V središču življenja in doma Mihe Kovača in Irene Cerar so knjige. Namesto velikega televizorja v sredini dnevne sobe, kar je v sodobnih domovih pogosto, imata profesor založniških študij in avtorica številnih pravljičnih vodnikov kamin, ob katerem bereta. Velik del bivanjskega prostora pa zaseda prav bogata knjižnica.
»Knjižne police nam bolj ali manj konstantno preprečujejo, da bi si kupili omare za obleke. Ko zberemo denar zanje, moramo praviloma naročiti knjižne police, ker se je v tem času nabralo bistveno več knjig kot oblek ali čevljev,« Miha Kovač duhovito ponazori družinsko stalnost kupovanja in branja knjig, in če drži predpostavka, da je v metru približno 40 knjig, potem jih imajo pri njih doma okoli 4500, v domačo knjižnico pa se steka knjižni nabor Irene Cerar, Mihe Kovača, nekaj del iz knjižnice njegovih starih staršev in opus njegove mame, mladinske pisateljice Polonce Kovač. Ob knjigah imata tudi zbirko literarnih skodelic iz različnih koncev sveta.
Čustvena in intelektualna zgodovina
»Zame je domača knjižnica hkrati tudi moja čustvena in intelektualna zgodovina,« pred knjižnimi policami, ki v dnevni sobi do vrha polnijo visoko in široko steno z leposlovnimi deli, pravi Miha Kovač. Ob knjigah, ohranjenih še iz njegovega študentskega obdobja, ob boku z naslovi, ki so se jim pridružili vse do danes, je mogoče, kot pravi sogovornik, rekonstruirati svoj razvoj. »Ko spremljaš, kaj si bral kot študent, vidiš, kako si se kasneje od določenih avtorjev odmaknil in v katere vse smeri te je odneslo.« Zdaj ima na majhni mizi ob fotelju na primer prvo knjigo, ki jo je napisala umetna inteligenca z naslovom The Imperfect in the Disaster. »Ko to bereš, je približno, kot če bi Trubarja dal v Googlov prevajalnik. Popolnoma neprebavljivo.«
Irena Cerar pravi, da si doma brez knjig sploh ne zna predstavljati in da so ji te pomembne v svoji fizični prisotnosti. »Ko pogledam po policah, se mi zdi, kot bi bila obkrožena z ljubimi in domačimi znanci. Digitalnih knjig ne berem, čeprav sem na začetku poskušala z bralniki. Bilo je čisto simpatično, a ugotovila sem, da imam knjigo rada tiskano na papirju, pomembna mi je njena stvarna prisotnost.« K nekaterim leposlovnim delom se vrne večkrat, »v različnih obdobjih, ker me zanima, če jih bom drugače brala, ali pa ker se spomnim občutij in zato vzamem še enkrat isto zdravilo.«
Ob leposlovju, nemalo med temi jih je tudi s posvetili, imajo svoje mesto v dnevni sobi še potopisne knjige in turistični vodniki, v obhodu skozi domačo knjižnico še pokažeta sogovornika. Na vrhu zastekljene omare ob kaminu pa so knjige, ki sta jih pred drugo svetovno vojno kupovala babica in dedek Mihe Kovača, med njimi pa so Cankar, Prešeren, Jurčič in drugi avtorji. »Pod njimi so zbrani moji založniški grehi,« pravi Miha Kovač. Ko je bil pred leti glavni urednik založb DZS, nato pa še Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, so delali tudi faksimilne izdaje, med katerimi izstopa Dalmatinova Biblija. To pa še ni vse, kar hranijo za steklom knjižne omare, temveč je v njej tudi redkost – katalog Enciklopedije Jugoslavije iz petdesetih let, ki je po besedah Mihe Kovača do danes ohranjen samo v enem ali dveh izvodih.
V drugem delu hiše je otroška in mladinska knjižnica. To je Irena Cerar sistematično začela oblikovati še pred rojstvom hčerke, ki jo zdaj s svojo izbiro dopolnjuje tudi sama. »Kupovala sem knjige, ki so bile zame pomembne v času odraščanja,« pravi sogovornica. »Tako sem si recimo v antikvariatu kupila prvo izdajo Kovičeve knjige Moj prijatelj Piki Jakob, s črno-belimi ilustracijami Jelke Reichman, ki je strašno burila mojo otroško igro in domišljijo. Živela sem namreč v šoli in sem se neumorno igrala medvedjo šolo.« Knjige je vzljubila prav zaradi šolske knjižničarke, pri kateri je namesto v vrtcu preživljala dneve.
Strokovna knjižnica
V kleti imata Miha Kovač in Irena Cerar svoji delovni knjižnici. Strokovni izbor nekdanjega založnika in urednika, zdaj pa profesorja založniških študij na Filozofski fakulteti in avtorja več raziskav in del o knjigah se vrti okoli založništva, teorij branja, kognitivne znanosti in v zadnjem času umetne inteligence. Veliko ima tudi enciklopedij, filozofskih in socioloških del in knjig, ki analizirajo razpad Jugoslavije. Shranjene ima tudi izvode Mladine in National Geographic Slovenija, ki jih je uredil in tako ima v knjižnici tudi svojo profesionalno zgodovino. Nekaj polic je namenjenih hišni oz. družinski produkciji, tako Kovačevim knjigam kot pravljičnim vodnikom Irene Cerar, ki preko pripovedi raziskuje naravno in kulturo dediščino, s svojimi izdajami pa družine v naravo vabi z zgodbami, zato ne preseneča, da je njena obsežna strokovna knjižnica posvečena pravljicam in pripovedništvu. Med njimi je zbirka Glasovi, ki jo strokovno ureja dr. Marija Stanonik. »To je edina sodobna zbirka ljudskih pripovedi iz vseh slovenskih pokrajin, ki so zapisane v narečju in še živijo med ljudi,« pojasni. Ob teh so še druge knjige z ljudskimi pravljicami, kot na primer Zakladnice ljudskih pripovedi in zbirka Zlata ptica, ki jo je na Mladinski knjigi zasnovala Kristina Brenkova, ter sodobnejše, pod katere se je podpisala Anja Štefan. Shranjene pa ima tudi izvode revije National Geographic Junior, kjer je bila odgovorna urednica vse od leta 2004 in do letos, ko je prenehal izhajati. Ob strokovnih knjižnicah imata v kleti pod stropom tudi »svaštarnico«, kjer so knjige, »za katere ne vem, kam bi jih dal. Danes bom splezal gor, ker je Amazon objavil lestvico najbolj popularnih knjig po njihovem izboru, med katerimi sta dve, ki sem ju prebral, in preveriti moram, če ju še imam,« je takrat, ko smo se pogovarjali o njuni knjižnici, dodal Miha Kovač.
Knjige Miha Kovač in Irena Cerar kupujeta redno in veliko. Profesor založniških študij, vedno ko pride v novo mesto, najprej obišče knjigarno, »da vidim, kako deluje in kaj ljudje tam berejo«. V mestih, v katera se vrača, pa ima nekaj svojih stalnic, najljubša mu je sto petdeset let stara Blackwellova knjigarna v Oxfordu, Waterstones v Londonu in Hugendubel v Frankfurtu. »Problem spletnega nakupovanja knjig, kar počnemo zadnje čase vse intenzivnejše, je ta, da mi taka knjigarna ponuja vedno več reči, ki so podobne mojim dosedanjim nakupom. Zato so zidane knjigarne odlične, ker tam vedno odkriješ kaj novega,« je jasen Miha Kovač.
Branje kot intelektualni upor
Branje leposlovja, kot pravi Irena Cerar, pa je v zadnjem času dobilo čisto novo dimenzijo. »V teh hektičnih časih mi je postalo dragoceno in vitalnega pomena, da včasih samo mirujem in berem. Še posebej uživam v zasebnem branju, iz katerega ne bo v profesionalnem smislu nič nastalo. Všeč mi je, da sem lahko ‘popolnoma nekoristna’. Zame je danes to tudi neke vrste intelektualni upor proti storilnosti in hiperproduktivnosti, ki je okužila tudi ustvarjalce.« Miha Kovač je kot odgovor na čase zaslonskih tehnologij in drugih družbenih okoliščin, ki prečijo pisanje in branje, napisal knjižico 10 razlogov za branje knjig, ki bo izšla prihodnje leto. »Branje knjig je trening za čustvovanje in mišljenje, s tem pa za življenje. Razvijamo empatijo, besedišče in sposobnost osredotočanja,« strne.