Oba sta pisatelja in oba knjige na domačih policah spremljajo že od otroštva. Knjige so od nekdaj bile okoli njiju, v prostorih, kjer sta bivala. Doma si brez domače knjižnice ne predstavljata. Kot pravi Dušan Čater, je domača knjižnica »stvar navade, vedno so bile knjige okrog mene, police s slončki si ne morem predstavljati«.
»Domača knjižnica ni samo nabor knjig, ki jih imaš rad, ampak predstavlja identiteto človeka, njegov prstni odtis,« pravi Irena Svetek, ki je odrasla v družini, kjer je bilo doma vedno veliko knjig. »Starša sta jih veliko kupovala. Imeli smo bogato domačo knjižnico z veliko filozofije. Prav tako je mama, ki je delala na tožilstvu, v Jugoslaviji, ko so cenzurirali knjige, te prinašala domov.« Ko so poleti šli z jadrnico po Jadranu, so se ustavili v Zadru, »ne vem, zakaj ravno tam, vendar smo celo jadrnico naložili s kupljenimi knjigami. V času Jugoslavije smo imeli doma precej knjig v srbohrvaščini.« Vse knjige, ki so na domačih policah, imajo svojo zgodbo. »Ko zagledaš knjigo na polici, se ti odvrtijo spomini, povezani z njo,« pripoveduje Irena Svetek.
Dušanu Čatru so med odraščanjem starši redno kupovali knjige, »ker se jim je zdelo, da rad berem.« Sam sicer za razliko od žene Irene knjig ni nikoli kupoval. Raje je kupoval cedeje, knjige pa pisatelj prejema predvsem od založb. »Ko sem delal na založbi Karantanija, sem tam dobil knjige, ogromno so mi jih dali tudi Beletrinci. V Sloveniji se vsi avtorji praktično med sabo poznamo in si podarjamo svoje knjige, ki na tak način krožijo.« A kakorkoli, knjige, ki jih ima Čater doma, govorijo o njem. So del njegove zgodovine in ljudi, ki so mu jih podarjali. V mladostniških letih je knjige za razliko od odrasle dobe prejemal tudi za darila. »V srednji šoli sem tako kot marsikdo padel na Salingerja in tako sem za rojstni dan dobil še kakšno njegovo delo ali Ellisovo.«
Veliko knjig, ki so naseljevale vse njene domove, je Irena Svetek prav tako dobila od založb, čeprav jih je določeno obdobje tudi sistematično kupovala. Včasih jih je »kot utrgana nosila tudi s potovanj«. Tako je na eni od njenih knjižnih polic denimo newyorški nabor. Še danes se živo spominja, kje jih je kupila, čeprav vseh niti še ni uspela prebrati. Za to bo spet čas v starejših letih.
Spoj osebnih knjižnic
V skupnem domu sta Irena Svetek in Dušan Čater svoje knjige združila, nekaj se jih je podvojilo, predvsem pa je njuna knjižnica vsako leto bolj obsežna. Knjige v stanovanju zasedajo dnevno in delovno sobo, hodnik in omare. Kot z veseljem pove pisateljica, »bodo naslednje leto na novih knjižnih policah, ki bodo segale do stropa, knjige v večji meri zavzele dnevno sobo in bo tako v središču doma nastala prezentna domača knjižnica«. Prinese pa vsaka selitev ali prenova doma tudi prevetritev knjižnih polic. »To selekcijo narediva kot vse v življenju,« pravi Dušan Čater. Kakšne podarita, nekatere pa najdejo svoje mesto v antikvariatu, ob čemer so v zadnjih letih, ko se je pisateljica Irena Svetek podala na področje kriminalnega žanra, police na novo naselila tudi tovrstna dela. »Odkar sem v kriminalnih vodah, sem tega žanra ogromno prebrala. Prej tega nisem brala in tako zdaj nastaja tudi ena polica za kriminalke.« Na njej ima posebno mesto norveški pisatelj Nesbø, »ki te resnično popelje v svetove, v katerih še nisi bil. Zdaj, ko tudi sama pišem kriminalke, to čisto drugače berem in je odlično.«
Knjige, ki imajo vpliv
Kot pravita oba sogovornika, je knjiga zanju delo, prostočasnega branja zgolj iz čistega užitka, kot pravi Irena Svetek, je zaradi pomanjkanja časa malo. K temu Dušan Čater še pristavi, da »če sem iskren, vem več kot o literaturi o glasbi. Tudi veliko raje preberem življenjepis kakšnega glasbenika kot pisatelja«. Zato tudi ne čudi, da je med knjigami, ki jo z domačih knjižnih polic večkrat vzame v roke, avtobiografija Keitha Richardsa. Knjig, ki bi jih prebral več kot enkrat, ni veliko, v bistvu sta to bolj ali manj dve. Ena je ravnokar omenjena, druga je poezija Bukowskega, ki jo ponavadi vzame s seboj na potovanja. Kot še pravi pisatelj, ko si vzame čas zase, to ni čas za knjige, razen za tiste, ki ga razvedrijo, sicer pa je branje zanj del ustvarjalnega procesa. »S knjigami si kot pisatelj v tesnem odnosu, nate kot avtorja seveda vplivajo in ti odpirajo poglede. Pri prvi knjigi se mi je zgodilo, da sem si, ko sem bral Mateta Dolenca, rekel, jebemti, kaj takšnega bi lahko tudi jaz napisal.«
Irena Svetek ima doma knjige, ki jih je že večkrat prebrala, tudi tiste iz mladostniškega obdobja. »Ob knjigah, h katerim se vračaš in jih znova prebiraš v različnih obdobjih svojega življenja, spremljaš, kako se spreminjaš. So knjige, ki so s teboj celo življenje, zame je takšna Manj od nule Breta Estona Ellisa, ki se mi je zdela v otroštvu enako dobra, kot se mi zdi zdaj, čeprav je takrat nisem razumela. Je pa vse, kar si kadarkoli prebral, del tebe, tako se tudi formiramo kot pisatelji,« še o branju in pisanju pravi literarna ustvarjalka.
Motnje v knjigah
Ko Dušan Čater govori o svojem odnosu do knjig, še pravi, da v njih ne mara sledi bralcev pred njim, kot tudi denimo podčrtovanja ali ušes na knjižnih straneh. »To je motnja. Tako kot ne maram kapljic vode na kuhinjskem pultu, tudi ne maram umazanih knjig. Drugače je s starimi knjigami, ki jih najdeš v antikvariatu in dišijo po starem.«
