Domača knjižnica: Boštjan Narat

Boštjan Narat je svobodni umetnik, glasbenik, gledališki ustvarjalec, esejist, kolumnist, ustanovitelj skupine Katalena, bil je voditelj in avtor oddaje Panoptikum na TV Slovenija, pa tudi urednik in pisec, saj je izdal dve zbirki esejev, Partíja in Podaja v prazno (obe sta mu prinesli nominacijo za Rožančevo nagrado), lani pa svoj prvi roman Bend. Leta 2021 je pod psevdonimom Hans Kaspar izdal športno-zarotniško parodijo Finale, istega leta pa v soavtorstvu z Janjo Vidmar tudi biografijo Marcosa Tavaresa Legenda. Na zadnjem mestu pa omenjam, da je tudi doktor filozofije, ki je skoraj desetletje poučeval na ljubljanski Gimnaziji Poljane – in od tam ga tudi poznam, saj me je namreč učil filozofijo. Z družino zdaj prebiva v Spodnji Šiški, v stanovanju, za katero pravi, da ni majhno, toda za knjige (in glasbene plošče) vsekakor nikoli ni dovolj prostora.

Knjige skozi prizmo selitev

Debato, ki jo imava na spomladansko dopoldne v lokalu Vesolje, ki ga je izbral Boštjan, ker »je eden redkih kafičev, ki je ljubljanski in ne turističen«, ko vlada dokaj mir, dokler med malico na kavo ne priletijo sestradani dijaki, začneva s preprostim vprašanjem: kje v stanovanju, v Spodnji Šiški, kjer biva z ženo in otrokoma, dejansko kraljujejo knjige. Odgovor je sprva sila preprost, sledijo dopolnitve, na koncu pa seveda uvod v filozofsko debato: »Večinoma so v dnevni sobi, manjše odlagališče je v kabinetu, ki je trenutno tudi v splošni funkciji odlagališča, kar praktično pomeni, da kdaj prinesem knjige v prostor, pa najprej vse skupaj pade na tla, ker je vsega preveč … Obstaja pa kontingent knjig, ki ostajajo v Grosupljem pri mojih starših. Več let sem se selil po Ljubljani iz enega stanovanja v drugo, in takrat sem nabiral knjige, ‘doma’ pa je kraljevala večina. Ko sem še kot samski kupil svoje prvo stanovanje in se prvič zares preselil, je večina teh knjig odšla z menoj. Nato sva se z Nino, ko sva pričela ustvarjati družino, preselila v večje stanovanje v Spodnji Šiški in vsak prinesla svojo zbirko knjig. Še vedno je kar nekaj knjig v Grosupljem, ki bodo tam ostale do nadaljnjega. No, kdo ve, kakšna usoda jih čaka. Dejansko je to zanimivo za premislek: knjige skozi prizmo selitev. Katere nosiš s seboj in zakaj? Katerim se odpoveš, če le znaš? In kako se smeješ sam sebi, ko prenašaš knjige, ki so verjetno ena težjih, če ne najtežja vreča … Čemu?«

V nadaljevanju debate izvem, da imajo knjige tudi v kuhinji, kjer je dejansko Boštjan sam naredil police (»bilo je to hipstersko obdobje, ko sem ustvarjal z vodovodnimi cevmi, in danes so v kuhinji kuharske knjige«) in pa seveda v otroški sobi. Tam je kar veliko knjig, večina novih: »Nekaj otroških je mojih, nekaj Ninih, vendar pa velika večina je k hiši prišla seveda po rojstvu otrok.« Pove, da je nekaj otroških knjig še v Grosupljem, nekaj pomembnih je ves čas nosil s seboj (Piko Nogavičko, recimo, Vodovnikovo vesino, Jadrana Krta), nadaljujeva pa s filozofsko debato o knjigah v odnosu do prostora, v katerem bivamo: »Vedno se mi je zdelo dragoceno, da knjige preprosto so v prostoru. Ne da se hvališ pred gosti, temveč da živiš z njimi. Da jih gledaš in one so. Danes, ko imam otroke, se mi to zdi še toliko pomembnejše.«

Fizična prisotnost šteje!

Preden nadaljujeva pogovor z nadaljnjimi vprašanji, pa govoriva še o knjigah in kako fizične knjige vsekakor prekašajo elektronske. »Če debato navežem na glasbo,« nadaljuje Boštjan, glasbenik po duši: »Danes ne potrebuješ ne gramofona ne plat, kaj šele zgoščenk in CD-predvajalnika. Knjige še imam na policah, vse moje zgoščenke, ki sem jih zbiral 20+ let, pa samotarijo v kleti. Čeprav priznam, da sem že možno razmišljal, da bi jih oživil in prinesel v stanovanje. Pred časom sem prinesel gramofon, toda sedaj bi rad zaradi prisotnosti dodal še zgoščenke. Preprosto dajo prostoru … ta občutek. Hkrati pa ne pretočnost glasbe ne knjig na spletu ne moreta zares tekmovati s fizičnimi oblikami, saj smo ljudje bitja ritualov, in tako kot je ritual polaganje plošče v gramofon, je tudi listanje knjige. Fokus je drugačen, predvsem pa občutek. Se pa zdi, če pogledamo širšo sliko, da so knjige bitko z neprestano e-dosegljivostjo preživele, nosilci zvoka pa jo očitno izgubljajo.«

Boštjan sicer pove, da zadnja leta veliko bere digitalno, vendar zaradi službenih obveznosti, saj je med drugim tudi urednik pri Založbi Pivec: »Toda tudi to uredniško branje se razlikuje, če dobim natisnjen tekst ali pa zgolj e-verzijo. Že sam fizični začetek je drugačen: ko imam pred seboj papirje, dobim občutek o dolžini. Ko gledam število besed ali strani na zaslonu, pa je predstava meglena …«

In kako so knjige prišle v dom v Spodnji Šiški?

»Nekaj knjig sem prinesel jaz, nekaj Nina. Danes pa priznam, da jih levji delež kupuje Nina, saj sem zadnja leta slabši bralec. Berem predvsem ciljno – torej če pišem kolumno, delam predstavo in podobno ter torej berem skladno s tem.« K temu doda, da je že veliko knjig kupil v študentskih letih: »Večji del filozofskih knjig, ki jih posedujem, sem kupil takrat. Bili so zlati časi nakupov na knjižnem sejmu in kasneje na spomladanskih razprodajah, Dnevih knjige in podobnem. Ko sedaj pomislim, pa saj sem tudi že takrat vedel – bili smo res srečneži, da smo si lahko privoščili lastno študijsko čtivo. Takšno, ki si ga lahko vedno znova ob potrebi prebiral in si v njem tudi kaj dopisal. Sam sicer nisem čečkač po knjigah, si raje delam zapiske v zvezek, pa vendar je dovolj že svoboda, da dopišeš klicaj ob kakem stavku – h kateremu se potem lahko znova in znova vračaš.«

Je pa v stanovanju tudi kar nekaj leposlovja: eno celo vrsto polic kotne omare lepo napolni klasika, sto romanov iz devetdesetih, pa potem še nekaj drugih podedovanih knjig: temno moder Dostojevski, trije debeli Shakespearji in še kar nekaj Tolstojev: »Čeprav Tolstoj je prišel kasneje, ob mojih velikih in pravih selitvah, sicer ni potoval z mano kot prejšnja avtorja.« Sama dodam, da je pri meni ravno obratno (Shakespeare doma, Tolstoj pa vedno znova ob meni), in debata hitro zaide v globine, kaj vse bi lahko izvedeli o človeku, če bi ga le povprašali: »Kje imaš pa ti Dostojevskega?«

Moderno leposlovje sicer rad prebira, predvsem ga pa rad podarja prijateljem kot darila, in tudi nasploh so darila klasika v Naratovi družini: »Včasih se mi sicer zazdi, da smo dolgočasni, saj vedno znova veš, da boš dobil in dal knjigo. Pa vendar še nisem našel boljše ideje.« Leposlovne police pri njih doma tako v večini polni Nina, Boštjan pa pravi, da je zvest obiskovalec knjižnic: »In to že od nekdaj. Vedno sem bil član vsaj ene, večino časa pa dveh, treh knjižnic. Brez knjižnic in čitalnic zagotovo ne bi dokončal ne študija ne doktorata. Moja stalnica je bila stara Slovanska in sedaj za Bežigradom, ko tradicijo obiskovanja knjig pa delim z otrokoma.«

Knjigarne kot Potemkinove vasi?

Če je stalen gost knjižnic, pa ni več tako stalen gost ne knjigarn ne bukvarnic, niti na potovanjih, saj so ta vse bolj družinska in knjige nosijo s seboj: »Danes res večino knjig kupuje Nina, čeprav sam rad zaidem v Konzorcij. Prek spleta nerad kupujem knjige; jih zgolj v primeru, da pri nas določenih ni. Knjigarne so mi tako pomembne kot knjižnice, torej ne le zaradi storitve same, temveč zaradi prisotnosti. Vendar pa je velika razlika – slovenski javni sistem knjižnic je fenomenalen in menim, da ga še premalo cenimo, torej njegovo fizično dostopnost, razširjenost in pa cenovno dostopnost. Po drugi strani pa z izjemo Ljubljane, kjer obstaja še kar nekaj, čeprav vse manj, pa knjigarn po Sloveniji ni toliko. Predvsem pa, tudi če so, bi morali preveriti, kakšne so. Občutek je, da so kot Potemkinove vasi, kulisa, ki v ozadju skriva bolj papirnice kot pa pristne knjigarne.« Vprašanje knjigarn je tako širše družbeno vprašanje glede prisotnosti kulture v vsakdanjiku: »Kultura je v Sloveniji vsekakor prisotna, toda ni takšna, da bi se spotaknil obnjo. Ljudje, ki jih knjige zanimajo, jih bodo našli. In tako tudi gledališke predstave, muziko, razstave, recenzije, pač vse umetniške in kulturne vsebine. Toda prostor bi moral biti zasnovan tako, da se vsi tisti, ki še niso ljubitelji kulture, so pa potencialni kandidati, spotaknejo obnjo … In to manjka v Sloveniji, saj le tako dobivaš nove bralce, gledalce, poslušalce.« Tako kot manjka več kulture v časopisih in drugih medijih ter manjka več knjigarn, pa več kavarn v knjigarnah in …

Pragmatičnost vs. vzvišenost

Iz splošne debate se vrneva h knjigam v njegovo stanovanje in tokrat k specifičnim – njegovim knjigah: »Nimajo posebnega mesta, niti posebne police, temveč so tam, kamor spadajo glede na vsebino – torej eseji med eseje in …« V tistem trenutku se Boštjan spomni, da bi njegova knjiga Legenda morala stati zraven edine športne knjige, ki še biva pri njem (to je knjiga Jaz sem Zlatan Ibrahimović). Sicer pa je na njegovih policah tudi kar nekaj poezije in ena posebna izdaja Vladimirja Majakovskega, Na sav glas, hrvaška izdaja iz leta 1965, ki vsebuje malo vinilko, na kateri je posnetek Majakovskega, ki bere svoje pesmi. Ta posnetek je Boštjan uporabil v glasbi za predstavo, že dolga leta nazaj. Boštjan sicer zna nekaj malega ruščine, sicer pa povečini bere slovenske knjige, nekaj angleških, med študijem pa je prebral tudi nekaj nemških, Kanta recimo: »Izjemno pa sem ponosen, da sem v nemščini prebral Klovnove poglede Heinricha Bölla, in to kar tako, nič študijsko.«

Skriva pa se na njegovih policah tudi nekaj, čeprav malo slovarjev: »To so dejansko še muzejski artefakti, saj sem večino slovarjem pustil v Grosupljem, ker so žal danes nepotrebni. Celostno ni prav, da jih opredelimo zgolj kot orodje, pa vendar so za navadnega človeka večino časa ravno to. In pri digitalizaciji slovarjev se mi zdi zanimivo, da jih dejansko danes več uporabljam. Včasih sem v Slovar slovenskega knjižnega jezika pogledal zgolj, kadar sem pisal kaj, kar je bilo tako ali drugače namenjeno javni objavi. Ko danes pišem preprosto e-sporočilo ali pa zaradi lastne radovednosti, torej kar tako, pogledam na Fran in se torej veliko več izobražujem.«

In nato debato zaključiva … s tisto klasično slovensko o spopadu med pragmatičnostjo in vzvišenostjo: »Kot filozof sem vedno znova v precepu, pa vendar se mi zdi, da Slovenci knjigo, ne kulturo kot celoto, niti ne umetnost, temveč knjigo, to pisano besedo, na kateri temelji naš narod, jemljemo preresno. Če se vrnem k domačim knjižnim policam: te so pač del vsakdana, in v tem smislu ni v njih nič posvečenega. Na naši se zadnja leta znajde še marsikaj, ne samo knjige. Moji punci imata nedeljski ritual obiskovanja bolšjega sejma – s sinom takrat praviloma sestavljava legice. S sejma pa praktično vsak teden pride nekaj, same lepe stvari, ki pa načeloma spadajo v sfero ‘neuporabnega’. In marsikak kos najde svoje mesto na knjižni polici. Najprej so me po malem nervirali, saj da kao zakrivajo hrbte in naslove. Poleg tega je moj pogojni refleks, ko zagledam svečnik, figurico, vazo ali čajnik, misel na prah. Ampak tega sem se znebil, ker je brezveze. To so pač lepe stvari in čudovito je, da jih imamo v stanovanju, knjižne police pa z njimi kvečjemu pridobijo. Postajajo neke vrste zemljevid ali kronika nedeljskih dopoldnevov naše družine.«