tako se me bo kdo sploh spomnil,« odvrnem in zamahnem z levico.