Domača knjižnica slovenskega pisatelja, dolgoletnega urednika in tudi univerzitetnega profesorja je nekaj čisto posebnega – čeprav Andrej Blatnik redno kupuje nove knjige, je knjižnica vse manjša, saj knjige redno razdaja. To dela že vrsto let in najprej je to počel samo »analogno«, v knjigobežnicah, sedaj pa deli knjige zlasti preko Facebook objav. Pravi, da je to zanimiv projekt tudi s socialnega vidika, saj se tako spletajo nova poznanstva, hkrati pa spet sreča stare znance, s katerimi se že dolgo niso videli. Zaradi te darežljive navade pa ima včasih tudi koristi – tako je prišel do knjige, ki jo je dolgo iskal, katere, pa razkrije v nadaljevanju.
Knjižnica, ki se zmanjšuje
Staromeščansko stanovanje, visoki stropovi, prostor, namenjen knjigam, poln knjižnih polic, je naša predstava stanovanj pisateljev in v primeru Andreja Blatnika, ki živi v centru Ljubljane, je to dejansko tudi res. V stanovanju imajo knjige poseben prostor, srečaš pa jih čisto na vsakem koraku – v kuhinji so zasedle kar dve omarici, pa še mizo za jutranje branje (in naj povem, da njegovo jutranje branje ni preprosto, v času intervjuja je na mizi Gilles Deleuze – čeprav pravi, da večkrat kot knjige ob jutranji kavi bere tiskane časopise in revije). Pogovora ne začneva klasično, temveč ga najprej vprašam o njegovem oddajanju knjig, ki ga že dlje časa spremljam na Facebooku: »To počnem že kar nekaj let,« začne Blatnik. »Spoznal sem, da sinov ne želim obremenjevati s knjižno dediščino. Prvemu, ki je končal študij filozofije, sem dal vse filozofske knjige, drugemu pa vse druge knjige, ki ga zanimajo. Ko sta se odselila, sta odnesla tudi knjige, s katerimi sta odraščala. In tako sem začel ostale razdajati, je pa to res fin proces. Vse knjige, ki jih oddam, namreč vsaj še prelistam, nekatere pa ponovno preberem in ugotovim, da so mi bolj všeč, kot se spomnim, in jih potem obdržim. Za nekatere pa že takoj vem, da je konec njihovega bivanja z menoj in da morajo oditi naprej. Nekam, kjer bo v njih užival kdo drug. Večino knjig oddam v Ljubljani ali Istri, če pa grem na pot, pa tudi kje drugje, in tako sem pred kratkim, ko sem se peljal v Maribor, knjige oddal na treh koncih. Prav posebna zgodba je tudi, ko sem na FB objavil, da iščem knjigo Marte Tikkanen Ljubezenska zgodba stoletja, ki sem jo uredil, pa sem jo očitno nekomu posodil in ne dobil nazaj – in potem sta Katarina in Dani, ki sta moja redna odjemalca, našla izvod zame v kranjskem antikvariatu.«
Knjigam se odreka ne glede na žanr, oddaja vse od strokovnih del do klasičnih romanov in poezije. Nekatere knjige še zmeraj odnaša v knjigobežnice pri RTV Slovenija in Filozofski fakulteti, kjer predava. Pove, da v knjigobežnicah večkrat tudi kaj vzame, običajno knjigo tja hitro vrne, včasih pa jo obdrži. Knjige morajo potovati, pravi, in tudi njegova nova knjiga, ki je tik pred izdajo, ima naslov Knjige na poti, v njej pa je še cela vrsta zgodb o knjigah na raznih koncih sveta.
Soba za knjige, lastna
Večina knjig v njegovem stanovanju se nahaja v dnevni in hkrati delovni sobi. Tu so knjižne omare prav do stropa, knjige pa stojijo v dveh vrstah. Zložene so po zbirkah in tematikah, vse od strokovnih do leposlovnih knjig, poezije, pa velike zbirke tistih knjig, ki jih je uredil sam ali pa so mu jih podpisane poklonili prijatelji. V spalnici ima na polici lepo zložene svoje knjige v tujih jezikih in vse zvezke revije Literatura, za katere pravi, da jih bo nekoč zanesljivo oddal. Otroških in mladinskih knjig ni več. Ko ga povprašam, katera je njegova najljubša otroška knjiga, pa omeni Neznalčkove dogodoviščine Nikolaja Nosova, za katero trdi, da bi jo res morali ponovno natisniti.
Njegova domača knjižnica je torej plod njegovega dela, »podedoval« je le zbirko 100 romanov. Vse ostalo se nabira že od študentskih let (študiral je primerjalno književnost), doma in po svetu, v knjigarnah in antikvariatih, danes seveda tudi po spletu, čeprav manj, odkar ni več spletnega prodajalca Book Depository. Sprva je živel v majhnem stanovanju, kjer še za ljudi, kaj šele za knjige, ni bilo dovolj prostora, od nekdaj pa je verjel, da bo imel bivališče, v katerem bo dovolj prostora za knjige. In tako danes tudi je. Vendar pa pravi, da ni zares zbiratelj: »Zlasti romane si, kot velika večina slovenskih bralcev, najprej izposodim v knjižnici in nato kupim tisto, kar se mi zdi, da moram imeti doma. V tujini pa res veliko kupujem na slepo.« Pa vendar in kljub razdajanju ima doma res veliko knjig.
Mnogo jih je dobil v tujih knjižnih menjalnicah, sploh na potovanjih po Aziji. »Nekoč se mi je zgodilo, da sem knjigo pustil v menjalnici v Bangkoku, nato sem šel čez dober mesec na jug Indije in tam me je v drugi menjalnici že čakala ta moja knjiga, prepoznal sem jo po pečatu.« Tudi v New Yorku rad zavije v tako imenovane secondhand trgovine, zelo blizu mu je zlasti njihova slavna knjigarna Strand, kjer je na voljo mešanica starih in novih knjig. »Rajši od knjigarn imam take izmenjevalnice, saj verjamem v reciklažo, tudi na knjižnem področju. Seveda vsepovsod hodim tudi v knjigarne, celo če ne razumem jezika tam prodajanih knjig – potem gledam strokovno, kako so knjigarne organizirane, katere knjige so izpostavili in na kakšen način …«
Bralec klasike, v kateri išče aktualnost
»Včasih sem redno bral tuje novitete, spremljal nagrajence po svetu in sledil razvpitim imenom. Sedaj vem, da so v Sloveniji mlajši uredniki, ki to bolj skrbno počnejo, jaz pa lahko spet prebiram tudi klasike. V času korone sem tako prebral vse knjige Cirila Kosmača, zdaj prebiram opus Pavleta Zidarja, ki je bil v mojih študijskih časih tako rekoč glavni pisatelj, danes pa ga moji študentje skoraj ne poznajo. Podobno sem se lotil Vitomila Zupana, pa Dostojevskega, Selimovića, Andrića in drugih klasikov, za katere me je zanimalo predvsem, ali so še vedno tako zelo privlačni, kot so bili. Nekateri vsekakor ja – Bratje Karamazovi ostajajo večen roman. Druge pa berem bolj kot dokument, v duhu časa, ko so bili napisani.«
In katere knjige še izpostavlja? Piknik na robu ceste bratov Strugacki, pri katerem se združuje znanstvena fantastika in filozofska kritika družbe, kapitalizma in potrošništva (Blatnik je napisal spremno besedo novi izdaji prevoda pri LUD Literatura leta 2022). Navdušuje pa ga tudi Javier Marías, zlasti Tako belo srce: »To je njegova prva knjiga, ki sem jo prebral, in berem jo vedno znova. Marías je bil resnično mojster pripovedovanja. Pisal je popolnoma drugače kot jaz, vendar me ravno to očara. Slog je vedno fantastičen, ta knjiga pa je še vsebinsko zelo izzivalna, poganja jo skrivnost, odpira hude etične dileme. Vsekakor se moramo njegovi bralci, in v Sloveniji nas ni malo, zahvaliti prevajalki Marjeti Drobnič, za katero se zdi, kot da je bila rojena, da prevaja njegova dela.« Čeprav vse bolj posega po klasikih, pa ostaja zvest tudi slovenskim novitetam. Pravi, da se veseli izdelkov delavnice pisanja ljubezenskega branja, ki jo je pri Cankarjevi založbi vodila Lara Paukovič: »Prebral sem prvi dve skoraj končani besedili in sta res zanimivi za slehernika. Slovenski knjižni trg se je v zadnjih letih razmahnil na področju domačih kriminalk, začele so se pojavljati tudi fantazijske knjige, sedaj pa je čas še za druge žanre in ljubezenski romani zanesljivo morajo biti med njimi. Upam, da pridejo še trilerji in srhljivke.«
Čeprav bi se lahko pogovarjala še dolgo (skuhal mi je namreč tudi odlično kavo), pogovor zaključim z vprašanji o posebnih knjigah v njegovi knjižnici. »Nisem poseben zbiratelj, so pa knjige, ki so mi ljube zaradi zgodbe, ki jih spremljajo. Tako imam Cankarjevo knjigo z njegovim podpisom, ki sem jo prejel od sodelavcev na Cankarjevi založbi ob zaključku doktorata. Veliko mi pomeni tudi že omenjena Ljubezenska zgodba stoletja, ki sem jo spet dobil od omenjenega para. Redko je, da se prevedena poezija razproda tako hitro, a ta govori o zgodbi, ki najbrž ni neznana tudi v Sloveniji: žena opisuje življenje z možem alkoholikom, ki ga sicer ljubi, vendar je ta ljubezen zaradi njegove odvisnosti nemogoča. Dolgo sem jo iskal na Bolhi, povsod, pa naposled dobil. Zdaj imam menda vse knjige, ki sem jih uredil, teh je že prek tristo. In potem so tu še številne podpisane knjige s posvetili, tudi od prijateljev, ki jih več ni, tudi teh je nekaj sto, in te bodo pač ostale z mano. To so posebne knjige, ki jih denar ne more kupiti.«
