V domači knjižnici prevajalke Mateje Seliškar Kenda in prevajalca, kulturnega menedžerja in pisatelja Jakoba J. Kenda je združen literarni okus dveh rodbin: njunih staršev in celo generacij pred njimi, med katerimi je bil vedno kakšen strasten bralec. A na knjižnih policah Kendovih seveda prevladujejo knjige, izbrane na podlagi osebnih bralnih in strokovnih meril obeh zakoncev, ob tem pa so premišljeno izbrana tudi dela za njuna otroka.
Hiša Kendovih je hiša knjig, z njimi je namreč prežet celoten dom. »Pod našo streho imamo več knjižnic, knjižne police so v vseh prostorih. V mojem kabinetu imamo ‘splošno knjižnico’,« pripoveduje Mateja Seliškar Kenda, »za katero skrbim jaz in zajema dela v slovenščini, v Jakobovem kabinetu pa je ‘strokovni oddelek’. V obeh kabinetih imava vsak tudi svojo ‘priročno knjižnico.’ V sobah obeh otrok pa sta otroški oz. mladinski oddelek.« V dnevni sobi imajo Kendovi tudi veliko vitrino »s stalno knjižno razstavo«, kot jo označi sogovornica, oziroma »hišni tabernakelj«, kot doda Jakob J. Kenda. V njem je zbirka z desetinami, če ne stotinami njunih prevodov, strokovnih in znanstvenih monografij, pri katerih sta sodelovala v različnih vlogah – od uredniške do avtorske. Ob njih sta tudi uspešnici Jakoba J. Kende, večkrat nagrajena potopisa Apalaška pot in Transverzala.
V mnogih domačih knjižničnih oddelkih so tudi knjige njunih staršev in starih staršev, oba sta namreč iz družin, kjer se ni od nekdaj le veliko bralo, temveč so knjige tudi kupovali. Iz obeh rodbin sta recimo združila literarno zbirko Sto romanov in v svoje skupno domovanje prinesla tudi nekatera dela nobelovcev in kup drugih slovenskih ter tujih klasikov. Književnost in posledično tudi spoznavanje različnih pogledov na svet je bilo del njunega odraščanja, med študijem in delom pa se je njun odnos do literature še poglobil. Tako se pogovori pri Kendovih doma pogosto vrtijo prav okoli knjig, branje pa močno spremlja tudi odraščanje njunih otrok. »Brala sem jima, ko sta bila še dojenčka, kasneje sem bila na tekočem s takratno produkcijo slikanic. Zdaj, ko sta najstnika, pa ne gre brez mladinskih romanov in klasikov. Sploh večere pri nas od nekdaj spremljajo knjige,« pravi prevajalka.
Knjiga kot darilo
Pri knjigah imajo še eno stalnico, in sicer, da jih prejemajo ali poklanjajo za darila. Tako so Mateji Seliškar Kenda starši za diplomo recimo podarili knjižno zbirko XX. stoletje. Knjige podarjata tudi sama, otrokom in nečakom tradicionalno za Miklavža. »Vsako leto jih kupiva na knjižnem sejmu. Izbereva jih glede na zanimanje bralca in njegovo starost, kajti kot me je izučilo, ko sem nazaj na noge postavljal osrednjo slovensko mladinsko knjižnico: prava knjiga mora ob pravem času najti pravega bralca,« pravi Jakob J. Kenda.
Knjižne police odsevajo bralni okus in zanimanja
»Seveda je vsaka knjižna zbirka odsev njenega lastnika,« se strinja sogovornik. Med knjigami, ki jih ima prevajalec in pisatelj v svojem kabinetu, so mnoga znanstvena in enciklopedična dela o različnih področjih. Največ pa je tistih, ki nagovarjajo njegova specifična zanimanja in projekte. »Zaradi sodelovanja pri berilih za osnovne šole, srednje strokovne šole in gimnazije imam doma med drugim mnogo čitank. Od tistih iz 19. stoletja in do tistih po modi zadnje prenove učnega sistema. Zaradi diplome iz znanstvene fantastike in doktorata iz fantazije pa so na mojih policah tudi mnoge monografije o teh in drugih žanrih fantastike.« V naboru knjig Jakoba J. Kende se najde tudi kakšna na videz nenavadna knjiga, recimo tekstilni leksikon, za katerega z nasmehom zatrdi: »Takšna je prevajalska; ob knjigi, pri kateri večina bralcev komaj opazi, koliko je v njej podrobnosti s kakšnega zelo specifičnega področja, mora prevajalec skoraj doktorirati iz njega – enega od svojih najbolj znanih prevodov fantazijske književnosti brez tega tekstilnega leksikona ne bi spravil skupaj.«
V priročni knjižnici Mateje Seliškar Kenda poleg številnih slovarjev in enciklopedij prevladujejo temeljna dela iz nizozemščine in francoščine, prevaja namreč iz obeh jezikov. »Doma imam kar nekaj monografij in kompletnih zbranih del svojih najljubših avtorjev. Od avantgardističnih pesnikov, ki sem jih proučevala za doktorat do sodobnih prozaistov, bodisi nizozemskih bodisi francoskih, ki sem jih v zadnjih letih uvrstila v marsikatero antologijo. In če prevajam res zahtevnega avtorja, poskušam prebrati čim več njegovih knjig, zato moram marsikatero kupiti v tujini, saj se je pri nas ne dobi.« Kot velika oboževalka pa je vedno tudi na lovu za originalnimi izdajami stripov o Asterixu in Obelixu.
Knjige za darilo
Mateja in Jakob Kenda knjige kupujeta, odkar pomnita, in to povsod. V vsakem mestu obiščeta knjigarne, v Amsterdamu ima prevajalka že dolgo tudi svojega knjigarnarja, ki ji vedno predlaga kaj posebnega, saj dobro pozna njen bralni okus. Mateja Seliškar Kenda ima tudi to navado, da v knjigah pusti račune, za spomin, kje in kdaj jih je kupila. In za referenco – vsakokrat, ko svoje knjige odpre in preleti stavke, ki jih je podčrtala, zraven tehta, kaj je ob ponovnem branju drugače in zakaj. Za celovito bralno izkušnjo si sogovornica vsake toliko odškrtne tudi noč, saj knjigo le tako lahko prebere »v enem kosu« in v popolnem miru. Veliko prebere tudi na potovanjih in letališčih, kjer je treba pred letom preživeti več ur, to pa je vedno tudi čas za obisk kakšne knjigarne.
»Ne vem, kako lahko razumeš svet, če ne bereš knjig. Knjige so okno, brez njih si zaprt v svoj zamejen, omejen prostor … S svojimi idejami in zakonitostmi ti dajejo vpogled v videnja sveta, ki so povsem drugačna od tvojega in ga tako seveda širijo. Prek literarnih junakov spoznavaš, kaj ljudi v življenju žene, naj bodo to njihove sanje ali hibe … Tako dragoceno je spoznavanje različnih načinov čutenja in razmišljanja, različnih načinov življenja na različnih koncih sveta, v različnih obdobjih. S tem presežemo lastno resničnost, kjer preigravamo že znane vzorce, in presežemo tudi sebe, kar je seveda osvobajajoče,« je jasna Mateja Seliškar Kenda. »S knjigami živiš in vsaj meni se samo v korespondenci z njimi zares dogaja, karkoli že počnem. Res karkoli, a mogoče to še najbolj velja za pisanje: brez besed drugih, česar sem se zavedel že pri prvencu, svojih sploh ne bi imel, sploh ne bi imel česa povedati, in vsak pravi roman je vedno dialog z desetino drugih avtorjev, seveda predvsem tistih, ki so v tebi pustili trajen odtis. A tako kot pri pisanju tudi v vsakdanu ne gre brez knjig in zato je domača knjižnica nekaj povsem samo po sebi umljivega in nujnega,« zaključi Jakob J. Kenda.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
