AirBeletrina - Domača knjižnica: Ana Vogrinčič Čepič
Panorama 29. 6. 2020

Domača knjižnica: Ana Vogrinčič Čepič

Ana Vogrinčič Čepič Fotografija: Ana Kovač

Knjige so okoli Ane Vogrinčič Čepič, odkar pomni, saj je že odraščala ob bogati družinski knjižnici. Ko govori o ljubezni do branja, omeni tudi teto, ki v Zagrebu živi v hiši knjig, med katerimi so po sobah izborjene le ozke poti. Polne knjižne police pa jo spremljajo tudi v zdajšnjem družinskem domu.

Ana Vogrinčič Čepič, ki je strastna bralka, se s knjigami ukvarja tudi profesionalno. Branje kot družbeno-kulturno, individualno in telesno prakso kot docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti na Oddelku za sociologijo in na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo raziskuje že zelo dolgo, zato imajo v njeni domači knjižnici svoje mesto tudi knjige o knjigah in branju. Sama je med drugim tudi avtorica dela Družabno življenje romana – Uveljavljanje branja v Angliji 18. stoletja, ki je nastal na podlagi njenega doktorata. V njem pokaže, kako vzpostavitev branja romanov kot prostočasne aktivnosti sega v Anglijo v 18. stoletju.

Posveča se tudi materialnosti branja

V zadnjem času pa se raziskovalka in predavateljica posveča tudi materialnosti branja. Lani je v Vodnikovo domačijo ob izbranih terminih ljudi vabila na individualne pogovore o svojih bralnih navadah, letos pa ljudi spodbuja predvsem, da ji o svojem življenju pripovedujejo prek knjig. Teh, ki so jih brali v določenem obdobju svojega življenja in so jih zaznamovale. Ob tem jo zanima tudi vprašanje, zakaj in s čim so jih nagovorile.

Ko se na ta način Ana Vogrinčič Čepič ozre k svojim zadnjim desetim letom, se to obdobje začenja z njeno prvo nosečnostjo. Zadnjih nekaj mesecev si je takrat uredila tako, da ni imela delovnih obveznosti, s tem pa je imela časa za branje na pretek. »To je bilo lepo obdobje,« poudari. »Uživala sem v širini poletja, pred mano je bil nov svet in okoli mene knjige, ki sem jih brala,« se spominja.

Nekatere knjige te spremljajo ves čas, nekatere po obdobjih

Iz tega časa so tudi knjige, v katerih je takrat neznansko uživala, čeprav se sprašuje, če bi jih danes spet tako navdušeno prebirala. »So knjige, ki te spremljajo skozi ves čas, in so knjige po obdobjih,« pravi sogovornica. »Določena knjiga te lahko prepriča, ker si jo prebral v specifičnih okoliščinah.« V času svoje nosečnosti je raziskovalka brala Middlemarch: A Study of Provincial Life (Middlemarch: študija provincialnega življenja) angleške pisateljice George Eliot. »Kako sem bila blažena, ko sem brala to knjigo in še vedno je ena mojih najljubših ter si jo skoraj ne upam iti brati še enkrat, da se ta občutek ne bi izgubil,« pripoveduje. V tistem času se je ponovno srečala z Ano Karenino in z romanom On Beauty (O lepoti) pisateljice Zadie Smith. »Vse te knjige so bila zame takrat fantastične.« Ob tem omeni iz zadnjega desetletja še en roman. Tistega, ki ga je brala na letu v New York, in sicer Portret neke gospe (Portrait of a Lady) avtorja Henry Jamesa.

Knjige so intelektualni in čustveni kompas

V zadnjem obdobju pa jo zanima predvsem avtofikcija, samorefeksivna, osebnoizpovedna ali intimistična pisanja. »Ta pogumna pisanja, ki gredo zelo globoko, ravno berem roman Materinstvo kanadske avtorice Sheile Heti. Starejša kot sem, raje berem o poglobljenih in zahtevnih situacijah. V življenju imaš več izzivov, o stvareh drugače razmišljaš.« Prek knjig pa Ana Vogrinčič Čepič tako premišljuje o sebi, partnerstvu, vzgoji, sodobni eksistenci, družbi … Književnost ji predstavlja intelektualni in čustveni kompas.

Med žanri ji je zelo blizu tudi avtobiografija in biografija. »Lani poleti sem padla v branje avtobiografskih zgodb ženskih avtoric. Fascinantno mi je to odkrivanje, kaj je za človekom, ki ga poznaš kot avtorja. Starejša kot sem, bolj me nagovori pristna pisava.«

Like tudi sanja

Užitek, ko padeš v knjigo, je za Ano Vogrinčič Čepič od nekdaj nekaj najlepšega možnega. Od vedno je brala in odkar pozna ta občutek, ko te roman potegne v svoj svet, ga vedno znova išče, čeprav ga ne doživi vedno. »V knjige se zelo vživim, prav fizično. Čutim tesnobo likov, hkrati pa uživam v tej dvojnosti. Da si sam tukaj, na varnem, oni pa so tam, v fikciji. Like tudi sanjam. Včasih ne vem, a je to moja zgodba, moj spomin ali sem jo prebrala. Literarne protagoniste si tudi tako živo predstavljam, da se mi zdi, da jih srečujem v mestu.«

Tako kot Ana Vogrinčič Čepič rabi branje, je zanjo nujno, da živi med knjigami. »Na ta način si obdan z zgodbami, spomini nanje in nase kot bralca ter z njihovimi obeti. Z domačo knjižnico je stanovanje naseljeno z izkušnjami, junaki, scenariji. Zmehčano in toplo.«